Literarna čajanka: Dušan Šarotar in Aleš Debeljak (Zarja Vršič)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

teapartyKaj imata skupnega Panorama, najnovejši roman Dušana Šarotarja, in pesniška zbirka Kako postati človek Aleša Debeljaka? Morda bi rekli, da na prvi pogled ne kaj dosti, a marčevska literarna čajanka je pokazala, da lahko med omenjenima deloma potegnemo številne vzporednice.


Tako Debeljak kot Šarotar sta se ustvarjanja svojih zadnjih del lotila preko nekakšnega »multimedijskega« pristopa, in sicer z vključevanjem likovnega gradiva v knjigo. V Panorami služijo podobe bolj ko ne za obogatitev teksta, dajejo pa tudi občutek pristnosti in verodostojnosti, saj gre namreč za fotografije resničnih pokrajin in oseb, ki so delo avtorja samega (Šarotar je tudi fotograf). Debeljakova zbirka, ki jo sicer sestavlja petdeset pesmi v prozi, ki se navezujejo na prav toliko gesel iz otroške enciklopedije Mladi vedež, pa je bila že od vsega začetka zamišljena kot literarni in hkrati likovni izdelek (nastala je v sodelovanju z oblikovalko Tanjo Radež, ki je vsako stran opremila z ilustracijami), zato podobe v nekoliko večji meri kot pri Šarotarju pripovedujejo lastno zgodbo.

 

Roman in pesmi v prozi sicer pripadajo različnim literarnim zvrstem, a je Šarotar kljub temu poudaril, da se mu zdita deli slogovno zelo podobno grajeni. Kar Panoramo približa poetičnemu, je po njegovem izrazito lirično pisanje z uporabo dolgih in ritmičnih stavkov, kar je sicer tipično tudi za avtorjeva ostala prozna dela (verjetno dejstvo, da je Šarotar tudi pesnik, pri vprašanju sloga ni čisto zanemarljivo). Temu primeren je tudi narativni vidik romana, saj avtor v glavnem uporablja notranji monolog. Medtem ko se Panorama s svojim slogom bliža poeziji, pa se Kako postati človek bliža prozi (na to tako ali tako nakazuje že sama oblika – pesmi v prozi). Debeljakove pesmi so Šarotarjevemu romanu stilno blizu tudi zaradi uporabe asociativnega toka, s pomočjo katerega so zgrajene, poseben ritem pa jim daje tudi njihova gostobesednost. Zgoščenost in podobnost obeh besedili sta opazni tudi na zunaj, saj avtorja dobesedno pišeta strogo »od vrstice do vrstice« ali, kakor je hudomušno pripomnil Dušan Šarotar, »od leve proti desni«.

 

Moderatorka Anja Radaljac se je z gostoma pogovarjala tudi o (avto)biografskih elementih v njunih delih. Pri Debeljaku so očitni že na prvi pogled, saj avtorjevo lastno odraščanje v bistvu predstavlja osnovni koncept zbirke. Pri Šarotarju gre na tem mestu predvsem za zgodbe določenih realnih oseb (nekatere med njimi, kot sta na primer Boris A. Novak in Gašper Troha, so bolj znane, druge nekoliko manj), s katerimi se srečuje glavni junak, o njih pa govorijo tudi že omenjene fotografije v knjigi.

 

Moderatorkin zadnji komentar se je navezoval na njeno lastno dojemanje obeh besedil, ki naj bi nenehno vzpostavljala razmerje med »znotraj« in »zunaj«. Pri Debeljaku naj bi se to videlo kot nasprotje med izrazito subjektivnimi pesmimi v prozi in pa »zunanjimi«, objektivnimi gesli iz Mladega vedeža ter ilustracijami, ki neposredno niso avtorjevo delo. V Panorami se omenjena dvojnost kaže v subjektivnosti pripovedovalca (kot je bilo že omenjeno, gre za notranji monolog), v katero so (sicer dokaj nevsiljivo) vneseni določeni elementi zunanjega sveta, ki so z njo v opoziciji.

 

Aleš Debeljak in Dušan Šarotar sta svoja razmišljanja tudi konkretno ponazorila z branjem romanesknega odlomka in dveh pesmi v prozi. Pogovor je v glavnem potekal zelo tekoče in ubrano, s pomočjo moderatorkinih vprašanj pa sta gosta uspela podati zelo zanimivo in predvsem strukturirano sliko svojih dveh del.

 

 Zarja Vršič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.