Urne zgodbe, polfinale II: Potapljanje ladij (Lara Paukovič)

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

writeDrugi polfinale Urnih zgodb 21. aprila 2014 je postregel z zanimivo nalogo, nekoliko drugačno od tistih, ki smo jih bili vajeni doslej. Vesna Lemaić, gostja večera, je namreč mnenja, da bi morala sodobna literatura bolj odslikavati stanje v družbi. V tem duhu je tekmovalcem (Živi Bončini, Roku Štuklju, Arjanu Preglu in Kaji Blazinšek) za izhodišče postavila nedavno novico: v Sredozemlju se je prevrnila ladja s skoraj 700 begunci, večina je utonila, preživelih skorajda ni. Novico naj bi osebe v zgodbi izvedele prek poročil, Lemaić pa je dala navodila tudi za to, kakšno naj bo okolje, v katerem liki živijo: majhno stanovanje v degradiranem slovenskem mestu.

Je pa tokratna gostja, kljub temu da je pripravila nalogo za tekmovalce, kot prva izmed večernih gostov Urnih zgodb zavrnila sodelovanje v žiriji – pojasnila je, da vloga žirantke zanjo ne bi bila ugodna, v javnosti se namreč večkrat počuti neprijetno in če bi nekoga ocenjevala, bi se to še podvojilo.


Voditeljico Anjo Radaljac je nato, kot navadno, zanimalo, od kod gostji ideja za nalogo. Lemaić je povedala, da v prvi vrsti najraje bere romane, ki se dotikajo dogajanja v družbi, pa naj gre za aktualno ali zgodovinsko dogajanje, poleg tega pa je tudi sama aktivna v tej smeri – na Radiu Študent je s sodelavci zastavila oddajo z migrantsko tematiko, poskuša pa se aktivno vključevati tudi v preostale boje za enakost ter spodbujati samoorganizacijo ljudi.

 

Vesna Lemaić je pred kratkim izdala roman Kokoška in ptiči, ki je bil tudi nominiran za Kritiško sito. Posebnost romana je dejstvo, da so vse osebe v romanu različne vrste ptičev (glavna protagonistka je Kokoška – od tod naslov). A čeprav to malenkost diši po basni, je avtorica pojasnila, da ob pisanju ni imela v mislih te forme; ptiče je izbrala, da bi zakrila identiteto ljudi, pa tudi njihova simbolika je ustrezna za dogajanje, ki ga popisuje. Ptiči so po eni strani ranljive živali, je pojasnila, po drugi pa jim je lastna izjemna zmožnost orientacije.


Roman Kokoška in ptiči tematizira proteste (in zasedbo ljubljanske borze) iz leta 2011, ki si kar vztrajno utirajo pot v slovensko literaturo; podobno tematiko namreč zasledimo v še nekaterih lansko leto izdanih romanih. Lemaić je dejala, da se ta roman razlikuje od njenega preostalega opusa, saj spaja družbeno kritičnost ter njeno vključenost v aktualno politično dogajanje. Njena prva knjiga je bila pisana bolj iz fascinacije nad fikcijo, je povedala, druga pa je že precej družbeno kritična, vendar je v tistem obdobju stanje v družbi še ni zadevalo v tolikšni meri kot sedaj.

 

Z Anjo Radaljac sta nazadnje spregovorili še o feminizmu – Lemaić je dejala, da se ideologija, po kateri živimo, dojema kot nekaj normalnega ali nevtralnega, zato so gibanja, kakršni sta denimo feminizem ali anarhizem, v širši javnosti pogosto prepoznana kot odklonska ali obrobna. Sama kot aktivna feministka meni, da ima feminizem osvobajajoč potencial tako za ženske, kot tudi za moške, ki so vpeti v konstrukte moškosti, a se v njih ne počutijo dobro, je pa poudarila, da je treba na tem področju graditi postopno, kajti odprava spolne razlike in mnoge spremembe, ki bi jih le-ta s seboj prinesla, so za trenutno družbo preveč radikalne.


Čas za pisanje zgodb je medtem potekel in svojo je prva prebrala Živa Bončina. Opisala je odtujen par, ki se pogovarja o potopu ladje, vendar ta nenazadnje ni pomemben, saj so to, na kar sta v resnici osredotočena, njune osebne in zakonske težave, omemba tragedije naj bi le preusmerila pozornost. To se pokaže tudi v ženinem odzivu – namesto da bi jo omenjeno prizadelo, se sklicuje na to, da »tudi ona vsak dan umira v službi«. V zadnjem delu pride med zakoncema do sprave, ki je ob hladu med njima, ki sicer veje iz celotne zgodbe, nekoliko presenetljiva, vseeno pa je zaključek močan – par se odpravi v Hofer po ribe in vino, radio pa še naprej poroča o pobojih v Gazi, zastojih v Škofljici in Sparovih nizkih cenah.


Roka Štuklja je na začetku malce zaneslo v stereotipiziranje; degradirano okolje in tesno stanovanje je namreč prikazal do najmanjših podrobnosti in vanj vključil priseljensko družino, ki je prav tako ne zanima, da se je nekje na Sredozemlju potopila neka ladja. Je pa ton zgodbe nekoliko preobrnil s koncem – mati Senka je ravno na poti v službo, ko sliši novico o kombiniranem vozilu s štirimi osebami, ki so domnevno utonile, ko je vozilo zapeljalo v Dravo. Nakazano je, da je umrl Senkin mož (ali pa kar cela družina), kar postavi tragedijo v Sredozemlju v novo luč.

Arjan Pregl, ki se je specializiral za kratko kratko zgodbe, ni niti tokrat razočaral z dolžino – popisal je vsega skupaj četrtino strani, a mu je uspelo v tej formi ponovno povedati bistvo. Opisal je pogovor o potopu ladje v očitno socialno ogroženi družini (oba starša sta brezposelna in že tri dni jedo juho, oziroma, kot se je izrazil pripovedovalec, »žulijo župo«), ki pa hitro zamre, ko se eden od družinskih članov spomni, da »je mogoče že film«. Vsekakor lepo ujeta apatičnost večjega deleža populacije ob tovrstnih dogodkih.


Za konec je svojo zgodbo prebrala še Kaja Blazinšek. Opisala je stisko družine priseljencev, ki se v kraju, kamor so se priselili, še vedno počutijo tujce – ideja je dobra, a jo je zaneslo v pretirano sentimentalen jezik, zaradi katerega se njena zgodba, kot je izpostavila žirija, bere bolj kot nekakšna parabola.


Namesto Vesne Lemaić je v žirijo vskočil lanski zmagovalec Urnih zgodb Dano Ličen, ki je zgodbe tekmovalcev pospremil z izjemno prodornimi in premišljenimi komentarji. Razprave žirije so bile tokrat še bolj živahne kot sicer, na koncu pa so se vendarle odločili, da si vstopnico v finale prislužita Živa Bončina (ki jo je za zmagovalko izbralo tudi občinstvo) in Arjan Pregl. Le še en korak nas torej loči od razglasitve zmagovalca druge sezone Urnih zgodb – se vidimo v finalu!

 

Lara Paukovič

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.