Vampirji v literaturi skozi čas

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

laravampirjiV torek, 11. novembra, se je v Trubarjevi hiši literature odvil že drugi večer v sklopu serije Trubarjeva hiša duhov – tokrat so bili v ospredju vampirji v literaturi in različne oblike družbenega vampirizma. Vsakdo, ki je imel v zadnjih letih kakšen (pa četudi bežen) stik s pop kulturo, verjetno ve, da za kultnega vampirja danes velja Edward Cullen iz knjižne serije Somrak, ki je bila izjemno uspešno (vsaj kar se zaslužka tiče, o kakovosti na tem mestu raje ne bi izgubljala besed) prenesena tudi na filmska platna. Vendar se zgodba s Somrakom še zdaleč ni končala, vampirji so se namreč ob velikanskem komercialnem uspehu le-tega hitro udomačili na sceni – tako literarni kot filmski.

 

Edwardu ob bok bi lahko stopila npr. Bill in Eric iz serije Prava kri (True Blood) ali pa brata Damon in Stefan iz Vampirskih dnevnikov (The Vampire Diaries, posneta po knjigah, ki so sicer pričele izhajati že leta 1992, vendar pred Somrakom očitno niso bile tako zanimive za ekranizacijo). Omenjene vampirje, čeprav se v določenih aspektih seveda razlikujejo, združuje dejstvo, da so predvsem objekt poželenja, kar se tepe z izvornim pojmovanjem vampirskega lika. Vampir je bil namreč najprej bitje, ki vzbuja strah - demon, grožnja za krščansko urejeno družbo.

 

Grof Drakula iz istoimenskega romana Brama Stokerja, ki je pred Edwardom veljal za najslavnejšega vampirja, je neke vrste pošast, ki prehaja med svetom živim in mrtvih, boji pa se česna, križa in svetlobe, torej vsega, kar bi se lahko povezovalo s krščanstvom. V odnosu do svojih žrtev je napadalec, ki hlepi po krvi, zanimajo pa ga predvsem neomadeževane ženske, akt vampirskega ugriza se je namreč velikokrat razlagal kot razdevičenje, po katerem je ženska postala nečista.

 

Ženske žrtve so torej vampirju popolnoma podrejene, svojega napadalca pa se predvsem bojijo – če se pojavi naklonjenost do krvosesa, se to zgodi predvsem na nezavedni ravni, ljubiti vampirja, ki uteleša zlo, je namreč precej podobno kot ljubiti morilca. »Stare« vampirje je mogoče poleg vseh omenjenih lastnosti prepoznati tudi po značilnem videzu – dolgo črno ogrinjalo, špičasti zobje in groteskno bela koža.

 

Ta predstava o vampirju – kar se obnašanja in zunanjosti tiče - se razbije že v zgoraj omenjenih Vampirskih dnevnikih – čeprav je tu še vedno Damon, zlobni vampir, mu nasproti stoji brat Stefan, poosebljenje dobrote, ki Eleno, glavni ženski lik, ščiti. Poleg tega sta oba vampirja čudovito lepa in se na videz v ničemer ne razlikujeta od navadnih smrtnikov. Zanimivo je, da se Elena, ves čas razpeta med obema, na koncu odloči za Damona, kar pomeni, da je razmerje med vampirjem napadalcem in žrtvijo še vedno prisotno, pa čeprav le v obrisih (konec koncev ga Elena izbere zavestno, njena želja po vampirju ni več le produkt nezavednih mehanizmov). Bi pa to zelo težko rekli za Somrak.

 

Edwarda Cullena je mogoče kot vampirja prepoznati le še po tem, da je nesmrten, zna brati misli in se premika občutno hitreje kot navadni ljudje, sicer pa je daleč od vampirskega napadalca. Ravno nasprotno, Edward je zaščitnik, ki je svojo željo po krvi zaradi ljubezni do smrtnice Belle pripravljen zatreti, zatira pa tudi željo po spolnosti, med spolnim aktom bi namreč svojo varovanko lahko poškodoval ali po nesreči ugriznil. Bella je tista, ki si vampirja želi, je pa treba omeniti, da si ga ne želi zaradi tega, ker bi bil nevaren ali demonski, pač pa verjetno predvsem zaradi dejstva, da je nekakšen gentlemen iz preteklih časov, ki se ji je pripravljen popolnoma prilagoditi in zanjo marsikaj tvegati. Poleg tega premore angelsko lepoto, njegova koža pa se na soncu sveti, če to kaj šteje.

 

 

Pri današnjih vampirjih torej ni videti, da bi se kakorkoli (če odmislimo željo po krvi, ki pa se jo da zatreti, in prednosti, omenjene zgoraj) razlikovali od navadnih smrtnikov. Res je vampirsko življenje občutno daljše od človeškega, a če v bližini ni nikogar, ki bi vedel, da vampir v resnici šteje dvesto petdeset let, temu nič ne preprečuje, da se ne bi popolnoma integriral v okolico.

 

 

Sodobna obravnava vampirskega lika je torej iz demonskega lika, ki nasprotuje krščanski ureditvi sveta, naredila lik, ki je precej bližje božanstvu kot demonu in moralno, če se zopet navežemo na krščanstvo, nikakor ni sporen, saj ohranja čistost svoje žrtve (ki ji pravzaprav težko še rečemo žrtev, morda je bolj primeren izraz izbranka). Tak vampir tudi ni več zares »prepovedana ljubezen«, pač pa povsem spodoben moški, in to, da še vedno velja za kontroverzno partnersko izbiro, mu omogočajo predvsem njegovi vampirski predniki, ne njegove lastne značilnosti. Prepovedana ljubezen pa je v popularni kulturi skoraj vedno zagotovilo, da ti bodo množice jedle z roke – medtem ko se ubogi grof Drakula in njemu podobni vampirji obračajo v krsti.

 

Lara Paukovič

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.