Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si: pogovor s Katarino Marinčič

Uporabniška ocena: / 9
SkromnoOdlično 

katarinaGostja tokratnega večera iz serije Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si, je bila Katarina Marinčič, pisateljica in docentka na oddelku za romanske jezike in književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Z voditeljico Tino Košir Mazi sta klepetali predvsem o knjigah, ki jih je prinesla s seboj in ki naj bi jo navdihovale pri njenem delu, beseda pa je seveda nanesla tudi na pisateljičin najnovejši roman, Po njihovih besedah (Modrijan, 2014).

Tina Košir Mazi je najprej izpostavila dejstvo, da, začuda, med izbranimi petimi romani ni niti ene avtobiografije, čeprav je bil ta žanr zlasti pomemben za nastanek njenega romana. V njem zgodbo med drugim namreč oblikujejo prav avtobiografije treh realnih oseb: pisatelja Karla Maya, arheologa Heinricha Schliemanna in P.-ja, bivšega šefa obveščevalne službe. V nadaljevanju je bilo tako govora predvsem o igri resničnega in lažnega, ki obvladuje celoten roman; kar tri osebe namreč druži, so prav njihove lažnive pripovedi o samih sebi. Pisateljica pa prav na tem mestu poudarja, da zanjo laž v tem primeru ne predstavlja negativnega pola resnice, ampak prej neko ustvarjalno svobodo, do katere ima umetnik pravico. O tem bi seveda znal marsikaj povedati tudi vsak študent primerjalne književnosti ali filozofije – če malce parafraziramo Aristotelovo Poetiko: najpopolnejši »pesnik« naj bi bil tisti, ki zna pripovedovati laži tako, kakor je treba. Tukaj gre za ugovor Platonu, ki je umetnost vrednotil predvsem po kriteriju približevanja resnici (t.j. po tem, koliko je umetniška reprezentacija »oddaljena« od nadčutnih idej), zato je bila pri njem seveda postavljena nižje od filozofije.

 

Prvi roman na kupčku Katarine Marinčič je bilo eno izmed klasičnih del angleške književnosti, in sicer Dickensova Pusta hiša. Kot je gostja že mnogokrat povedala, ji je literatura 19. stoletja na splošno izredno blizu (kar se seveda opazi tudi na njenih lastnih romanih, kjer so zlasti vidni vplivi sentimentalizma), pri Dickensu pa jo navdušujeta predvsem nekateri humorni elementi in pa mojstrska zgradba (pri tem je mišljeno prepletanje dveh zgodb, tiste, ki jo pripoveduje Esther Summerson, in pa pripovedi o pravdi na sodišču). Tina Košir Mazi je opozorila na še en zgovoren element, ki povezuje romana Dickensa in Marinčič, in to je pripovedna perspektiva. V Pusti hiši se z avktorialnim pripovedovalcem namreč izmenjuje prvoosebna pripovedovalka Esther, pri Katarini Marinčič pa okvirno pripoved spremljamo skozi oči pisatelja Pavla. Gostja je priznala, da je to delno zato, da pri njej sami kot avtorici ne bi iskali raznih podobnosti z romanesknim pripovedovalcem. Drugače pa po njenem mnenju razlika med »žensko« in »moško« pisavo sploh ni tako velika, da bi bila raba perspektive nasprotnega spola kaj posebno nenavadnega.


Poleg Dickensa je Katarina Marinčič kot avtorico angleškega 19. stoletja omenila tudi Charlotte Brontë. Njen roman Jane Eyre je za razliko od številnih drugih del viktorijanskih pisateljev brala dokaj pozno (razlog za to je bil, kot je hudomušno pripomnila, predvsem neprivlačen naslov slovenskega prevoda – Sirota iz Lowooda). Ko ga je pri enaindvajsetih končno vzela v roke, je iz strašljivega odlomka o Berthi Mason, nori prvi ženi gospoda Rochestra, spoznala zgodbo, ki jo je njej in njeni sestri v otroštvu pripovedovala babica.

 

Naslednje delo, o katerem je tekla beseda, pa ni bilo roman, ampak literarno-teoretski teksti, ki jih je spisal rusko-ameriški pisatelj Vladimir Nabokov. Sogovornici sta se v okviru tega dotaknili predvsem njegovih razmišljanj o »idealnem bralcu«. Na začetku je Marinčičeva poudarila, da ji je Nabokov v tem pogledu bližje od razsvetljenskih teorij, kot je na primer Diderotova. Pri slednjem gre namreč zgolj za bralčevo identifikacijo z romanesknim junakom, medtem ko idealni bralec Nabokova ceni tudi pisateljev stil, »lepe stavke«. Na vprašanje, ali je kdaj razmišljala, da bi sama zaradi številnejšega bralstva pisala v kakšnem drugem jeziku, je Katarina Marinčič odgovorila, da verjetno ne; ko piše, cilja na bralca kot posameznika, ne pa na množično občinstvo.

 

Ob omembi Mannovih Izpovedi pustolovca Felixa Krulla, delu, ki se prav tako znašlo na kupčku Katarine Marinčič, sta se sogovornici ustavili tudi ob znanju tujih jezikov. Roman je Marinčičeva namreč brala v izvirniku in pri tem omenila tudi svoje takoimenovano »pasivno« znanje nekaterih jezikov (v tem primeru nemščine). Takšno znanje je lahko zelo koristno, usvojimo pa ga lahko zgolj z branjem literature v tujem jeziku (sama je tako – z branjem Proustovih romanov – v drugem letniku gimnazije izredno izpopolnila začetniško znanje francoščine). S tem se sklada, kot je pripomnila, tudi nekoliko prismuknjena Schliemannova metoda učenja jezikov; zanj naj bi bojda potrebovali le slovnico, literarno delo – kakršno koli, in pa list papirja in črnilo.

 

Zadnji avtor na njenem seznamu je bil čilenski avtor 20. stoletja, Roberto Bolaño, ki ga je pisateljici predstavil kolega s hispanističnega oddelka na Filozofski fakulteti. Poudarila je, da se Bolaño dokaj razlikuje od vélikih klasičnih avtorjev, ki jih sicer rada prebira. Dodala je, da je morda prav to razlog, da ji je pisatelj s svojimi temami in stilom tako blizu.

 

Svoja vprašanja so pisateljici lahko zastavili tudi obiskovalci. Eden od njih je izpostavil zanimivo dejstvo, da med njenimi izbranimi deli ni niti enega francoskega avtorja, čeprav na Filozofski fakulteti predava ravno o francoski književnosti. Gostja je povedala, da je delni razlog za to verjetno dejstvo, da je imela francoska književnost skozi zgodovino dokaj konstanten tok, tako da je iz nje izšlo veliko res pomembnih avtorjev, a obenem nobeden, ki bi med njimi posebej izstopal. Omenila je tudi, da se s francosko književnostjo srečuje praktično vsak dan na svojih predavanjih, zato pa se v prostem času toliko raje posveča še kakšnim drugim avtorjem. Če pa seznam ne bi bil omejen s petimi knjigami, pa bi nanj zagotovo uvrstila prav vsa dela iz romanesknega cikla Marcela Prousta.


Ob koncu se je koordinatorka Katarini Marinčič zahvalila za prijeten pogovor in jo hkrati povprašala tudi o prihodnjih pisateljskih načrtih. Odgovor je bil nadvse zanimiv: naslednja Katarinina projekta sta dramsko delo v verzih in pa pripoved v stilu gidovskega linearnega »récita«, katere glavni junak naj bi bil to, kar sama nikakor ni, kot je sama šaljivo pripomnila, in sicer – kolesar. Glede na pisateljičin dosedanji opus (z romanom Po njihovih besedah na čelu) lahko najverjetneje pričakujemo bogati in zanimivi deli, ki se ju bo zagotovo splačalo vzeti v roke.


Zarja Vršič

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.