Pravljica, mit ali pripovedka? (Katarina Kogej)

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

THL pravljica mit in pripovedkaV torek, 27. oktobra se je v Trubarjevi hiši literature odvilo prvo iz cikla šestih improviziranih »predavanj« na temo pripovedništva, ki jih pripravlja improvizacijsko gledališko društvo Pravljičarija. Tema tokratnega predavanja so bile pripovedne oblike pravljica, mit in pripovedka, poleg same vsebine predavanja pa je vznemirljiv tudi način, kako so štirje igralci – Teja, Eva, Martin in Matija – svoje znanje predajali občinstvu. Tega sicer ni bilo prav veliko, a se je morda prav zato lahko med obiskovalci in igralci vzpostavila nekoliko tesnejša vez, kot bi jo pričakovali na običajnem predavanju. Skozi celoten dogodek smo imeli tisti v občinstvu priložnost aktivno sodelovati v razpravi in celo usmerjati dogajanje na odru. 

 

 

Dogajanje se je namreč pričelo tako, da so igralci med občinstvom najprej potipali, kaj o temi že vemo, nato pa so sledila krajša pojasnila glede posameznih lastnosti ter razlik med zvrstmi. Če na kratko povzamem: pri pravljici gre za fikcijo, ki se dogaja preprosto »nekoč«, funkcija pripovedke je predvsem razlagalna, za konec imamo pa še mit, v resničnost katerega sicer ne smemo dvomiti, je pa časovno še bolj oddaljen od pravljice.


Po teh relativno skromnih uvodnih pojasnilih se je nato začela prava akcija, toda še pred pravo impro-demonstracijo prej naštetih zvrsti je bilo potrebno pripraviti prizor, iz katerega bodo nadaljnje demonstracije izhajale. Kot dogajalni kraj je nekdo iz občinstva predlagal vedno priročni pravljični gozd in pred nami sta se na odru takoj znašla oče s hčerkico na poti do mogočne hrasta, da bi nabirala želode, ki bojda pomagajo proti mozoljem. Seveda se je takoj pojavil zaplet, ko se je od nekod pojavil zastrašujoč lik, ki je trdil, da so vsi želodi njegova last, kar je sprožilo silovit spor o tem, komu želodi sploh pripadajo oziroma kdo je boljši, »ta zgornji« ali »ta spodnji« prebivalci gozda in njegove okolice. Sprva je kazalo, da se bo prizor zaključil precej nasilno, a ko je govor prešel na želodovo žganje, so liki očitno med seboj le uspeli najti skupni jezik in posledično tudi miren zaključek.


Tu se je šele pojavil pravi izziv: kako pravkar videno pretvoriti v pravljico. Na tem mestu smo se vsi skupaj skušali spomniti na tiste najbolj tipične pravljične elemente, torej na pravljična števila in živali ter celo na srečen konec, a se je spričo obstoja številnih resnično krvavih pravljic ta izkazal za ne tako pomembno pravljično prvino. Sledila je improvizacija in spet smo se znašli v gozdu, le da se je ta tokrat nahajal za devetimi gorami in vodami, pa tudi pot, ki sta jo prehodila že poznana nebogljena hčerkica in njen nasilni oče (za katerega je nekdo pripomnil, da najbrž trpi za mejno osebnostno motnjo) je trajala kar tri leta. Želodi so tudi v tem primeru imeli čarobno lastnost, le da je tokrat šlo za moč pomlajevanja, ta pa je bila nujno potrebna dekličini umirajoči materi. Hudobni lastnik čarobnega hrasta, ki je sicer precej spominjal na Franceljna iz grozljivke Idila, je konec pravljice po začetnem negodovanju zadovoljen dočakal z obetom, da se bo spremenil v žabo.


Na vrsto je nato prišla pripovedka in z njo pojasnilo, da je pripovedka v nekem smislu podobna urbani legendi, saj gre vedno za to, da je nekdo nekaj slišal od nekoga, ki ga nekdo menda pozna. In tako se je v naslednjem trenutku pod že znanim hrastom znašla skupina štirih mladih, ki so med seboj razglabljali o usodi neke nebogljene slepe deklice, ki je nabirala želode. Njeno dramatično srečanje s posebej besno razpoloženim kanibalom prav pod hrastom, pod katerim je modrovala mladina, smo prav tako doživeli v improvizaciji.


Naposled je na vrsto prišel tudi mit. Med uvodnim razmislekom o tem, kakšne mite sploh poznamo, smo bili deležni še krajše obnove občinstvu manj poznanega staroslovanskega mita. V mitu, ki pravzaprav razlaga pojav biološke raznovrstnosti, nastopajo bog Gromovnik, njegova žena, boginja plodnosti Mokoš, in bog poljedelstva Veles, ki Mokoš ugrabi s pomočjo ukane. Prav ukana se v mitih redno pojavlja in manjkala ni niti v improvizaciji, ki je sledila. Srhljivi čuvaj hrasta se je tokrat povzpel nekaj klinov više po družbeni lestvici in se razburjal kot bog Hrastovnik, ki mu je deklica ukradla svetlikajoč se želod in krivdo za to podlo dejanje naprtila svojemu nedolžnemu očetu. Tega je zato doletela precej kruta smrt, deklica pa se je izmazala. Iz tega lahko potegnemo dva sklepa: če v mitih kdo laže, nekdo običajno tudi umre, toda če je lažnivec le dovolj prebrisan, lahko namesto njega nastrada kdo drug – kot smo videli v tem primeru.


Da bi še lažje predstavili določene razlike med posameznimi zvrstmi ter vso teorijo še dodatno podkrepili s prakso, sta sledili še dve improvizaciji, v katerih je mit postal pravljica oziroma pravljica mit. Prvi je v obdelavo prišel vsem dobro poznani Prometej, ki je v pravljični različici kot mali Promi, čigar starša sta ga na vse pretege skušala obvarovati pred vsemi nevarnostmi sveta z glutenom in cepljenjem vred. Toda nekega dne, ko sta ga slučajno pustila brez nadzora (pravzaprav je šlo kar za pravljičnih sedem let) je Promiju v garaži uspelo zanetiti požar in tako je družinica ostala brez svoje idilične hiške za devetimi gorami.


Zadnji izziv za Pravljičarijo pa je predstavljala pretvorba pravljice v mit. V ta namen so po nekoliko daljši razpravi z občinstvom izbrali pravljico Pajacek in punčka Kajetana Koviča, katere kratka vsebina je naslednja: deklica brez staršev in prijateljev šiva pajacke, pri čemer enega oživi z vbodom šivanke v njegovo srce in tako pajacek oživi in postane njen prijatelj. V improvizaciji, ki je sledila, je deklica postala boginja Jožica, ki je zaradi svoje zmožnosti oživljanja pajackov oziroma nekakšne kreature iz volne, kartončkov in čarobne niti postala kar boginja defibrilatorjev.


Z Jožico in defibrilatorji se je uradni del prvega impro predavanja tudi zaključil, s strani pravljic lačnega občinstva pa so se kar vrstili nadaljnji predlogi ter vprašanja, povezana z vlogo pripovedništva, kar priča o tem, da pravljice še zdaleč ne zanimajo samo otrok. Za konec so se vloge zamenjale in od gospe iz občinstva smo vsi skupaj poslušali še zastrašujočo zgodbo z naslovom Ciganova jetra, ki je najbrž noben priseben starš pred spanjem ne bi bral otrokom. Pravljice so tudi zdravilne, smo še slišali, kajti smeh je pol zdravja, in tega v torek gotovo ni manjkalo. Ekipa Pravljičarije je namreč svoj koncept, sicer primarno namenjen otrokom, uspešno prilagodila odraslemu občinstvu ter uspela uprizoriti resnično zabavne upodobitve različnih pripovednih žanrov, v katerih niso manjkale niti pop-kulturne reference. Čeravno je bila sama vsebina »predavanj« morda manj strokovna, kot bi od pravega predavanja pričakovali so to pomanjkljivost igralci nadomestili predvsem s svojo odlično uigranostjo ter pristnim navdušenjem nad vsem pravljičnim, ki ga je vsekakor delilo tudi občinstvo.

 

Če ste Pravljičarijo tokrat zamudili, jih naslednjič ujemite 25. novembra ob 18.00 v Trubarjevi hiši literature.

 

Avtorica poročila: Katarina Kogej

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.