URNE ZGODBE, PRVIČ: Duševni bolniki, črne limuzine in sumljiva sporočila

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

urnezgodbeNa novo sezono serije Urne zgodbe smo verjetno nestrpno čakali tako tisti, ki smo se lansko sezono kot pisci preizkusili sami, kot tudi vsi, ki so dogodke spremljali kot gledalci. Projekt odpiranja kratke proze navzven je nedvomno nekaj posebnega na domači literarni sceni in glede na to, da so pretekle Urne zgodbe postregle z lepim številom kvalitetnih tekstov, se nadejamo, da bo tako tudi tokrat. 

Gost otvoritvenega večera, ki se je odvil 18. 11., je bil Jasmin B. Frelih, kot pisci pa so se predstavili Zarja Vršič, Tomaž Kozamernik, Andrej Černelč in Vanja Osterc. Stavek, ki ga je Frelih pripravil za tekmovalce, se je glasil: »Nikoli ne bom general.« Pojasnil je, da pušča odprtih ogromno možnosti, razumeti ga bi bilo denimo mogoče v smislu, da v življenju enostavno ni mogoče odigrati vseh vlog, ki jih želimo, zato se je potrebno na neki točki sprijazniti, da nikoli ne bomo generali – ali pač kaj drugega.

 

Res se je izbran stavek izkazal za zelo navdihujočega, saj je pričela nastajati paleta nadvse različnih tekstov, medtem pa je voditeljica Anja Radaljac z gostom kramljala o kratkoprozni zbirki, ki jo Frelih pravkar ustvarja. Nekaj tekstov je tudi prebral, kot zanimiv podatek pa naj omenim, da je za podlago ene od zgodb, Vratar, služila njegova izkušnja, da je bil mesec dni vratar v New Yorku. Govora je bilo tudi o romanu Na/pol, ki ga je Frelih pisal dobri dve leti, zanj pa prejel nagrado za najboljši prvenec. Med sproščenim pogovorom so tekmovalci dokončali zgodbe in se pripravili na nastop.

 

Prva je svojo zgodbo prebrala Zarja Vršič. Za kraj dogajanja si je izbrala psihiatrično bolnišnico, v kateri »kraljuje« gospod Hribar, ki ima o sebi očitno precej visoko mnenje – vsaj tako visoko kot o Napoleonu. Živi v sožitju z bolniško sestro Tanjo, druge sestre pa zaradi ruskega naglasa ne mara – konec koncev so bili Rusi tisti, ki so porazili Napoleona! Vseeno samozavestnega Hribarja iz tira vrže so-pacient, ki ga prične zmerjati, da ne bo nikoli general, zaradi česar se Hribar fizično znese nad njim, na koncu pa se poklapano odpove karieri generala. Zgodbo odlikuje živahen, dinamičen jezik, je pa morda pomanjkljivost to, da je zaključek nekoliko kontradiktoren preostanku zgodbe – Hribar ves čas vztraja pri tem, da je general, na koncu pa se ukloni so-pacientu in se sprijazni z dejstvom, da to ni, ni pa nikjer pojasnjeno, zakaj tako hiter preobrat v njegovem mišljenju.

 

 

Sledila je zgodba Tomaža Kozamernika, ki se je pričela precej umirjeno – glavni lik, poslovnež, ki ga v življenju obremenjuje predvsem to, kako bo stopil na naslednjo karierno stopničko, počiva na plaži. Na poti domov dobi sporočilo neznane ženske, ki ga poziva k avanturi, za katero se tudi odloči, a ne izvemo, kaj se pravzaprav zgodi, ko se junak odpravi na naslov, naveden na lističu – jasno je le to, da se zbudi zvezan pred vrati stanovanja. Od tega trenutka dalje zgodba postaja vse bolj bizarna, sporočila še kar prihajajo, lik pa se vsakokrat odloči, da jim bo sledil, čeprav so posledice (naslednjega jutra se recimo znajde v pisarni) vse bolj neprijetne. Konec je hudo nejasen – junak očitno tragično konča, vendar bralec nima pojma, kako in zakaj je do tega prišlo in zakaj je serijo čudaških randijev naenkrat prekinil prizor z odrom.

 


Andrej Černelč se je odločil za žensko junakinjo. Pripoved je prvoosebna, junakinja z zabavnim, sočnim jezikom opisuje svoje otroštvo, pri čemer nam hitro postane jasno, da ni bila običajna deklica, pač pa precej fantovska – privlačilo jo je orožje in pretepi, skratka, iskala je težave in ni dovolila nikomur, da bi z njo pometal. Vendar v drugem delu pride do nepričakovanega preobrata, ugotovimo namreč, da je bila pozneje prisiljena v prostitucijo. Vsekakor izvirna ideja, katere potencial pa (bržkone zaradi pomanjkanja časa) ni bil v celoti izkoriščen. Prehod z junakinjinega otroštva na čas prostitucije je zelo hiter in grob, napove ga pravzaprav le črna limuzina, v katero jo je zvabil nek Bruno. Odveč je tudi stavek »Sedaj sem ponižna,« ki ga junakinja izreče, preden nam razkrije, s čim se sedaj »ukvarja«, kajti jasno je, da je kljub prisilni prostituciji še vedno daleč od ponižnosti – eni od strank je nekoč skoraj odgriznila ... No, saj veste, kaj. Zadnji del je morda celo za odtenek preveč vulgaren, kar bi znalo delovati dobro, če bi bil prehod od otroštva nekoliko daljši, v tem primeru pa bralca kar nekoliko šokira.

 


Zgodba Vanje Osterca je monolog prvoosebnega pripovedovalca, ki je očitno član terapevtske skupine. Junaku življenje ni prizanašalo (vsaj tako se prikaže sam), saj sovraži vse in vsakogar, najbolj pa sebe. Kljub samopomilovanju je lik zelo dobro zasnovan, saj nam kljub dejstvu, da je vse, kar zgodba vsebuje, njegovo mnenje o sebi ter ljudeh, ki ga obkrožajo (celo sredi terapevtske skupine ga nihče ne posluša, ubožec), ne postane dolgčas. Pomanjkljivost lika je morda le to, da je precej statičen – skozi zgodbo se ne razvije, ampak ves čas goni eno in isto; na koncu se odloči, da bo nadaljeval s pisanjem svojega romana, saj ga tako ali tako nihče ne razume.

 


Ob glasovanju se je izkazalo, da sta žirija in publika precej usklajeni – po glasovih občinstva je Zarja Vršič Vanjo Osterca premagala le za en sam glas, žirija pa se je odločila, da se v polfinale uvrstita oba. Kdo se jima bo tam pridružil, bo jasno na naslednjih Urnih zgodbah.

 

 

Lara Paukovič

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.