»Stanje boja vseh proti vsem je nekaj, na kar ni bil nihče pripravljen«: Poročilo z dogodka Resnica ali izziv? (Fabula 2015)

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

resnicaOd dogodka Resnica ali izziv? iz Fabulinega sklopa Moč lažnega smo si obetali prav toliko kot od vseh ostalih pogovornih večerov z enakim fokusom, ki so se v preteklem tednu zvrstili na različnih lokacijah po Ljubljani (pa tudi drugje po Sloveniji). Področje laži je namreč delikatno področje – vsak od nas samega sebe pozna dovolj dobro, da ve, da se v določenih situacijah skoraj ni mogoče izogniti laži, a nas kljub temu še vedno zanima, če lažejo tudi drugi (kot da odgovor na to vprašanje ne bi bil samoumeven), predvsem pa, o čem lažejo.

 

Tokratni pogovor je bil sicer bolj kot moči lažnega na splošno posvečen resnici in laži v literaturi, je pa k zanimanju zanj skoraj zagotovo pripomoglo tudi dejstvo, da so se v Trubarjevi hiši literature zbrala tri zveneča imena slovenskega literarnega prostora – voditeljica Manca G. Renko, odgovorna urednica AirBeletrine, je gostila Vesno Milek, novinarko, pisateljico in publicistko, ter Zdravka Dušo, legendarnega urednika, prevajalca, scenarista in še kaj, ki je lani dobil tudi Schwentnerjevo nagrado za pomemben prispevek k slovenskemu založništvu in knjigotrštvu.

 

V uvodu se je Manca G. Renko navezala na besede Janice Galloway, še ene gostje letošnje Fabule. Škotska pisateljica je v pogovoru z Draženom Dragojevičem povedala, da je v literaturi vsak stavek, ki ga zapišemo, laž. Zdravko Duša se je ob tem takoj spomnil na škandal, povezan s knjigo Modri E Matjaža Pikala – v liku policaja Petarde se je namreč prepoznal resnični policist, ki je Pikala tožil, češ da mu je uničil ugled. Vendar je civilizacijska norma, je dejal Duša, da tisto, kar je v literaturi, pač ni resnično – literatura je fikcija in ima kot taka poseben status, oseba, ki je v njej opisana, pa ni resnična oseba, tudi če nanjo spominja. Fikcija kratkomalo ni ne laž ne resnica. S tem se je strinjala tudi Vesna Milek, ki je v kontekst laži in resnice postavila še eno priljubljeno formo, avtobiografijo (naj spomnimo, da je bilo o problematiki avtobiografije govora tudi na nedavni literarni čajanki v Trubarjevi hiši literature z gostom Jankom Kosom). Tudi če si želiš napisati avtobiografijo, zatrjuje Milek, je to kljub vsemu fikcija. Za primer je navedla pisanje Lojzeta Kovačiča, ki je celo sam povedal, da je vse, kar je napisal, avtobiografsko, pa vendar – je to res resnično?

 

Vesna Milek sama je sicer imela kar nekaj težav zaradi domnevne avtobiografskosti svojega prvega romana Kalipso. Junakinja omenjenega dela, napisanega v dnevniški formi, je namreč mlada ženska na robu, ki precej eksperimentira tudi s spolnostjo. Avtorica je roman napisala triindvajsetletna, »iz impulza«, kot to opisuje danes, ni pa slutila, da bo zaradi enačenja z junakinjo sama postala seksualizirana. Nekatere stvari, ki se dogajajo pripovedovalki, je sicer res doživela, niti približno pa ne vseh – pojasnila je, da je bilo v tistem obdobju v njeni bližini veliko žensk, ki so se soočale s težavami, s kakršnimi se sooča glavni lik. To je želela problematizirati, a je bila junakinja nato interpretirana zgolj kot izbruh seksualnosti.

 

Se je pa avtorica pozneje res lotila biografskega pisanja, izdala je namreč življenjepis Borisa Cavazze, ki je bil, ravno tako kot Kalipso, velika uspešnica. Manca G. Renko jo je proti koncu večera povprašala tudi o tej knjigi, a se bom sama nanjo navezala že sedaj, da se še malo dlje pomudim v polju avtobiografskosti. Je življenje Borisa Cavazze v biografiji veličastnejše kot v resnici? Vesna pravi, da ne – še najbolj je v resnico posegla s tem, da ga je cenzurirala, Boris se ji je namreč popolnoma odprl, posebno sporne izpovedi pa bi namreč lahko prizadele ženske, ki jih zadevajo in ki so še žive, ali pa njihove otroke. In čeprav biografija teče zelo lepo, njeno pisanje ni bilo mačji kašelj, Vesna je celo dejala, da je med samim ustvarjanjem naredila doktorat o človeškem spominu, o posameznih dogodkih ji je Cavazza namreč povedal različne zgodbe.

 

Naslednji sklop je odprlo klasično vprašanje, ki pa ga obiskovalci literarnih večerov vedno radi slišimo, vsakič znova je namreč zanimivo poslušati ljudi, že uveljavljene na področju književnosti, kako razpravljajo o knjigah, ki so pomagale oblikovati njihovo pot. Najbrž zato, ker se tako počutimo bolj povezane z njimi. Tu torej nastopi famozna povezovalna vloga umetnosti, ki sicer, ko jo omenimo, zveni klišejsko, pa vendar si verjetno nihče ne bi drznil zanikati dejstva, da je umetnost tisto najmočnejše, kar združuje ljudi, s čimer so se tekom večera strinjali tudi voditeljica in gosta. A če se vrnem k omenjenemu vprašanju: Manco G. Renko je zanimalo, kje sta gosta našla svojo prvo knjižno resnico – in kdaj se je predstava o tej resnici sesula. Pravzaprav gre za svojevrsten fenomen, kajti nemalokrat se zgodi, da v knjigi, ki je bila v (denimo) najstniški dobi skorajda naša osebna Biblija, leta kasneje ne vidimo več prave vrednosti. In ko sem že omenila Biblijo – Vesna Milek je izpostavila prav to, pa ne zato, ker bi bila deležna katoliške vzgoje; nasprotno, ni bila ne krščena ne katoliško vzgojena, je pa sveto knjigo pri šestih našla pri babici in se jo naučila na pamet, kar ji je ostalo do danes. Brala je sicer predvsem staro zavezo (»Tam notri je vse!«), nova se ji je zdela nekoliko medla. Pozneje je Biblijo nadomestila proza Henryja Millerja, Vesni Milek ljuba zato, ker v njej ni nikakršnih tabujev – in ker jo je, kar je posebej poudarila, odlično prevedel prav Zdravko Duša. Vendar jo je navdušenje minilo, prav tako kot navdušenje nad Ljubeznijo v času kolere pred kratkim preminulega G. G. Marqueza. Nekatera dela nam morajo očitno v roke zaiti v točno določenem obdobju, da lahko v njih najdemo resnico, nekatere pa so večne – za Vesno je to Dostojevski.

 

Zdravko Duša je izpostavil Vonnegutovo Mačjo zibko, ker je »ena knjig, ki povejo stvari, kot so.« Dodal je, da ima vsakdo svojo knjigo, ob kateri začuti, da je nekaj povedano točno tako, kot mora biti – zanj je to pač Vonnegut, za nekoga drugega pa Dostojevski. »Moja Pika Nogavička,« je hudomušno zaključil, »pa je bil Ljubimec Lady Chatterley

 

V nadaljevanju so udeleženci pogovora razpravo o laži s področja literature preselili na novinarstvo in množične medije. Do novinarstva sta oba gosta precej kritična. Tudi Duša je bil svoj čas novinar in ko je iz novinarstva prestopil v oglaševanje, je imel občutek, da je prišel na veliko bolj čisto področje, konec koncev se ljudje zavedajo, da oglaševalec laže, novinar pa – to dodajam sama – še vedno velja za kredibilnega, pa čeprav je meja med novinarstvom in oglaševanjem v resnici vse tanjša. Zato ni čudno, da je dejal tudi, da je novinarstvo zanj celo večja fikcija od literature, Milek pa je pozneje cinično pripomnila, da se večkrat zgodi, da je na prvi strani »uglednega« časopisa namesto poročila o ključnem dogodku velik oglas za avtomobil. Poudarila je, da novinarstvo še v nobenem obdobju ni bilo tako degradirano. Novinar, od katerega se je pred leti pričakovalo, da bo napisal dve do tri zgodbe na teden, jih mora zdaj dvajset, nihče pa ne dojame, da je v resnici le dobra zgodba lahko konkurenčna, pa čeprav je le ena, medtem ko se dvajset novic slabe kakovosti izgubi v poplavi množičnih medijev.

 

Množični mediji so seveda zaščitni znak naše generacije – gre njim pripisati krivdo za to, da je razmak med generacijami vse večji? Duša meni, da ne gre le za generacijski problem. Sodobni svet je svet stalnega boja, ljudje spotikajo druge, da bi povzdignili sebe, iščejo napake in javno linčajo (izpostavil je primer novinarke, ki je zaradi šaljivega tvita izgubila službo), ne da bi pometli pred svojim pragom. To stanje boja vseh proti vsem je nekaj, na kar ni bil nihče pripravljen. Vprašanje, kje iskati vzrok za to, sicer verjetno zahteva globlji premislek, si pa upam zapisati, da je eden od faktorjev tudi ta, da dandanes ni na voljo nobene iluzije, v katero bi se ljudje lahko zatekli – soočeni so z neizprosno realnostjo, zato so neizprosni tudi sami (seveda do drugih raje in prej kot do sebe). Vesna Milek priznava, da je sama odraščala v času, ko je bila iluzija še mogoča, mogoče je bilo tudi čakanje, da bo morda drugače – in če že ves čas izpostavljamo razlike med generacijami, je bila to laž njene generacije. Laž današnje generacije pa bi bila lahko zavračanje hedonizma. Vesna ugotavlja, da so vsi mali užitki, ki so nekdaj veljali za sprejemljive in dobrodošle, danes nekako preganjani. Kozarec šampanjca ali dobrega vina, odprta seksualnost ... Dandanes je glavni kult zdravje, skoraj nekakšno asketsko življenje, v katerem pa nismo srečni, zato se proti temu borimo z nostalgijo. Z nostalgijo in, seveda, umetnostjo, ki je (na tem mestu je Manca G. Renko citirala Mladena Dolarja) »laž, ki govori resnico«.

 

 

Lara Paukovič

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.