Minevanje, melanholija, spomini - spoj treh motivov s katerimi bi lahko na hitro izluščila bistvo novelistične zbirke poimenovane po noveli (in mestu), ki v knjigi, in v razmišljanju pripovedovalca, zavzame največ prostora. Dukla – delo poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, med drugim tudi prejemnika literarne nagrade Vilenica za leto 2008, je letos v prevodu Jane Unuk izšla pri založbi Beletrina, čeprav je od njene prve, poljske izdaje minilo že 18 let (izšla je torej leta 1997). Knjiga nudi širok pregled nad spokojnim dogajanjem v že zgoraj omenjen mestecu, nad spomini pripovedovalca ter številnimi drobnimi (avto)refleksijami, dopolnjenimi z usodami bitij (manjših živali), na katera človek v hitrem in mimobežnem svetu običajno pozabi.

Dandanes si je zaradi hitrega tehnološkega napredka ter vse slabših razmer v družbi težko predstavljati, kako bo življenje izgledalo čez 60 let. A ravno takšen literarni vpogled v prihodnost si je zamislil ruski pisatelj Vladimir Vojnovič, katerega roman Moskva 2042 je letos, kar 29 let po dejanskem nastanku (pisatelj ga je namreč napisal leta 1986), v prevodu Lijane Dejak izšel pri založbi Goga. Vzrokov za prevod zagotovo ne manjka, saj se vsebina romana nanaša na politično sfero Rusije v prihodnosti, ki naj bi zgradila popoln komunistični sistem. Upoštevajoč njeno trenutno vlogo tako v Ukrajini kot v odnosu do drugih evropskih držav ter zmago levičarske stranke Siriza na zadnjih grških parlamentarnih volitvah, je razvidno, da tematika knjige, ki je bolj ali manj refleksija takratnih sovjetskih razmer, znova pridobiva na aktualnosti.

Poezija nedavno preminulega Tomaža Šalamuna je bila vedno provokativna. Če je linijo uhojene poti slovenske poezije 20. stoletja z dokaj kratko tradicijo, pred petdesetimi leti presekal z Dumo 64 in odmevno pesniško zbirko Poker, so se njegove zadnje pesmi strnile v (morda) na mestih nekoliko bolj pomirjujoče ali vsaj pričakovano eruptivne posthumne Orgije.

Njihovih – se po naslovu romana sodeč glasi odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, čeprav sem se kot bralka skozi knjigo nenehno spraševala, kdo mi to izvrstno zgodbo pravzaprav pripoveduje. Po njihovih besedah je četrti roman pisateljice Katarine Marinčič, v njem pa se prepletajo različne ravni pripovedovalca, ki dogajanje v romanu razdeli na tri plasti resničnosti: resničnost v kateri se nahajajo glavni junaki, resničnost nakazanega pripovedovalca Pavla, ki njihove zgodbe ustvarja ter resničnost neimenovanega vsevednega pripovedovalca, ki nenehno komentira Pavlove pisateljske postopke.