Iztok Osojnik je človek premnogih zanimanj, na kar nas opozori že njegov življenjepis na zavihku – med drugim je pesnik, doktor znanosti, antropolog, prevajalec, slikar, alpinist. Nič čudnega ni torej, da njegovi verzi prekipevajo od raznorodnih podob, ki se prelivajo ena v drugo in ustvarjajo popolnoma samosvoj in izviren pesniški jezik. To velja tudi za njegovo zadnjo pesniško zbirko z zabavnim naslovom Kosovel in sedem palčkov. Nasploh se zdi, da je Osojnik mojster prefinjenega humorja – delo je podnaslovil z »arhaične pesmi«, čeprav to seveda niso. Tudi naslovnica v obliki kolaža, ki ga je naredil sam in deluje kot nekakšen hommage Kosovelu in njegovim lepljenkam ter konsom, takoj napoveduje, kaj vse bomo našli med stranmi.

Roman Na drugem mestu je sicer izšel že pred štiridesetimi leti, vendar pa se je v slovenskem prevodu Irene Duša pojavil šele pred kratkim, čeprav gre za prvo izmed treh del, ki sestavljajo trilogijo dogajanja v kampusih. Ameriškem in angleškem, dveh popolnoma različnih svetovih. V prvem vrejo protesti svobodomiselnih in še zdaleč ne vedno treznih, zavzetih temveč predvsem impulzivnih študentov, medtem ko se v drugem komaj uveljavlja volja mladih prevratniških gibanj.

Alessandro Baricco, italijanski mojster minimalističnih in z občutkom napisanih pripovedi, se je ponovno potopil v globine človeškega značaja in ustvaril, kakor pravi sam, »verjetno zgodbo, ki pa se nikoli ne bi mogla zgoditi v resnici«. Avtorjeva opomba, ki stoji čisto na začetku, knjigo Trikrat ob zori postavi v dva konteksta, ki sta zanjo enako pomembna.

Ker so nedavno razglasili zadnjih pet finalistov za kresnika, je že jasno, da Evald Flisar, ki je bil z romanom Tam me boš našel sicer uvrščen med deseterico, najbolj prestižne slovenske literarne nagrade niti letos ne bo dobil. Lani mu je med peterico sicer uspelo priti z romanom Začarani Odisej, ki precej zvesto sledi njegovemu literarnemu opusu. Vajeni smo namreč, da se Flisarjevim junakom dogajajo nenavadne stvari, kar ni nujno slabo, vseeno pa očitno nikoli ni dovolj, da bi bil njegov roman razglašen za roman leta. A Tam me boš našel je na prvi pogled drugačno delo, glavni junak je namreč povsem običajen zdravnik srednjih let, ki se zaplete v razmerje z mlajšo pacientko, kar mu korenito spremeni življenje. Vsekakor situacija, s katero se bralci lažje poistovetimo (za razliko od izgube identitete v Začaranem Odiseju ali diagnoze neozdravljive bolezni, ki junaka popelje v New York, v Opazovalcu). Kaj torej umanjka tukaj?