Pogovor z Andrejem Capudrom – Martina Ožbot Currie (Anja Grmovšek)

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

slika4V četrtek, 12. novembra, smo se ob 19. uri v Trubarjevi hiši literature pogovarjali o knjigah. Zlasti o knjigah, ki so se na takšen ali drugačen način dotaknile letošnjega prejemnika Rožančeve nagrade, Andreja Capudra, ki je te svoje spomine strnil v zbirki esejev z naslovom Povest o knjigah.

 

 

 

 

 

Kot pravi avtor sam v uvodu svoje omenjene zbirke, obstajajo knjige, h katerim se preprosto vračamo in jih beremo na nov način, z novim pogledom, ki nam ga »priskrbi spomin, stkan iz življenjske izkušnje, iz obupa in novega upanja«, v zvezi s tem pa je tudi Povest o knjigah nekakšna avtobiografija, ki se razpleta skozi bralsko izkušnjo. Capuder pravi, da so avtorji, ki jih omenja v knjigi, njegovi vzori, so posnetki, ki so v njem zbudili nekakšen povratni efekt, skozi katerega so se odstrle njegove krize v grškem pomenu te besede - kot boj in spopad, zato bi lahko to delo označili tudi za nekakšen dnevnik avtorjevih zapletov in kriz.


Knjiga je tako rekoč nastala v enem zamahu, hkrati pa nam je avtor razkril, kaj oziroma kdo je najbolj osmišljal in naposled osmislil izbor del, o katerih piše in razpravlja v svoji zbirki esejev. Ključna figura in delo, h kateremu se še danes rad vrača, je Dante in njegova Božanska komedija, za katere prevod je Capuder leta 1973 prejel tudi Sovretovo nagrado. V zvezi s tem prevajalskim delom se je povezovalka večera in pogovora, Martina Ožbot Currie, dotaknila tudi primerjave s prevodom Jožeta Debevca, ki je prvi v celoti prevedel to Dantejevo delo.
Povest o knjigah lahko razdelimo na štiri sklope, kot je to storil že avtor sam in te sklope tudi poimenoval: Deček, Mladenič, Mož in Starec. Že tovrstna razdelitev sama po sebi nakazuje na avtobiografske segmente, ki jih avtor linearno niza, kot naj bi si sledili skozi različna življenjska obdobja. Zanimivo pri tem je to, da Capuder pravljic ne omenja na začetku svojega dela kot bi lahko pričakovali, temveč na koncu. Omenja Hansa Christiana Andersena in njegov citat, ki na nek način osmisli Capudrovo umestitev pravljic v zadnji, zaključni sklop dela: »Ko bo zgodba pri kraju, bomo več vedeli kot ob začetku.« Skozi poglavja se poleg literarnih del težišče izrazito prevesi tudi na filozofijo, tu so zlasti v ospredju avtorji, kot so Platon, Aristotel, Descartes, Plotin in drugi. Pomen teh avtorjev se skozi obdobja povečuje, v Starcu pa se skoncentrirajo in nekako zlijejo v krščanstvo, v religijo. Knjiga se zaključi z govorom o Svetem pismu, ki kljub vsemu vendarle ostaja temeljna knjiga, Capuder pa pri tem priznava, da je tudi do njega prišel preko Danteja, saj je pri njem v veliki meri moč zaslediti tako poezijo kot teologijo – na tem mestu velja omeniti Dantejeve besede Vergilu: »Poeta storil si me in kristjana,« ki bi jih lahko preslikali tudi na Capudra in Dantejev vpliv nanj.


Za konec smo se dotaknili tudi vseh velikih književnosti in njihovih glavnih predstavnikov, ki so ustvarili svojevrsten Capudrov pogled na literaturo. Tu naj omenim špansko književnost, z njo pa Cervantesa in kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcío Márqueza, rusko književnost s Tolstojem in Dostojevskim na čelu, pa angleškega Charlesa Dickensa, Nemca Thomasa Manna in Goetheja ter v slovenski književnosti zlasti Franceta Prešerna, ki je bil velik v svoji verzifikaciji, hkrati pa je bil velik tudi kot moralist, saj v svojih kratkih verzih opozarja na močne življenjske resnice. Prešeren »piči, a tako, da mu oprostiš,« pri tem pa ga Capuder označi za tipičnega romantika, nad katerega se je zgrnila nesrečna usoda.


Vsaka knjiga je srečanje posebne vrste. Če se človek vrača k vedno istim knjigam, pomeni, da so se ga dotaknile, ga na nek svojevrsten način zaznamovale. Ni nujno, da gre za ljubezen na prvi pogled, ni nujno, da knjiga že povsem na začetku ugaja bralcu. Določenih knjig morda sprva sploh ne opazimo, vendar pa je v nekaterih straneh in platnicah moč, ki nas pritegne, da jih ponovno primemo v roke in nadaljujemo tam, kjer smo sprva končali, moč, da te že znane strani preberemo z novimi očmi. »V tem smislu je vsaka knjiga 'situacija', je kot reka, kamor nikdar ne stopiš dvakrat z isto nogo, kot pravi antični Heraklit,« in prav takšna je tudi omenjena Capudrova knjiga. Vsako vnovično branje prinaša nova spoznanja in nove resnice, nove uvide v življenje in svetovno literaturo.

 

Vabimo tudi k ogledu fotografij z dogodka.

 

Avtorica poročila: Anja Grmovšek

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.