Filmski večer DŠPK: Ples v dežju (Anja Grmovšek)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

THL ples v dezjuV torek, 1. decembra, se je v sklopu Mednarodne študentske konference primerjalne književnosti Prva stran v Trubarjevi hiši literature odvijal drugi v seriji filmskih večerov, ki jih organizira Društvo študentov primerjalne književnosti. Že sam naslov filma Ples v dežju (1961), režiserja Boštjana Hladnika, asociira na temo letošnjega cikla filmskih večerov – dvojino, vendar se dvojina v filmu, še bolj pa v romanu Črni dnevi in beli dan (Dominik Smole, 1958), po katerem je bil film posnet, izkaže za posesivnost in absurd, ki ga opredeljuje bivanjska praznina z nezmožnostjo komuniciranja.

 

 

 

 

Ples v dežju spada v t. i. »črni val«, val filmov v 60. letih, in velja za prvi slovenski film noir, ki so ga slovenski filmski kritiki med drugim leta 2005 izbrali za najboljši slovenski film vseh časov. Zaradi negotovosti, apatije in odtujenosti med glavnimi liki, jih film prikazuje kot ambivalentne in pesimistične osebe, ki so gledalcu predstavljene zgolj fragmentarno. Tako torej spoznamo gledališko igralko Marušo Rdečelasko (Duša Počkaj), ki sanja o uspešni karieri, vendar se njene sanje razblinjajo vsakič, ko zamudi na vajo, spoznamo pa jo tudi kot žensko, ki si želi biti ljubljena s strani svojega moškega, zapitega slikarja Petra (Miha Baloh). Ta ves čas nekaj išče, išče idealno ljubezen, predvsem pa samega sebe kot ustvarjalca, saj se preko zgolj učitelja slikanja kaže njegova umetniška nerealiziranost. Glavne značilnosti vseh nastopajočih oseb v filmu - hrepenenje, temačnost, odtujenost in tesnobnost – v sebi nosita tudi skrivnostni gospod Anton in gledališki šepetalec, nesrečno zaljubljen Marušin občudovalec; Maruša je za oba objekt hrepenenja.


Odnos med Petrom in Marušo Rdečelasko je gost večera, filmski kritik Zdene Vrdlovec, na podlagi stilističnih inovacij, ki jih je film v tistem času prinesel, označil za odnos, temelječ na fantazmi. V predhodnih filmih je bil, po Vrdlovčevih besedah, prehod med realnim in fantazijskim nekako zaznamovan, v Hladnikovem filmu pa se ta meja vrhunsko zabrisuje in njegove like, bolj kot romaneskne, zaznamuje fantazijska sintagma, kar je v filmu ponazorjeno z direktnimi, nezabrisanimi prehodi med kadri in plešočim parom, ki ga nastopajoče osebe ne vidijo. Film ravno s temi postopki osvetljuje like na njihovih nezavednih ravneh, Vrdlovec pa ga v Sartrovskem smislu »niča«, da svet torej najprej in preprosto je, označi za bolj eksistencialističnega od romana.


S tovrstno Vrdlovčevo izjavo pa se ni strinjala red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič, prav tako gostja filmskega večera, ki je svoje prepričanje o tem, da je bolj kot film eksistencialističen roman, utemeljila s pomočjo eksistencialističnih karakteristik. Le-te se kažejo kot vrženost oseb v svet brez jasno razpoznavnih vrednot, osebe so usodno zaznamovane s t. i. metafizičnim nihilizmom, ne iščejo vrednot in jih tudi ne priznavajo, v svojem »ljubezenskem« razmerju so skeptične do ljubezni kot nekega azila, vsi liki pa so tudi tujci svetu in samemu sebi. Vzrok, čemu je film manj eksistencialističen od romana, Zupan Sosičeva pripisuje dejstvu, da se je film zgostil predvsem na erotično, ljubezensko tematiko, ki se najbolj osmišlja v moških osebah. Vsi trije moški so v filmu osnovani na erotični oz. seksualni travmi do žensk(e): šepetalec kot večno hrepeneč po Maruši, potem Anton, ki razbije vazo zato, ker ne pride do stika z neko imaginarno osebo, in tudi Peter, saj med njima z Marušo ne pride do fizičnega stika – ona mu šele s smrtjo na koncu filma pomaga spoznati, da jo ima pravzaprav rajši kot je mislil, da jo ima. Maruša je torej morala umreti, da se je Peter, sicer pasiven lik, dokazal, se izrazil, da jo ljubi, ter si vsaj nekaj zaželel, čeprav poprej želj sploh ni imel.


Za konec je povezovalec večera, Alex Kama Devetak, gosta pozval še k razpravi o naslovu romana Črni dnevi in beli dan ter kaj naj bi le ta pomenil. Ali naj bi se naslov razumelo zgolj v kontekstu konotacij, ki jih prinašata omenjeni barvi, ali je njegova simbolika lahko še globlja? Zupan Sosičeva je mnenja, da konec ostaja odprt in bralcu ponuja povsem svobodno izbiro ali gre za optimističen ali pesimističen konec. Maruša Rdečelaska sicer umre, vendar to slikarju, ki je v romanu neimenovan, omogoči, da gre končno ven iz mesta. Odpravi se na vas, kjer je v snežni belini priča skotitvi teleta, ki se takoj postavi na noge, vendar Sosičeva pri tem ne zanemarja dejstva, da bela barva s seboj prinaša različne konotacije, ki niso vedno pozitivne in optimistične.


Film se torej osredotoča na Petrov in Marušin razvrednoten odnos, ki je v romanu na nek način predstavljen tudi z zasnovo s poglavji. Ko se namreč v enem izmed poglavij prebuja Maruša, le-ta razmišlja o neimenovanem slikarju in razmerju z njim, medtem ko slikar na njo ne misli in se raje posveča nezadovoljstvu nad staro, obrabljeno in umazano sobo, v kateri se je zbudil. Tematika dvojine v smislu ljubezenskega odnosa je bolj kot v romanu poudarjena v filmu, vendar z mislijo na odnos, ki temelji na nekakšni sadistični zvezi, ko se mora nekaj najprej uničiti, da se lahko potem nekaj iz tega niča potegne ven. Gre za posesivno dvojino, ki jo mogoče najbolje povzame pričujoči odlomek iz romana: »Moral si je priznati, da je pravzaprav kljub vsemu bila povsem njegova ženska. Z neko zelo tanko, a tudi čez vse odporno nitjo je bila tu, na tem svetu, v tem življenju zvezana z njim. Seveda sta poleg tega, na drugi površini, živela vsak svoje ločeno življenje, toda kaj zato, ko sta bila vsak dan posebej tako zelo potrebna drug drugemu. Zlasti v tem, da sta drug drugega tolikokrat tako okrutno mučila.«

 

Avtorica poročila: Anja Grmovšek

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.