Poročilo z dogodka

Cerkev: predstavitev kriminalke Avgusta Demšarja (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

thl cerkev

V četrtek, 20. februarja, je v Trubarjevi hiši literature potekala predstavitev nove kriminalke mariborskega pisatelja Avgusta Demšarja Cerkev. Pogovor ob izidu jubilejne 10. Demšarjeve kriminalke je vodil urednik Založbe Pivec Nino Flisar. Cerkev je prvi roman trilogije Vodnjaki, ki se dogaja v fiktivni vasici z istim imenom, v njem pa nastopajo vsi glavni liki iz prejšnjih romanov (Vrenko, Miloš, Nika itd.). Pred predstavitvijo najnovejšega dela pa sta se sogovornika ozrla v preteklost, in sicer v leto 2005, ko je nastal psevdonim oziroma lik Avgusta Demšarja. Demšar prej ni nikoli imel izkušenj z literarnim pisanjem, je pa zelo rad bral. Pisati pa je začel od jeze, ko je prebral zelo slabo kriminalko in njegov prvi roman Olje na balkonu je nastal v slabem mesecu. Ker je o pisanju zelo užival in je takoj dobil idejo za naslednji roman, se je lotil še tega in konec koledarskega leta pričakal z dvema rokopisoma, ki ju je poslal 15 slovenskim založbam. Ker pa so bili takrat drugačni časi za slovensko kriminalko kot danes, je dobil večinoma zavrnitve, saj si niso upali tvegati z žanrskim delom neznanega pisatelja, zato je bil izid prve knjige pri Sanjah nekakšno tipanje tržišča, ko pa je dobil nekaj nominacij za kresnika, ni imel več problema z iskanjem založnikov. Pokomentiral je tudi trenutno stanje slovenske kriminalke, veseli ga namreč, da kriminalke pišejo tudi uveljavljeni nežanrski avtorji in da se je scena precej razburkala, zato so vse kriminalke dobro izposojane in brane, za kar je hvaležen. Vplivov pri sebi nekako ne prepoznava, je pa res z veliko žlico zajemal skandinavske kriminalke, kar se morda kdaj pozna v njegovih knjigah, izogiba pa se konkretnim navezavam.

 

Literatura in popularna kultura – Jani Kovačič in Sara Špelec (poročilo z dogodka)

lit-pop-kultV četrtek, 13. februarja, je v Trubarjevi hiši literature potekal nov dogodek iz cikla Literatura in popularna kultura, ki ga vodi Sara Špelec. Tokrat je gostila Janija Kovačiča in skupaj sta se s pomočjo neštete anekdot, šal in bolj ali manj resnih modrosti sprehodila po njegovi umetniški poti in se spraševala, ali je popularno lahko tudi literarno. Kovačič je na začetku s publiko delil neverjetno ugotovitev, da je edini človek, ki je bil prav na vseh koncertih Janija Kovačiča, in večer se je nadaljeval v tej značilni humorni maniri. Priznal je, da je imel sicer kar nekaj zanimivih priložnosti za turneje po tujini, a ni hotel za preveč časa zapuščati družine. Je pa vedno rad koncertiral, spomnil je na slavno zasedo Metelkove in povedal, kako je dobila ime Gala hala; v prostoru, ki je bil takrat nekakšno neugledno in zaprašeno skladišče, je odigral prvi koncert po osvojitvi in zbrane slavnostno pozdravil z: »Dobrodošli v gali hali!«, ime je poželo salve smeha in se je seveda takoj prijelo. Nekaj časa je delal tudi kot producent v Cankarjevem domu, kar je opisal kot precej kaotično, povedal pa je tudi prigodo o lovu na redek inštrument.

 

Zadnja plat #7: Imperializem Jake Racmana – Pia Nikolič (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

o Donald-duck 1024V sredo, 29. januarja, je v Trubarjevi hiši literature potekal sedmi dogodek iz cikla Zadnja plat, v katerem Pia Nikolič predstavlja stripe, ki so na voljo za izposojo v Mestni knjižnici Ljubljana. Tokrat je bil v fokusu Jaka Racman in njegov avtor Carl Barks (1901–2000). Je eden izmed redkih, ki je avtorsko izšel iz Disneyjeve korporacije. Disney je namreč uvedel tipski model, ki so ga kasneje povzele mnoge korporacije, začel je s filmom, nadaljeval s stripi in knjigami, vse izvozne produkte, ki se dobro prodajajo, pa so močno zaščitili, pri tem pa zanemarili in zamolčali avtorje, ki so jih ustvarili (t. i. branding). Avtorji pri Disneyju se morajo namreč odpovedati avtorskim pravicam, prav tako ne smejo prodajati svojih originalov, Barks je pri tem svetla izjema, predvsem zato, ker je imel prepoznaven slog in so ga začeli podpirati navdušenci. Med drugim je eden izmed prvih treh striparjev, ki so bili uvrščeni v dvorano slavnih Willa Eisnerja, ta je Barksa celo poimenoval H. C. Andersen stripa.

 

Krikmachine – od komičnega k tagičnemu in nazaj k tragikikomičnemu (poročilo z dogodka)

74209209 2467713210161618 3715338696078131200 oV sredo 27. novembra 2019 je v Trubarjevi hiši literature potekala bralno-improvizirana predstava na podlagi kar šestih nastajajočih besedil mladih uveljavljajočih se avtorjev. Besedila nastajajo v sklopu delavnic društva KUD Krik pod mentostvom Simone Semenič, Mareta Bulca in Ane Duša. Bralno uprizoritev bodo besedila doživela na 4. Festivalu dramske pisave Vzkrik (19. 3. - 22. 3. 2020) v MGL, tokrat pa so jih v življenje pripeljali improvizatorska velemojstra Urša Strehar Benčina in Tomaž Lapajne Dekleva ter glasbenik in glasbeni improvizato Urh Mlakar.

Če je že odnos med dramskim besedilom in njegovo uprizoritvijo pogosto nepredvidljiv in poln možnosti, je odnos med nastajajočim tekstom in improvizacijami, ki so nastale kot vtis prvega branja, lahko še bolj zanimiv in razgiban. Trije improvizatorji so tekste namreč prebrali samo enkrat in tako poskusili ohraniti odprto glavo vsem asociacijam in (lahko tudi napačnim) interpretacijam dram in dramskih odsekov. Posvetili so se izključno vtisom prvega, skoraj naivnega branja. Tako so se skozi improvizacijske impresije pokazali na prvi pogled morda neopazni komični ali tragikomični elementi nastajajočih tekstov. V nekajminutnih prizorih, ki so se začeli in končali in medias res, se je tekst nekje bolj, nekje manj ohranil, a je vedno služil predvsem kot izhodišče in končna opora. Včasih so nas prizori tako zapeljali v humorno doživetje v študentskem stanovanju, drugič pa so nas zapeljali v težko tovarniško vzdušje ali celo v cirkus. Po koncu vsakega prizora pa so zaradi odprte forme interpretacij, ki je vseskozi (tudi direktno) nagovarjala občinstvo, tudi avtorji dram sami dobili priložnost, da pokomentirajo in dopolnijo to prvo interpretacijo teksta.

Najraje bi se udrla v zemljo Varje Hrvatin in Nervozen sem na način, ki ga ni mogoče opisati Gašparja Mariniča sta tako zaživela skozi humorna prizora norčevanja iz malih banalnosti življenja, Ko ženska postane morilka Nike Korenjak nas je s fokusom na enem izmed likov popeljala v nenapisano ozadje zgodbe, Ena kri Tjaše Mislej pa je interpretatorjem nenehno odpirala nove možnosti uporabe različnih improvizacijskih sredstev in izrazov. Komičen začetek s prvimi nekaj dramami je s tekstom Brine Rafaele Klampfer Paloma (since 1873) odprl še dimenzije uprizarjanja težkega življenja delavcev in vzdušja tovarniških strojev izključno preko uporabe telesa in se z direktnim nagovarjanjem poigral še z družbeno kritičnostjo in težo teksta. Pika na i in zaključek kroga, pa je z vračanjem h komičnemu postal še zadnji, cirkuški prizor teksta Biba Nejca Potočana Leta so tekla, mi pa malo manj, ki nas je potopil v tragikomiko absurda današnjega sveta, v katerem posamezne fragmente prizorov povezovali utrinki opičjega cirkusa.

Pri dogodku, kot je bil ta je verjetno najbolj zanimiv ravno odnos med tekstom, ki še nastaja, in subjektivnim vtisom, ki narekuje improvizirane prizore. Improvizacijsko branje teksta nas za razliko od branja ali bralne uprizoritve namreč popelje v trenutne asociacije, ki na neki točki tekst pustijo za sabo in zaživijo svoje življenje – ter morda tako odprejo nove dimenzije nastajajočega besedila, ali pa seveda popolnoma zgrešijo njegovo misel. To je vendar bistvo te forme – impresije, subjektivnost imaginativnega bralca. Tako nastane plastično prikazana beseda, ki se ne pretvarja, da je več, kot jo ta trenutek razumemo.

Zdi se, da dramski tekst, ki v vsaki obliki (drama, bralna uprizoritev in uprizoritev) zaživi drugačno življenje, improvizacija popelje v popolnoma svoje dimenzije. Preko take uprizoritve teksta improvizatorji namreč lahkotno in z inovativnimi pristopi, ki se jih profesionalno gledališče vse preveč otepa, popelje besedila v svet fizisa in imaginacije, dojemanja in nedojemnaja. Predvsem pa gre pri takem pristopu za zavedanje, da je pri branju včasih OK tudi če ne razumeš – in v tekstu najdeš svoj pomen, pa četudi je ta za avtorja popolnoma zgrešen. Tako je improvizacijsko gledališče po svoje popolen način, da tekst zaživi, še preden si sam lahko lasti svoje življenje in še preden je dokončan.

 

Avtorica poročila: Urša Majcen

Dogodek: 27. november 2019

Deli

 

 

Literatura in popularna kultura – Lila Prap in Sara Špelec (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

lit-pop-kultV četrtek, 7. novembra 2019, se je v Trubarjevi hiši literature odvil dogodek z naslovom Literatura in popularna kultura. Voditeljica Sara Špelec se je pogovarjala z Lilo Prap, pisateljico in ilustratorko, prejemnico številnih nagrad, ki ni znana le pri nas, temveč tudi v tujini. O tem priča dejstvo, da je bila na dogodku med občinstvom mlada gostja z Japonske, ki je opisala popularnost avtorice pri njih. Ko je Lila Prap izrazila dvom, če je tam res tako popularna, je gostja z navdušenjem povedala o avtoričinih slikanicah ter različnih igračah, magnetih in ostalih predmetih, ki jih izdelujejo po vzoru slikanic.

 

Stran 1 od 47

<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naslednja > Konec >>

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.