Ni vse rubin, kar se sveti – Rubindol. Sharon Creech. Grlica, 2020. Prevedla Ana Ambrož Strle / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

RubindolRubindol je že četrta knjiga nagrajevane ameriške avtorice za otroke Sharon Creech, ki jo lahko beremo v slovenščini (ostale tri so Pustolovka, Za dve luni hoda in Reševanje Vinka). Creech je knjige sicer začela izdajati v 90. letih, Rubindol pa spada v njeno zrelo ustvarjalno obdobje, v leto 2002, ko je zanjo prejela tudi nagrado Carnegie Medal. V njej spremljamo problematična dvojčka Dallasa in Florido, ki živita v sirotišnici Boxton Creek. Vsakodnevno se morata izogibati hudim kaznim in srepečim pogledom namrgodenih in krutih zakoncev Trepid, ki sirotišnico vodita. Čeprav se vsake toliko znajdeta pri kakšni rejniški družini, na koncu spet pristaneta med štirimi stenami ustanove, ki ju nenehno tlači in graja. Dokler ju nekega dne na pravo pustolovščino ne povabi ekscentričen starejši par, ki prebiva v čudovitem Rubindolu.

Sirote so sicer eden izmed najbolj priljubljenih tipskih likov otroške in mladinske literature (Harry Potter, Skrivni vrt, Zaporedje nesrečnih dogodkov, Oliver Twist, Knjiga o džungli, Čarovnice, Bambi, Pokopališka knjiga, Kralj tatov, če jih naštejem le nekaj), zato so prav primeren kraj za vse grozote, ki jim morajo liki uiti, sirotišnice. Tudi Boxton Creek iz Rubindola ni nič drugačna, saj je prikazana skrajno klišejsko – lastnika sta grozljiva in hudobna, hrana je ogabna, bivanjske razmere nevzdržne, kazni prepogoste in prehude. Obnašanje zakoncev Trepid je potencirano, da bi bil kontrast med začetno in končno točko dvojčkov čim večji, a celotna izkušnja sirotišnice je močno pretirana. Na srečo pa dobi knjiga po tem predvidljivem in izpraznjenem začetku nov zagon, saj se Dallas in Florida odpravita v Rubindol, kjer se bosta pripravila vsak na svoje potovanje – Florida se bo s Tillerjem odpravila na rečno plovbo do reke Rutabago, Dallas pa se bo s Sairy podal na pot proti obmorskemu Kangadoonu. Ironično je, da največ empatije ne vzbudijo grozoviti opisi razmer v sirotišnici, ampak sumničavi in previdni odzivi dvojčkov na prijazne geste in prisrčno obnašanje novih skrbnikov. Brat in sestra sta namreč malodane ogorčena nad tem, da ju Tiller in Sairy za opravljeno delo plačujeta, da ju ne pretepata in da sta ju pripravljena učiti ne glede na napake, ki jih bosta med procesom naredila. Sploh srce parajoč je prizor med Sairy in Dallasom, ko se odpravljata v nabavo opreme in Dallas pomisli, da še nikoli ni imel ničesar čisto novega, kar se žal ne dogaja samo v knjigah.

Življenjsko pa je prikazano, kako so vsi akterji polni dvomov in pomislekov. Otroka previdno zbirata prisluženi denar in se še vedno oklepata načrta, da bosta neko noč pobegnila s tovornim vlakom, skrbnika pa se sprašujeta, če nista prestara za vzgojo otrok (slišala sta seveda tudi govorice o »težavnih dvojčkih«, ki so zasejale seme dvoma). Creech na ta način pokaže na pomembnost kompromisov, ki jih je treba sprejeti za skupno življenje, pa tudi na trdovratnost otroških travm, ki ju s seboj prinašata otroka, ki nista bila v svojem kratkem življenju še nikoli zares deležna ljubezni in topline: »Tiller se je spraševal, kako bi bilo, če ne bi imel dreves in potoka in skednja, in kako bi bilo, če te nikoli nihče ne bi crkljal.« Čeprav sta se otroka ogradila od sveta in znižala pričakovanja do odraslih, se njuni zidovi počasi začnejo podirati, odnos med vsemi štirimi pa postaja vedno bolj pristen in ljubeč. K temu pripomore tudi idiličen Rubindol, kjer »jeseni vsi ti javorji poškrlatijo, njihovi rdeči lističi pa so videti kot bilijon bilijard rubinov, ki visijo z dreves,« kot dolino opiše Dallas.

Tudi sicer je knjiga nekako pravljična, saj se celotna zgodba odvija na ozadju motivov slabih likov, ki hočejo škodovati dobrim, in se razplete veselo, skorajda z živela sta srečno do konca svojih dni. Prizori s slabimi liki so nezanimivi, tam so samo zato, da še poglobijo stereotipni prikaz z začetka, kot da ta ne bi bil dovolj poveden. Razvoja likov skoraj ni, so pa vsaj glavni štirje dovolj razdelani in večplastni, da prepričajo, sploh nergač Tiller, ki je klasičen prikaz tega, da se je bolj kot nasršenih ljudi treba bati tistih, ki kažejo hinavsko nasmejane obraze, a so si v resnici samo nadeli maske. A to niti ni tako bistvenega pomena, saj je avtoričin namen, da bi prikazala, kako ključni so ljubeči odnosi, v celoti uspel, obenem pa nas spodbudi k premisleku o tem, če so družina ljudje, s katerimi smo se pač znašli, ali ljudje, ki si jih izberemo sami – ali pa oni izberejo nas.

Informacije o knjigi so dostopne na spletni strani založbe.

Avtorica: Veronika Šoster

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.