Knjiga v urbanem prostoru - okrogla miza (Lara Paukovič)

Uporabniška ocena: / 3
SkromnoOdlično 

prva stranPreden je izum tiska knjige napravil dostopne širši javnosti, je bilo vsako literarno delo, rezultat dolgotrajnega prepisovanja, ki je šlo z roko v roki z ustvarjanjem premišljene vizualne podobe, dragocena umetnina. Iz tega razloga so bile pomembnejše knjige v mnogih javnih knjižnicah pripete na verige. Verige so bile sicer dovolj dolge, da se je bralec lahko usedel za bližnjo mizo in brez težav prebiral izbrano knjigo (besedna zveza »brez težav« je tu sicer diskutabilna, kajti branje knjige, ki je že tako ali tako težka – vemo, kako masivne so bile tedaj knjižne platnice – obenem pa iz nje binglja kovinska veriga, je moralo biti precej okorno opravilo), o izposoji knjig in branju le-teh v postelji pa seveda ni bilo govora. To si danes težko predstavljamo – knjige so namreč prestopile okvire institucij in postale nepogrešljiv del javnega prostora, o čemer je bilo govora tudi na okrogli mizi Knjiga v urbanem prostoru, ki je v okviru Prve strani, mednarodne študentske konference primerjalne književnosti, 3. decembra potekala v Trubarjevi hiši literature. O umeščanju knjige v urbani prostor so se pogovarjali moderatorka okrogle mize Ana Geršak, pobudnica projekta Knjigobežnice Nina Kožar, vodja Knjižnice pod krošnjami Tina Popovič in arhitekt Matevž Granda.

 

Kako pomembno je, da se vsebina knjige prilagodi prostoru? Tako Nina Kožar kot Tina Popovič sta se strinjali, da precej. Nina je denimo dejala, da knjige za Knjigobežnice (na kratko: gre za projekt izmenjave rabljenih knjig, ki jih bralci lahko pustijo v več kot 60 »hiškah« za izmenjavo po vsej Sloveniji) izbira glede na prostor, kjer jih pusti, Tina pa je prav tako potrdila, da za različne lokacije Knjižnice pod krošnjami (knjižnice na prostem, ki se odvija čez poletje na zelenih površinah v Ljubljani in tudi zunaj nje) knjige izbira glede na predvideno populacijo, ki se bo tam zadrževala. Knjižnica na Trnovski plaži je bila prva, za katero so se povezali tudi z založbami, ki izdajajo humanistično literaturo, knjižnica v parku Tabor, ki se nahaja v neposredni bližini doma upokojencev, pa ima ravno zaradi tega, ker je večina obiskovalcev starejših ljudi, popolnoma drug nabor knjig. Povedala je še, da vsak prostor, ki ga izberejo za lokacijo knjižnice pod krošnjami, ne zaživi takoj, vendar je vredno vztrajati.

 

V omenjenih primerih se torej vsebina knjig vpisuje v prostor, kaj pa obratno – kaj je tista dodana vrednost prostora, ki ljudi spodbudi, da raje kot doma berejo na vlaku, v lokalih in podobno? Tina Popovič je mnenja, da je postavitev tista, ki k branju povabi tudi človeka, ki se doma tega ne bi lotil. Knjižnica pod krošnjami je tako priljubljena tudi zaradi premišljene infrastrukture – ljudje lahko berejo na blazinah in ležalnikih, se na dogodkih, ki potekajo na njenih lokacijah, okrepčajo z limonado in podobno. Nina Kožar pa je v tem kontekstu omenila pomembnost kavarn – poseben užitek je iti v kavarno in tam prebrati knjigo, jo pa moti, če se v lokalu v tem času odvijajo kakšni drugi dogodki. To je povsem razumljivo, odhod v kavarno s knjigo je namreč čas, ki ga moramo, posebej če smo zaposleni, pazljivo izbrati, služi pa predvsem temu, da se umaknemo iz domačega okolja, kjer se velikokrat zgodi, da smo pri branju manj zbrani, razmišljamo namreč o rečeh, ki bi jih morali opraviti. A pogosto je res težko najti kavarno, kjer ni motečih elementov – glasne glasbe, prireditev, velikih skupin ljudi, ki se pridejo družit po službi, in podobno. Pametno bi bilo združiti knjižnice in knjigarne s kavarnami, vendar stvar, ki je v tujini že dlje časa praksa, pri nas zaenkrat še ne funkcionira, čeprav je bilo na različnih pogovornih večerih že večkrat omenjeno, da bi bil dobrodošel kakšen korak v tej smeri.

 

Matevž Granda je v kontekstu literature v urbanem prostoru spregovoril o reviji Outsider, ki je v slovenskem kulturnem prostoru prisotna od maja, zasnovana pa je kot knjiga. Čeprav je članke mogoče najti tudi na internetu, mediju, ki se mu je danes nemogoče izogniti, je branje v fizični obliki vseeno nekaj drugega – zanj si bralec danes vzame veliko več časa kot za branje člankov na spletu, kjer je branje pogosto razpršeno. Outsider se sicer oglašuje kot revija, ki presega meje med ustvarjalnimi zvrstmi in združuje arhitekturo, oblikovanje, dobre zgodbe in zanimive ljudi. Ker smo z arhitekturo obdani, a je pogosto ne opazimo, je morda prav povezava z literarno formo tisto, kar bo v ljudeh zbudilo novo zanimanje za to umetnost. In s tem se lahko navežem tudi na sklepno misel, ki so jo govorci izrazili na koncu večera: nebralec pogosto potrebuje le eno resnično dobro izkušnjo, da postane bralec. Tina Popovič je to primerjala z izkušnjo nenavdušenca nad opero, ki si ogleda eno vrhunsko predstavo – verjetnost, da bo po tistem opero obiskal vsaj nekajkrat na leto, po tem skokovito naraste. Enako je z branjem: nekatere nebralce bodo premaknile knjige, o katerih se res veliko govori, druge priporočilo prijatelja, tretje prav urbani prostor, v katerem bodo imeli možnost, da se usedejo in preberejo knjigo, po katero se sicer ne bi nikoli odpravili v »klasično« knjižnico. Zato so projekti, kakršne ustvarjajo udeleženci okrogle mize, za bralno kulturo velikega pomena in smiselno je stremeti k temu, da jih bo v prihodnosti čim več.

 

Avtorica poročila: Lara Paukovič

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.