Poročilo s prve Instant drame: delavnice dramskega pisanja

Uporabniška ocena: / 9
SkromnoOdlično 

instantPotem ko smo lani pri nas prvič pozdravili koncept pisanja kratke zgodbe v živo (gre seveda za Urne zgodbe, ki se že nadaljujejo v drugi sezoni), se v letošnjem letu lahko na zelo podoben sklop dogodkov prijavijo tudi pisci dramskih tekstov. Instant drama je eksperimentalna delavnica dramskega pisanja v organizaciji Brine Klampfer in Sandija Jesenika (koprodukcija Trubarjeva hiša literature in Društvo šudentov primerjalne književnosti (DŠPK)), na kateri se, prav tako kot na Urnih zgodbah, vsakič predstavi pet novih piscev, ki jih ocenjuje tričlanska žirija. Ta vsakokrat izbere en tekst, ki se uvrsti v finale, zmagovalni štirje teksti pa bodo oktobra 2015 uprizorjeni v gledališču Glej. 

 

Prvo srečanje se je v Trubarjevi hiši literature odvilo v četrtek, 15. 1. 2015 pod mentorstvom dramatičarke Simone Semenič, sicer pa bodo naslednje delavnice potekale vsak drugi četrtek v mesecu. Za razliko od Urnih zgodb, za katere bi lahko rekli, da delujejo po principu »prideš in pišeš,« so udeleženci Instant drame skupaj preživeli malo več časa, ta delavnica je namreč celodnevna, poleg napenjanja možganov pa je vključevala tudi razgibavanje in zajtrk, kar je, kot je v šali pripomnila ena od udeleženk, »najboljši del druženja.« Po tem so že zelo hitro pričeli s pisanjem, nalogo pa so jim oteževale besede, ki jih je bilo treba vklopiti v tekst – od mentorice so dobili knjige, ki so jih po njenih navodilih odprli na določeni strani in iz določene vrstice izbrali samostalnik, glagol, pridevnik … vselej iz druge vrstice z druge strani, kajpak. Napisane tekste so si medsebojno komentirali, da so do svojega pisanja lažje vzpostavili distanco, za oživitev tekstov na odru Trubarjeve hiše pa so poskrbela igralci  Nataša Keser, Tines Špik, Sara Gorše in Iztok Drabik – Jug.

 


Prva se je predstavila Nika Korenjak s Krizantemo pod klavirjem. Njeno besedilo je precej atmosfersko in morda najbolj odprto od vseh, ki smo jih videli v tem prvem večeru. Ne vemo namreč točno, v kakšnem razmerju sta omenjena lika, lahko bi bila igralka in režiser, pevka in njen menedžer ali samo mentor. Vsekakor je videti, da je moški nad njo, je pa čisto mogoče, da ženska nima druge izbire, kot da se mu podreja. On ob priliki navrže, da jo je uvozil iz Romunije – med vrsticami beremo, da od nje zaradi tega pričakuje hvaležnost. Poleg tega se ženska na koncu spominja svojega varnega otroštva, kar bi lahko bila implikacija na to, da je bil njen prehod v (skorajšnjo) odraslost boleč. Nika je v svoj tekst vključila tudi precej besednih iger, s čimer ga je razgibala in mu dala svežino, vendar sem morda vseeno pogrešala nek izstopajoč element, ki bi odnos med žensko in moškim za malenkost bolj konkretiziral, še vedno pa pustil dovolj prostora za gledalčeve domneve.

 


Iztok Jereb je spisal kar dva teksta. V prvem spoznamo mladega moškega, ki se zaradi zavedanja končnosti in nesmiselnosti življenja zateka v knjige in lastne misli, po nabuhlem jeziku, ki ga uporablja, pa hitro ugotovimo, da se ima za nekaj več od drugih. A če se dramski prizor na začetku ukvarja z eksistencialnimi vprašanji, ima zaključek skorajda groteskno noto, moškega namreč pretepejo. Tudi drugi tekst se zaključi s pretepom, je pa to tudi vse, kar ima s prvim skupnega, tu gre namreč bolj za otroško igrico. Nastopajo šolarji Tine, Bine in Zajec, piflar z zobnim aparatom, ki ga Tine in Bine ustrahujeta, ker naj bi ju zatožil učiteljici, na koncu pa ga premlatita. Simpatično, a ne posebej poglobljeno.

 


Razumem, stage play Lucije Lile Tratnik nam prikaže deklino, kot jo imenuje avtorica – sprva majhno deklico, ki očitno živi sama z očetom, ta pa jo ustrahuje, sili v hišna opravila in zmerja, da je neumna. Kasneje izvemo, da bi deklina rada postala umetnica, a oče seveda ne podpira njenih umetniških nagnjenj. Malo starejša deklina je očitno ostala sama z ostarelim očetom, ki je praktično nepokreten, igra vlogo njegove negovalke in sprašuje se, kaj bo z njo, ko očeta ne bo več. Očetu se nato zaleti in se nepričakovano zadavi, kar pomeni, da lahko deklina končno začne slikati – z očetovim drekom. Na tem mestu bi se dramski prizor lahko tudi končal, vendar sledi preobrat, deklina je naenkrat uspešna samostojna umetnica, ki jo intervjujajo. Ves čas se pojavlja navezava na drek – v intervjuju pove, da se počuti kot drek, zaključi pa se igra z ugotovitvijo, da je tudi umetnost drek. Omeniti velja še precej zaznamovan slog prizora, ki najbrž ne ustreza vsem tipom gledalcev – na določenih mestih je skorajda arhaičen, z inverzijami, kot sta »Smeh očetov huronski« in »Vrvež ljudi čebljajočih napolni prostor,« potem pa se na mestih, kjer tega ne pričakujemo, prevesi v vulgarnega (»Malo starejša deklina briše starcu rit. Star in nesposoben, neokreten posranec.«). A vsekakor so bili odzivi v dvorani pozitivni – čeprav je Lucija Lila v prizoru združila dva že velikokrat videna koncepta, (skoraj) Pepelkino zgodbo ter pogled na moderno umetnost od zunaj, je to očitno storila na način, ki je žirijo, pa tudi gledalce, precej navdušil.

 


Maja Bertole Jeras je napisala dramski prizor z zanimivim preobratom, vendar po formi bolj spominja na kratko zgodbo. Replik je namreč v resnici zelo malo, večino prizora zavzemajo zelo natančne didaskalije. Z nekaj modifikacijami bi se njen tekst iz nekonvencionalno strukturiranega dramskega prizora torej zlahka spremenil v kratkoprozno besedilo, za katerega je tudi značilno, da »udari na koncu.« Je pa ideja sicer močna, četudi že videna – avtorica prikaže lika Ano in Agato, ki se medsebojno ponižujeta (Agata je promiskuitetna umetnica, ki se ima za drzno in inteligentno, Ana pa preprosta gospodinja), čeprav v resnici ne moreta druga brez druge. Njun dvogovor na koncu prekine vzklik zunanje osebe, da je čas za zdravila, iz česar lahko sklepamo, da sta Ana in Agata pravzaprav ena, razcepljena osebnost.

 


Tudi Helena Fašalek se je, tako kot Lucija Lila Tratnik, v svojem prizoru, naslovljenem Nočni pohod, odločila za problematizacijo odnosa med očetom in hčerko. Tu je situacija sicer drugačna - odrasla hči je na obisku pri očetu in poskuša poskrbeti zanj, ko ga ponoči zasači pijanega, čeprav jo on žali in ji očita, da je še vedno samska, njen brat pa je že poročen in z otroki. Kljub očitkom želi hči očetu pomagati, a jo on ves čas odganja. Na koncu mu reče: »Kamorkoli grem, si mi ves čas za petami.« Avtorica sama je pozneje komentirala, da je odnos med starši in otroki tisto, kar te zaznamuje; iz zveze oče-hči je najtežje pobegniti. Tudi če si mnenja, da si se osvobodil spon staršev, te namreč nekaj vleče nazaj k njim. Tematika je morda res nekoliko klišejska, kar je izpostavila tudi žirija, vendar nam prizor vseeno da misliti prav zaradi dejstva, da hči ostaja z očetom.

 

 

Kot že rečeno, so o zmagovalcu odločali žirantje, tokrat soorganizator projekta Sandi Jesenik, režiserka Nina Rajić in dramaturginja Simona Hamer, ki bo tudi mentorica ene od prihodnjih delavnic. Odločili so se, da si je vstopnico v naslednji krog prislužila Lucija Lila Tratnik. Pristop žirije je bil malo drugačen od tistega, ki smo ga navajeni z Urnih zgodb, kjer sta, naj spomnimo, stalna žiranta letos Andrej Blatnik in Tina Kozin. Če žirija Urnih zgodb stremi h konstruktivnim komentarjem, ki izpostavijo pluse in minuse posameznega teksta (ne boji pa se niti stroge kritike), smo tu slišali večinoma pohvale, šibkih točk prizorov ni izpostavil nihče od žirantov. Manjkala je tudi teoretska analiza tekstov, morda omemba stvari, ki bi jih bilo pri pisanju dramskega prizora smiselno upoštevati, začetniki namreč tega znanja še nimajo, sem pa prepričana, da bi ga radi pridobili. Tovrstni »odprti« in pozitivni komentarji so za mlade tekmovalce sicer spodbudni, sem pa mnenja, da bi si kdo od njih bržkone želel slišati tudi besedo ali dve o tem, kaj je v njegovem besedilu mogoče izboljšati, kajti to je najboljša popotnica za nadaljnje ustvarjanje.

 

 

Če potegnem črto, je Instant drama simpatična noviteta, ki gre po uspešnosti lahko po poti Urnih zgodb, a le če bo v prihodnosti zastavljena bolj strogo, predvsem kar se žirije tiče, pa tudi sama naloga bi tekmovalce lahko bolj omejila. Zdaj je namreč za mlade dramatike namreč predvsem kratkočasen projekt, bo pa nedvomno bolj privlačen, če bodo pisci od udeležbe (poleg tega, da jim je ta v zabavo) tudi kaj odnesli.

 

Lara Paukovič

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.