Poročilo z literarne čajanke z Jankom Kosom: Želja po identifikaciji

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

avtobiografijaČeprav se zdi, da ni tako daleč od januarske literarne čajanke, ko smo se obiskovalci družili s Polono Glavan, Matejem Kranjcem, Borisom A. Novakom in glasbenim duom Natriletno kolobarjenje s praho, je februar minil presenetljivo hitro in s seboj prinesel novo čajanko z novimi gosti, odličnima glasbenikoma Miho Firštom (kontrabas) in Andražem Frecetom (harmonika) ter profesorjem dr. Jankom Kosom, ki ga mnogi imenujejo tudi starosta slovenske primerjalne književnosti ali oče slovenske literarne zgodovine.

 

Obe poimenovanji sta seveda več kot na mestu, Kosov prispevek k naši literarni zgodovini je namreč ogromen (spomnimo naj recimo na to, da je njegova Literarna teorija skoraj nekakšna biblija dodiplomskih študentov primerjalne književnosti). A tokrat se je Kos malce odmaknil od svojega znanstvenega opusa in se lotil avtobiografske proze (kljub dejstvu, da je nekoč izjavil, da bo pisal o literaturi, ne bo pa pisal literature sam ... saj veste, kaj pravijo o zarečenem kruhu). Spomine, k pisanju katerih ga je dolgo nagovarjal urednik Beletrine Mitja Čander, bo izdal v dveh delih – prvi nosi naslov Umetniki in meščani in je v začetku tega leta že izšel pri omenjeni založbi. Kos je Umetnike in meščane spisal v pičlih dveh mesecih, »brez načrta, nekako iz intuicije,« kot se je izrazil sam. Ob kramljanju o metodah pisanja sta z voditeljico Anjo Radaljac prvič ta večer zamenjala vlogi, Kos se je namreč postavil v vlogo spraševalca in se pozanimal, na kakšen način je Anja pisala svoj roman, Polko s peščenih bankin. Vprašanja z njegove strani so se nato tekom večera še večkrat ponovila, tako da smo namesto pogovora z enim avtorjem dobili klepet z dvema. Vsekakor je prijetno opazovati, kako atmosfera na literarnih čajankah postaja vedno bolj sproščena.

 

Voditeljica in gost sta se precej dolgo pomudila tudi pri vprašanju, kam se pravzaprav uvršča Kosovo delo. Gre za avtobiografijo, roman, spomine, eseje? Kos je pritrdil, da je mogoče v Umetnikih in meščanih vsekakor najti primesi esejistike (Montaigne, oče eseja, na primer govori o knjigah, ki jih je prebral, Kos prav tako), še več pa je elementov avtobiografije, žanra, katerega začetki segajo vse do starega Egipta. Pozneje sta tovrstne tekste pisala denimo Rousseau in Goethe, avtor prve »prave« avtobiografije, Poezija in resnično. »Vsi avtobiografi so njegovi dediči,« je poudaril Kos, ki je v Umetnikih in meščanih prav tako kot Goethe uporabil postopek opisa rojstne hiše čeprav je dejal, da weimarskega klasika ob pisanju ni imel v mislih, na podobnost se je spomnil šele pozneje.

 

Od Goetheja pa do danes je avtobiografija sicer doživela precej sprememb; postala je nekakšen pop žanr, kar pa seveda ne velja zgolj za literaturo, pač pa tudi za film. Sploh v zadnjem času opažamo rastočo popularnost filmov, ki prikazujejo (skoraj) resnične usode resničnih ljudi, ljudje pa očitno še vedno navdušeno posegajo po avtobiografijah politikov, poslovnežev, znanstvenikov ipd. Kaj je vzrok za to, je bilo tudi sklepno vprašanje, zastavljeno Kosu. Ta je zaključil, da gre verjetno za željo, da bi videli realne ljudi, kakršni so – boljši ali slabši od nas.
Ob tem bi želela sama dodati, da doba, kakršna je, še bolj izrazito kot denimo pred dvema ali tremi desetletji kliče po vzornikih. Seveda je od posameznika odvisno, kaj želi v življenju doseči – instantno slavo kot zvezdniki resničnostnih šovov, katerih avtobiografije se žal prodajajo odlično, izjemen uspeh na tehnološkem področju kot Steve Jobs, pokojni prvi mož Appla, ki je prav tako (po svoji smrti) postal nekakšna pop ikona, ali kaj tretjega. Vendar je dejstvo, da nam ob negativnosti s strani medijev, pa tudi ljudi v našem okolju, kakršno koli že je, ki se vsi po vrsti strinjajo, da so časi slabi in da je treba presneto garati, če želiš doseči kaj omembe vrednega, pa še to ni zagotovilo za uspeh, zelo prav pridejo zgodbe ljudi, ki dokazujejo, da je uspeh navsezadnje le mogoče doseči. To torej pojasni priljubljenost »pop« biografij, kar se tiče (avto)biografij oseb, ki so dosegle kaj izjemnega na umetniškem/akademskem področju, kot npr. Kos, pa gre verjetno res za fenomen, ki ga je omenil sam – odkrili bi radi, kako so ljudje, ki so pravzaprav del našega življenja ravno zaradi svojih dosežkov, v resnici živeli – se lahko poistovetimo z njimi kot z osebami, le ne s tem, kar so napisali? V večini primerov seveda ugotovimo, da se lahko. Konec koncev smo, kot je zapisal Terencij, vsi ljudje in nič človeškega nam ni tuje.

 

Lara Paukovič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.