Knjigo o metalcih bi človek bolj pričakoval od kakšnih Skandinavcev, toda tale prihaja iz Latvije, države, ki nam je dala bend Skyforger, potem pa se seznam res velikih počasi konča. Nič za to, Jonevs se vseeno odloči napisati metalski slavospev latvijskemu kraju Jelgava in na začetku ne pozabi poudariti, da vse v knjigi temelji na resničnih dogodkih. Kot iztočnico za skok v leto 1994 vzame samomor Kurta Cobaina, ki res da ni metalec, a dovolj znana osebnost, da vrže na rit najstnike v dolgočasni Jelgavi. Glavni junak Janis začne tako preko Nirvane odkrivati vse bolj težke metalske bende.

V garaži je začel Bill Gates, iz garaže so izšla podjetja Amazon, HP in Harley Davidson, če pa si bend, sploh rock ali punk, in nisi začel v garaži, pa na sceni itak nimaš kaj iskati. Zato je tudi Urban Vovk, doslej najbolj poznan po svojih literarnih kritikah, pisateljsko pot začel z Garažami. Gre za zbirko kratke proze, ki že uvodoma pokaže, da njen namen ni povzpetniški ali pretenciozno vzvišen, ampak preprost; povedati hoče nekaj zgodb. Če uporabimo garažno besedišče – Vovk bi nam rad pomagal odpreti težka kovinska dvižna vrata in razkriti, katere znamke avto se skriva znotraj. Glede na izdelanost njegovih likov bi lahko trdili, da je v tej nameri več kot uspešen, saj mimogrede navrže še podatke o letnici izdelave, zmogljivosti motorja, številu prevoženih kilometrov in nekaj o kakšnem prejšnjem lastniku, da o dodatni opremi sploh ne govorimo. Ta avtorjeva zgovornost je ravno pravšnja, saj ne zaduši pripovedi z dolgovezenjem in razpredanjem, obenem pa uspe zgodbe zasidrati v razpoznaven kontekst.

Igrajmo se ravbarje in žandarje. Ne, še bolje, narišimo zmaja, zgradimo iglu! Koliko možnosti za igro, za špilanje, ki ga v sebi nosi tudi naslov pesniške zbirke Vida Sagadina. Vseeno pa pri tej drobni knjižici ne gre le za igračkanje, saj ima vsaka barvna črta, narisana na papir, svoje posledice, in vsak čudovit iglu, postavljen na zasneženem vrtu, svojo ceno. Temelj zbirke je očetovstvo, še bolje, razmerje oče–sin, in ta dva počneta vse mogoče, pri čemer pa pesniški subjekt očeta nenehno samoocenjuje in premleva njun odnos: »Z otrokom se igrava na snegu. // Naredila sva iglu. // Najin iglu je / večji od neba. // In trpežnejši od zime. /.../ nič ne kaže / da bi se ta iglu / hotel še kdaj / staliti. // In navsezadnje. // Poledenitev se je šele začela.«

Vsake toliko časa izide zbirka, ki preseneti, saj je hkrati neizmerno zapletena in popolnoma preprosta, da bi jo lahko analizirali v nekajstranskem eseju ali opisali z eno samo besedo. Pomenljiv naslov nove knjige Alje Adam, Dolgo smo čakali na dež, lahko razumemo na več načinov, najlažje tako, da besedo »dež« zamenjamo za »novo zbirko«, saj nosi njena prejšnja, Zakaj bi omenjala Ahila, letnico 2008. Čeprav so se verzi v pesmi očitno stekali prav počasi, kot da bi zbirala zablodele dežne kapljice z okenske šipe, ji to ni v škodo, ampak celo v korist, saj je imela njena poezija čas, da se umiri in umeri obenem.