Mnogoglasje žalovanja – Veronika Simoniti, Fugato: Litera, 2020 / Veronika Šoster

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

1447Tretja kratkoprozna zbirka Veronike Simoniti, ki je pred kratkim navdušila z romanom Ivana pred morjem, nosi naslov Fugato, kar pomeni del skladbe, ki je pisan po načelih fuge, tj. polifonske skladbe, v kateri se pri vseh glasovih ponavlja določena tema. Temo pričujoče knjige izdaja podnaslov, saj gre za Oblike bega, in res se protagonisti tako ali drugače zatekajo v beg ali so vanj prisiljeni. Še bolj primeren podnaslov pa bi bil Oblike žalovanja, k čemur se še vrnem. Zgodbe so v zbirki razdeljene v štiri sklope, ki so poimenovani po glasbenih oblikah, vse zgodbe pa zaznamujeta izguba, smrt ali oboje hkrati. Vendar pa zgodbe niso zadušene s patetiko ali melanholijo, pač pa zelo tenkočutno obdelujejo najtežje snovi in dogodke, ki nas pustijo brez besed; prav tako kot je brez besedila fuga.

Že prva zgodba z naslovom Šestdeset odstotkov je neverjetno močna. Spremljamo pogovor med šokirano mamo, ki je izgubila sina, in vodjem skupine za izkopavanja. Ta ji razlaga, da lahko truplo pokopljejo šele, ko ga najdejo šestdeset odstotkov, česar žalujoča mati ne razume oziroma ne more sprejeti: »Kako naj seštejem, koliko odstotkov že imajo? Kako naj to vprašam? Zame je moj sin tisočodstoten.« Podobno se tudi zgodba Olivija ukvarja s posmrtnimi ostanki, a s stališča uslužbenko mednarodne komisije za pogrešane ljudi, ki vrača imena izgubljenim v srebreniškem pokolu. Smrt je vseprisotna, nenehna, ponavljajoča, kar aludira na fugo, a je tudi vsakič doživeta skozi nekoga drugega. V zgodbi Pot iz Damaska spremljamo dekle, ki z družino beži iz domovine, le njej oče ostane doma, da bi še do konca skrbel za živali v živalskem vrtu: »Medvedu da oče še zadnji šop banan, tigru vrže še poslednje piščančje bedro. Človek, ki do zadnjega skrbi za živali, je dobrega srca. Čeprav nikoli ne veš, kdaj to zadnje res pride.« Smrt je v tej zgodbi še slutnja, a tudi gotovost, podobno je tudi v zgodbi Gladina, v kateri si prijatelja kupita jadrnico, potem pa eden od njiju med plovbo skrivnostno izgine. Ta (verjetno) smrt, ki visi v zraku, je hkrati odrešenje, a tudi prekletstvo, ki človeka spremeni za vedno. Prijateljstvo je v ospredju tudi v zgodbi Kreta, ki vodi k nepričakovanem obratu v slogu Ni je več, pa v zgodbi Papilio dardanus, kjer se znanstvenica med lovljenjem na metulje zaljubi v svojega sirskega pomočnika. Življenja med resnico in lažmi so krhka, vsak trenutek lahko razpadejo in sprhnijo kot metuljeva krila. Med vsemi zgodbami pa najbolj izstopa Njen glas, ki ima dejansko podoben nadih kot Ivana pred morjem, in je tista zgodba, ki zbirko dodatno povzdigne, saj je zgrajena na vsakdanjem prizoru malce izgubljene starke, ki pa jo Simoniti na pičlih sedmih straneh zapelje v nesluteno smer, ki pa je hkrati edina smiselna. Zgodbeno je sicer najšibkejši tretji sklop, saj sloni bolj na občutjih, ki pa brez prave zgodbe ne zaživijo v enaki meri. A hkrati gre za umiritvijo pred velikim pokom, ki sledi z zadnjo zgodbo Evropa, ki celotno zbirko simbolično in stvarno poveže. Dogaja se na letalu, ki strmoglavlja, v njej pa srečamo veliko likov in prizorišč iz prejšnjih zgodb. Takšne »povezovalne« zgodbe pri nas niso zelo pogoste (med najbolj zapomnljive pa gotovo sodi tista iz zbirke Džehenem Dušana Čatra), a so toliko bolj učinkovite, saj dogajanje iz zbirke zakoličijo v isto vesolje. Kar je pri Evropi sploh povedno, pa je dejstvo, da gre za letalo s potniki, ki so se prisiljeni soočiti z lastno smrtnostjo, pri čemer se izlušči poanta, kako smo »vsi na istem čolnu« oziroma letalu in kaj to v resnici pomeni.

Tako kot imajo jasno rdečo nit fuge, pa jo ima tudi Fugato, in sicer gre za žalovanje, ki bi lahko bilo namesto bega zares uporabljeno v podnaslovu. Kot ne gre nikoli za eno izkušnjo smrti, ne more iti nikoli za enak način žalovanja. Včasih gre za žalovanje po nečem, kar je bilo, pa je minilo (Gladina), včasih za žalovanje o nečem, česar ni moglo biti (Olivija), pa za žalovanje o nečem, kar sploh še ni minilo (Papilio dardanus, Evropa, June in Venice, Pot iz Damaska). Tu je žgoče sveže žalovanje (Šestdeset odstotkov) pa tisto pridušeno, sprijaznjeno (Enkrat ena). Pa žalovanje namesto nekoga drugega (Njen glas) ali žalovanje za porušenimi ideali (Kreta), in še bi lahko naštevala, saj je težko ločiti vse te načine, ki so hkrati med seboj usodno povezani in jih je pravzaprav težko klasificirati. Vsaka zgodba namreč odpira nove poglede na stvar, ki nas v svojem trpkem bistvu najbolj povezuje – čeprav vsak na svoj način, vsi za čem žalujemo, in v tem smo si enaki. Čeprav so zgodbe polifone glede situacije, dogajalnega kraja in likov, jim je skupna globoka človečnost, ki jo Simoniti ubeseduje s posebno tenkočutno in izčiščeno pisavo, ki je boleča in zdravilna obenem.

Informacije o knjigi so dostopne na spletni strani založbe.

Avtorica: Veronika Šoster

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.