Pogovarjanje z odsotnostjo: Strokovno predavanje o Luisu Cernudi (Urška Gabrič)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

portretO pesniku, za katerega se (žal) še vedno zdi, da med bralci živi v senci mojstra španske lirike, Federica Garcíe Lorca in ga tudi prebivalci Iberskega polotoka šele postopoma odkrivajo, je tokrat spregovorila Laura Repovš, raziskovalka Cernudovih verzov, tudi sama pesnica, pa tudi hispanistka in komparativistka. Poleg formalnih podatkov in orisa pesnikovega življenja, smo se 1. aprila v sklopu predavanj kluba L'etažer, sicer ustanovljenega na gimnaziji Vič z željo po literarnem diskurzu in predstavljanju književnega umetniškega področja med dijaki in študenti, posvetili tudi tematološkim vprašanjem znotraj pesnikovega opusa, vpogledu v literarno dogajanje v Španiji in bogastvu izraza neprestanega hrepenenja in vračanja v samoto.

 

Pri nas se je prepoznavanje odličnosti Luisa Cernude (pesnika, profesorja, esejista in prevajalca) začelo šele leta 2001, ko je izšel edini slovenski prevod njegove poezije, naslovljen Želja in resničnost (v originalu La Realidad y el Deseo), ki ga je prepesnil Ciril Bergles. Poezijo pod omenjenim naslovom je v Sevilli rojen Cernuda vse življenje dopolnjeval in večkrat izdal kot prenovljeno in obsežnejšo verzijo doživljenske strasti; seganja po ljubezni ter nežnosti, ki ju v strogi, neljubeči družini ni bil deležen. Že zgodaj se je odmaknil od brezskrbnih, živahnih interakcij z vrstniki in se raje prepustil prodornemu opazovanju z roba igrišča, ki ga je med drugim izoblikovalo v tenkočutnega lovilca najrazličnejših, tudi izredno subtilnih odtenkov jezika.

 

Kmalu je izdal prvenec Perfil del aire (Obrisi vetra) in ostal trajno zaznamovan z grenkobo izrazito nenaklonjene kritike. S selitvijo v center španske inovativne eruptivnosti – Madrid –, je navezal stike s sodobniki, poznanimi kot Generacija '27. Visoko izobraženi glavni predstavniki omenjene skupine so urejali tudi revije in se ukvarjali z založniško dejavnostjo, hkrati pa v lastnih delih učinkovito upesnjevali raznolike motive na svojevrsten način, v katerem je v post-simbolističnih spojih odmevala takratna povsem nova avantgarda. Odkrito so pisali o erotiki, včasih že v nadnaravnih sferah, uporabljali močne barve, izbrano besedišče pa oblikovali v visokem stilu, z religiozno in filozofsko podlago. Vsaka njihova pesem je bila izraz notranjosti, izlitje intime in nasprotje evropskih politično angažiranih utopij, futurističnega navdušenja nad nasilno mehanizacijo itd.


Luis Cernuda se je tako kot večina desetih kanoniziranih predstavnikov Generacije '27 sčasoma uveljavil kot profesor, vendar nazadnje ni ostal v krogu predavateljev na univerzi, temperamentnih ustvarjalcev, ki so uspešno združevali avantgardne vplive z domačo tradicijo, temveč najprej odpotoval v francoski Toulouse in se pozneje preselil v Anglijo. Izjemna odprtost za nove, pogosto popolnoma nasprotujoče si poglede mu je razpirala obzorja drugod po Evropi, ZDA in Mehiki, kamor je po španski državljanski vojni kot intelektualec ubežal in kjer se je ustalil, miselno pa (če sklepamo po njegovem pesniškem razvoju) stalno divjal med ponavljajočimi se (večinoma ljubezenskimi) razočaranji.


Zaznamovala ga je predvsem spolna usmeritev, saj se je njegova poezija krivično brala kot izpoved homoseksualca in morda je bila zato (pre)večkrat zbanalizirana in razvrednotena na globoki pomenski ravni. Njegovo pisanje je (čeprav se današnji teoretiki skušajo oddaljiti od idealiziranih predstav o navdihu avtorja, njegovi genialosti in vzvišenosti) vselej izhajalo iz nepojasnjene nuje in bilo esencialen, povsem naraven in notranje persuaziven vzgib. Osebna izkušnja ga je vodila k poskusom razjasnitve temeljnih, univerzalnih vprašanj skozi osebno izpoved. S prevetrenim jezikom in neznansko slogovno prožnostjo se bile prve pesmi še puristične, saj je zgled zanje dobil pri simbolistih, kmalu pa se je vrnil k telesu in potenciral čutnost. Takrat so nastala njegova brezčasna dela.


Skoraj boleče hrepenenje se je po izkustvu absolutne samote v Angliji povezalo tudi s poganskimi fantazmami in krepitvijo zavesti o časovnem minevanju. Vrzel med motivom želje po polnokrvnem, otipljivem telesu moškega in nezmožnostjo združitve z njim, je zapolnjeval s pisanjem kot žariščem nemira. Kljubovanje ustaljenim vzorcem družbe z brezsramno čutno ljubeznijo, odkrito istospolno usmeritvijo in ne ozirajoč se na norme, povezane s starostjo (nekaj let pred smrtjo, skoraj petdesetleten, se je intenzivno zaljubil, dotlej najmočneje), je spodbudilo prav večno izmikanje zadovoljitve. Tako je ugotovil, da samote ni mogoče premostiti niti s prisotnostjo. V pesmi Za tebe, za nikogar je povzel večno gonilo svoje poezije:


… in pišem te vrstice,

čeprav jih ne smeš videti,

da bi se pogovarjal s tvojo odsotnostjo,

samo da bi bil s teboj.

 

Romantični duh, ki ga zaznamo skozi kontrast idealov in realnosti ter egocentričnost, skoraj narcisoidnost, povezuje njegovo moderno liriko z izročilom starejših španskih ustvarjalcev (predvsem Bécquera) in francoskih dandyjev fin de siècla (Baudelaira, Rimbauda, Valerya, Gida …). Telesa nesojenega ljubimca Cernuda ne poveličuje kot edinstvene lastnosti osebe, v katero je zagledan, ampak v njem vidi odraz kozmične urejenosti, zato je njegova poezija vsebinsko nekakšen stik estetske popolnosti in hlepenja po nerazdružljivosti slednje z etiko. Že verzi mladostne pesniške zbirke Obrisi vetra so zaznamovani z elegičnim tonom, ki se stopnjuje tudi v knjigah Ena reka, ena ljubezen, Prepovedani užitki, Kjer prebiva pozabljenje, Oblaki ... , v katerih poskuša navezati stik z višjo resničnostjo, ki se iz dneva v dan izmika, a jo Cernuda še vedno vztrajno hoče izslediti.

 

Direkten, preprost in prozno občuten ritem prehaja tudi v meditativne sfere in se izpoje v poslednjem delu Obup Himere, v katerem je tik pred smrtjo povzel lastno biografijo in zadnjič temeljito razdelal odnos do stvarnosti in hrepenenja, ki ni usahnilo niti z njegovo smrtjo v šestdesetih letih. Obujanje glasu Luisa Cernude, kvalitete in izvirnega pristopa, ki neštetokrat ponovljene motive ohranja nedotakljivo sveže, pa bo vedno zopet spodbujalo celostno refleksijo najprej na intimnem in zatem na fenomenološkem področju ter vprašanjih geneze in obstoja poezije.


Urška Gabrič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.