Sprehod čez besedne slike: literarni večer z Andrejem Brvarjem (Zarja Vršič)

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

brvarAndrej Brvar je zagotovo eno najzanimivejših in najpomembnejših imen slovenske literarne scene. Najzanimivejših zato, ker se njegova poezija vztrajno izmika kakršnim koli bolj določnim literarnoteoretskim oznakam; te sicer segajo od reizma, imagizma in ludizma vse do družbenokritične poezije, vseeno pa noben pojem v celoti ne zajame njene kompleksnosti. Da pa je Brvar tudi eden najpomembnejših pesnikov, je postalo jasno zlasti v začetku letošnjega leta, ko je za svoje življenjsko delo prejel tudi Prešernovo nagrado. Na literarnem večeru, ki se je odvil v sredo, 8. aprila v Trubarjevi hiši literature, se je s pesnikom pogovarjala Darka Tancer-Kajnih.

Brvarjeva poezija veliko črpa iz lastne izkušnje, še zlasti pa iz pesnikove osebne zgodovine, zato sta se moderatorka in gost vrnila prav tja – na začetek. Pesnik se je razgovoril o svojem otroštvu v srbskem Čačku ter o tem, kako je sam kot otrok doživljal razliko med svojo domovino in Srbijo, državo, kamor sta bila med 2. svetovno vojno izgnana njegova starša. Morda najbolj reprezentativen primer dela, ki upesnjuje pesnikovo predzgodbo, je pesem Zgodba, ki se je morala zgoditi (katere del smo lahko na literarnem večeru tudi slišali) iz zbirke Naplavine. Od najzgodnejših let mu je ostal tudi mit, ki ga, kot je povedal, še danes ni zapustil. To je mit o Mariboru, o katerem mu je med otroštvom pripovedovala mati. Čeprav so se z družino tja čez nekaj časa preselili, Brvar priznava, da mesto nikoli ni izgubilo tistega posebnega čara, ki ga je imelo zanj takrat, ko je še živel v Srbiji. Da ga je štajerska prestolnica zaznamovala, je vidno tudi v njegovi poeziji, v kateri se mesto in njegova neposredna okolica pojavljata zlasti skozi imena krajev, ulic, stavb in ljudi, ki jih je tam poznal.

 

Andreja Brvarja že od malih nog spremlja slikarstvo, zato, kakor je priznal, izbira študija zanj nikakor ni bila lahka. Kolebal je namreč med Likovno akademijo in študijem komparativistike, na koncu pa se je odločil za slednjega. Slikarstvo je imelo na njegovo ustvarjanje zelo pomemben vpliv: svojo poezijo pogosto označuje kot »besedno sliko«, pomembna prelomnica v njegovem življenju pa je bilo srečanje z mariborskim slikarjem Stanetom Jerajem, ki je Brvarju kasneje likovno opremil številne zbirke, med njima pa se je spletlo tudi trdno prijateljstvo, ki je trajalo vse do nedavne Jerajeve smrti. Pesnik je med drugim pripomnil tudi, da svet po navadi dojema kot nekakšno veliko sliko, ki bi jo rad ubesedil. Moderatorka je na tem mestu izpostavila teoretsko razumevanje Brvarjevega literarnega opusa, ki naj bi se delil na dve fazi: dihotomija med besedo in sliko naj bi se v zgodnjem obdobju kazala kot nekakšen kolaž oziroma mozaik različnih slikovnih koščkov, kasneje pa kot slika, ki preraste v neko bolj enotno »zgodbo«. Oblika, ki se zdi za takšno izkušnjo zelo naravna, se mu je v drugem delu njegovega ustvarjanja ponudila kar sama – to je pesem v prozi, Brvar pa sicer velja za enega največjih mojstrov takšne neverzificirane poezije pri nas.

 

Če se tukaj še malce zadržimo – Andrej Brvar je leta 2011 uredil prvo antologijo slovenske pesmi v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim. Delo ima za naš literarni prostor velik pomen, saj gre za prvi takšen sistematični izbor, avtor pa se je pregleda lotil kronološko, jasno in natančno. Čeprav slovenska poezija po formalni plati še vedno več ali manj ohranja verzno obliko, pa se po Brvarjevem mnenju vsebinsko bolj nagiba k prozi. Iz tega razloga je v svojo antologijo (s privoljenjem pesnikov, seveda) vključil tudi nekatere pesmi, ki primarno pravzaprav sploh niso bile mišljene kot pesmi v prozi, in jih ponovno zapisal kar v neverzificirani obliki (na primer pesmi Alojza Ihana, ki so se avtorju antologije zdele preveč fabulativne, da bi bile lahko v verzih). Zgoraj navedena Brvarjeva argumentacija je do neke mere razumljiva, ker se žanr še zlasti zaradi svoje notranje opozicije velikokrat izmika bolj določnim definicijam. Po drugi strani pa si prevelikega posploševanja tudi ne smemo privoščiti; vsaka pesem, napisana v prostem verzu, še ne pomeni nujno pesmi v prozi, ne glede na njeno vsebinsko tendenco po fabulativnosti. Vnos določene spremembe na formalnem nivoju do neke mere vpliva tudi na vsebino, in to veliko bolj, kot se morda zdi na prvi pogled, zato je izbira oblike prav tako pomenljiva in bi morala biti prepuščena samemu pesniku.

 

Darka Tancer-Kajnih in gost sta se nadalje zaustavila pri treh Brvarjevih knjigah, ki so, vsaj po navadi, klasificirane kot mladinska literatura. Pesnik je do te oznake pokazal določeno mero distance, saj dela Zimska romanca, Domača naloga in Mala Odiseja pravzaprav niso bila napisana neposredno za mlade. Meni namreč, da je odraslim svet otrok odprt le skozi njihove lastne spomine na otroštvo, ki pa lahko hkrati nagovorijo tudi odrasle. Takšne knjige naj bi bile vzor kvalitetne mladinske književnosti, ki je v našem prostoru sicer maloštevilna. Sama bi se na tem mestu strinjala z moderatorko (ki je med drugim tudi urednica revije Otrok in knjiga), ki je Brvarjevo formulacijo postavila pod vprašaj. Obstaja namreč veliko dobre otroške literature, ki ni nujno osnovana zgolj na spominih na otroštvo (denimo nekatera dela fantazijskega žanra), kar verjetno dokazuje tudi interes samih bralcev. Kar pa se tiče Brvarjeve opazke o mladinskih pisateljih, ki so zvečine nekvalitetni zato, ker je pisanje takšne literature načeloma lažje, s tem pa menda tudi vstop na literarno sceno – treba je priznati, da se je kvaliteta izdanih del z današnjo hiperprodukcijo do določene mere znižala povsod, tudi pri delih za odrasle, poleg tega pa večina prvencev nikakor ni mladinska ali otroška literatura. Možnosti neuveljavljenih avtorjev knjig za otroke in mladino, ki bi se radi prebili na kulturno sceno, so pri nas tako relativno majhne.

 

Kljub temu, da so nekatera vprašanja ostala odprta, pa se je dogodek zaključil zelo poetično: moderatorka se je Andreju Brvarju zahvalila za druženje in prebrala enega njegovih haikujev na temo pomladi, s tem pa tudi lepo zaokrožila literarni večer.

 

Zarja Vršič

 

Vabimo vas k ogledu posnetka z dogodka:https://www.youtube.com/watch?v=IOJ8xLJVr7U

 

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.