Ob svečah in odprti krsti

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

svečkePred časom sem se v poročilu z dogodka spraševala, kako smiselna je organizacija klasičnih literarnih večerov, tokrat pa bom storila ravno nasprotno, in sicer komentirala prvi performativni literarni večer v organizaciji Trubarjeve hiše literature, ki je 31. 10. 2014 odprl serijo Trubarjeva hiša duhov.

 

Namen omenjene serije je prikazati teme iz literarne zgodovine, ki jih je zaradi dejstva, da so vse po vrsti precej temačne, doletel eden od sledečih scenarijev: bodisi se zanje zanima le zelo ozek krog literarnih zgodovinarjev bodisi pa so pozneje prešle v trivialno kulturo, njihov izvor pa je tistim, ki niso neposredno povezani z literaturo, bolj ali manj neznan. Poezija grobov in noči, ki smo jo obravnavali tokrat, spada v prvo skupino, prihodnjič pa bo v ospredju tema vampirjev, ki se jim je zgodilo ravno nasprotno, saj je o njih v zadnjem obdobju ogromno govora, vendar (neupravičeno) samo še v okviru vampirskih sag, zelo zastopanih v popularni sferi.

 

Na eni strani so knjižne serije, kot npr. Somrak in Vampirska akademija, po katerih posegajo predvsem mladi, na drugi pa nanizanke, ki privlačijo gledalce vseh starosti (Prava kri), vendar se vse omenjene upodobitve vampirjev zelo oddaljujejo od prvotnih omemb, kajti ne vzbujajo več groze, temveč postajajo vse bolj in bolj privlačni.

 

Idejna zasnova Trubarjeve hiše duhov je torej nedvomno zanimiva za širši krog ljudi, a je zopet zelo pomembno tudi vprašanje, kako se lotiti organizacije takšnega literarnega večera. Ena opcija je tip predavanja, a verjetno mi (tudi z ozirom na prispevek o težavah literarnih večerov, ki sem ga napisala pred kratkim) ni treba posebno poudarjati, da bi bil dogodek, na katerem bi obisovalci sedeli v dvorani kakor šolarji v učilnici in poslušali predavanje o pesnikih grobov in noči, najverjetneje zanimiv zgolj za strokovno javnost, kar bi uničilo prizadevanja organizatorjev, da se zbudi širše zanimanje za pozabljene ali v trivialni kulturi drugače obravnavane tematike.

 

Po drugi strani pa mora biti večer ravno zaradi dejstva, da širša javnost najverjetneje ne pozna večine obravnavanih pesnikov, vseeno v neki meri didaktičen. Kako torej obdržati poučno noto, hkrati pa preprečiti monotonost?

 

Odgovor se skriva v ustvarjanju pravega vzdušja. Če je udeleževanje literarnih večerov z najljubšimi pisci še najbolj smiselno zato, ker v živo ustvarjalca najbolje začutimo kot osebo, ob branju njegovih intervjujev za računalniškim zaslonom pa smo za to prikrajšani, je tudi tukaj jasno, da branje Edwarda Younga doma, pa čeprav je zunaj trda tema in okoli vogalov zavija veter, še ne zagotavlja srhljivega vzdušja.

 

In obiskovalci prve Trubarjeve hiše duhov gotovo nis(m)o bili razočarani – na začetek večera smo počakali v popolni temi, dvorana, v katero smo nato smeli vstopiti, pa je bila ob tej priložnosti razsvetljena samo s svečami. Stole so nadomestile blazine, razporejene v krogu, manjkali pa niso niti križi ter odprta krsta. Forma kroga, zaradi katere smo si bili vsi udeleženci precej blizu, in šibka svetloba sta prostor naredili popolnoma intimen, pripomoglo pa je tudi dejstvo, da sta bila tudi voditelja del kroga, ne ločena od občinstva kot navadno.

 

Prav ta intimnost je omogočala veliko bolj intenzivno poglabljanje v prebrane pesmi in nove informacije. Večer, ki bi verjetno zbledel v množici podobnih, če bi se odvijal v obliki, ki smo jo vajeni, je bil tako uspešen, kar je pokazala tudi želja obiskovalcev po komunikaciji z voditeljema, kljub temu da jih k temu nista posebej pozivala. Verjetno sami veste, kako je z vprašanji občinstva običajno – po koncu nekega dogodka se pojavi obvezno vprašanje »Ima kdo kakšno vprašanje?«, v dvorani pa zavlada tišina in vsi gledajo v tla.

 

Morda vzrok tiči v tem, da se nihče od obiskovalcev ne počuti nagovorjenega, kar je posledica dejstva, da je vzdušje na dogodkih vse prevečkrat neosebno. Organizatorji pozabljajo, da obiskovalec literarnega večera potrebuje malo za občutek zaželenosti in možnost, da iz udeležbe potegne nekaj, kar bo rade volje odnesel domov. Vendar je včasih še tisto malo preveč, posledica pa so večeri, ki ne pritegnejo nikogar. V tem oziru je Trubarjeva hiša duhov dobrodošla osvežitev na sceni – pika na i bi bila le še kakšna srhljiva spremljava, čeprav je res, da med branjem pesmi to ni preveč dobrodošlo, ker preusmerja poslušalčevo pozornost. Morda ob naslednjem dogodku v seriji?

 

 

Lara Paukovič

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.