Površne zgodbe namesto Urnih?

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

urneFebruarske urne zgodbe v Trubarjevi hiši literature v družbi stalnih članov žirije (Tine Kozin in Andreja Blatnik) ter gostujočega Andreja Tomažina, so postregle z besedili, ki naj bi vsebovala motiv srpa, ne da bi bil slednji dobesedno omenjen. Tematski razpon nastalih zapisov je torej segal od poudarjenega poljedelskega pripomočka na steni sosedove temačne lesene lope do obujanja nostalgije po socialistični ureditvi.

Krajši prozni odlomek Staneta Tomazina ni dosledno opravil naloge, saj se je popolnoma izognil motivu. Dotičnega predmeta sploh ni vključil v samo pripoved o povprečnem izseku dneva upokojenke in njene (domnevam) brezposelne hčere, ki med kajenjem izsiljuje in poniža starejšo sogovornico. Simbol srpa v tem primeru lahko zaznamo le v zadnji povedi, ki opiše kričečo Tio sredi psihičnega zloma medtem ko napove, da bo postala komunistka in se pridružila proletariatu.

 

Podobno se je ukrivljenega rezila v zgodbi komaj dotaknil Urh Erjavec, ki je fabulo umestil v vojaško okolje mladega desetarja, ki se pripravlja na maturo in išče uhojene poti za korake v nadaljnjem življenju, pri tem pa ga stalno preganja neuresničena želja po vzponu med obljubljeno elito.

 

Drugače se je naloge lotil Timotej Novakovič, ki je srp uporabil kot otipljivi predmet, posebej vznemirljiv za radovednega otroka. Zaradi avtorjeve nepremišljenosti njegov značaj ni posebej izdelan (kar je moteče v še tako kratkem besedilu), prav tako pa si ga nikakor ne moremo predstavljati, saj je celo njegova starost omenjena dvakrat drugače (prvič se pojavi kot pet, nato sedemletnik). Vanj se je skoraj nemogoče vživeti, saj je nepredstavljivo jezen, ko ga sosed zaloti med krajo skrivnostnega, dečku neznanega orodja, kasneje pa namesto pristnega strahu (ki bi morda bolje povzel občutja otroka podobne starosti, njegov odziv in reakcijo med ostalimi vrstniki) kmečki otroci lastnika srpa označijo za morilca in nekoliko zarotniško razširijo novico, ki doseže tudi policijo. S tem postane napisan utrinek življenja na podeželju podoben klišejski pustolovščini, ki se bahavo (in za nič hudega slutečega starejšega moškega) tragično konča.


Zmagovalne zgodbe zadnjega, četrtega kvalifikacijskega večera so slogovno vidno bolj izdelane v primerjavi s tistimi, ki niso dobro sledile nalogi, izpustile predpisan motiv ali izgubile moč že z odsotnostjo logičnih razmerij znotraj tekstov. Kajo Blazinšek je kot avtorico najboljše kratke zgodbe torkovega večera izbrala publika. Prepričala je z intimnejšim in hkrati preprostim vpogledom v prvoosebno doživljanje sanj in nočnega premagovanja lakote, do katerega pripelje pogled na lunin krajec, ki je sicer manj pogosta asociacija ob orodju za žetev ali simbolu delavske revolucije.

 

Stroka je izmed šestih piscev izpostavila Niko Švab in Roka Štuklja. Prva se je v (Izgubljenih) vrednotah oprla na politično dogajanje polpretekle zgodovine in srp nadomestila s tropičjem, že na samem začetku postavljenim ob kladivo. V nadaljevanju je nanizala retorična vprašanja o lastnem neokapitalističnem obnašanju v nasprotju z vzgojo staršev in usmerjanju k levičarski pripadnosti, ki je krojila družinska načela. Srp na kuhinjski mizi je namreč v njej sprožil razmišljanje o trenutnem gmotnem položaju in osebnostni drži, ki jo v zgodbi zagovarja in opravičuje, ko se spominja partizanskih pesmi in obuja nostalgijo za šivanjem rdečih zvezd. Štukljev sestavek pa namesto idile preteklih časov prikaže sovjetske vojake v vsej bedi na množičnem pohodu, v situaciji ki ni zavidljiva in za katero je po mnenju lačnega dolgolasca v koloni premraženih trpinov kriv ukrivljen cepec, sicer izpostavljen samo in šele na koncu besedila ob pogledu na rdečo sovjetsko zastavo, a zato ustrezno in primerno umeščen v samo zgodbo, ne da bi se pisec nanj stalno navezoval ali ga sploh izpustil.


Izbira predpisanega motiva se je torej izkazala kot pomensko odprta smernica. Pisci so zaobjeli vsa področja, ki jih v zvezi z motivom omeni tudi SSKJ. Zanimivo je, da je prevladalo osredotočenje na posredno uporabo srpa (na zastavi, kot navezava na JLA, vojašnico …), kar kaže na zaznamovanost s totalitarizmom in še vedno prisotno težnjo po opredelitvi do le-tega.

 

Kvaliteta v kratkem času nastalih zgodb je tokrat vprašljiva. Slog končnih izdelkov je bil okrnjen, tudi vsebinsko so bile zgodbe nedodelane in mestoma površne. Ob večkratnem branju se mi je stalno postavljalo vprašanje o resnični zahtevnosti izziva in izgubi zgoščenega žara, bistva kratkih proznih del, kot tudi vzroku medlega jezikovnega toka, ki se mi je zazdel problematičen. Ker pa se bližamo finalnemu obračunu, upam(o), da bodo Urne zgodbe oživele v pravem, polnem, torej prvotnem pomenu besede in bomo kot bralci v skladu s spomladansko vitalnostjo deležni svežih, skrbno ubesedenih idej.

 

Urška Gabrič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.