Poetično v umetnost: Izar Lunaček (Katarina Kogej)

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

SCN 0001V sredo, 2. 12., se je v okviru cikla Poetično v umetnost v Trubarjevi hiši literature odvil že tretji letošnji dogodek, ki ima za svoj cilj v živo iskati ter prikazati podobnosti in razlike med poezijo in drugimi umetnostmi. V letošnji sezoni sta to s stalnim moderatorjem Tomažem Lapajne Deklevo že počela koreografinja Andreja Podrzavnik ter klovnesa Tina Janežič, tokrat pa je bil pred izziv postavljen stripar ter filozof Izar Lunaček.

 

 

 

 

Ker sam izraz stripar ni najbolj primerna oznaka za to, kaj vse počne Lunaček, sta se z moderatorjem za začetek pomudila ob sami stripovski terminologiji. V angleščini se namreč uporablja izraz cartoonist, ki pa zajema širše območje delovanja od zgolj risanja stripov. Lunaček je ob tem opozoril na še eno razlikovanje slovenščine in angleščine: medtem ko se je pri nas ohranil samo drugi del angleške besedne zveze comic strip, torej strip, kar pomeni pasica, je v angleščini vedno prisotna beseda comic, ki opozarja na humorni aspekt te vrste umetnosti.


Poezija, ki si je ob tej priložnosti utirala svojo pot v strip, je bila tokrat pesniška zbirka Toneta Škrjanca Baker, za prvo pesem, ki je postala slika, pa je publika izbrala pesem z naslovom Sto let samote. Lunaček se je naloge lotil tako, da je s svinčnikom najprej naredil skico, katero je poudaril še s črnim flomastrom. Preko kamere, povezane s projektorjem, smo lahko opazovali, kako se na papirju s spretnimi gibi umetnika naglo izrisujejo poteze karikature pesnika, medtem pa sta Lunaček in Lapajne Dekleva nekaj besed namenila sami naravi Škrjančeve poezije in pripravnosti le-te pri prestavljanju na papir. Oba sta se strinjala, da je Škrjančeva poezija z izbrano pesmijo vred za to še posebej primerna, ker ni čisto abstraktna, ob enem pa tudi ne povsem impresionistična: v sebi nosi močne podobe, ki pa niso direkten odsev zunanjega sveta. Pri stripu gre vedno, kot je poudaril Lunaček, za zelo konkretne zadeve, in tudi če imamo opravka s paradoksalnimi situacijami, se te pojavljajo znotraj same risbe, ki je vedno konkretna. Da bi tudi sam lahko upodobil te manj konkretne elemente Škrjančeve pesmi, za katero lahko sicer poenostavljeno rečemo, da iz nje veje melanholično predbožično vzdušje, se je odločil nekatere dele risbe zapreti s (konkretno) linijo, druge, torej bolj abstraktne, pa s samo s ploskvami, s katerimi je možno vizualno prikazati odprtost, nedoločenost. Končni izdelek je bil poleg tega, kot se za strip – čeprav to spet ni bil čisto pravi strip, saj smo pred seboj imeli le eno sliko in ne celo serijo – spodobi, tudi humoren: verz »...osiveli/kaktus na robu omare.« je, na primer, postal nagrobnik. A da bi slika lahko postala še bolj abstraktna, bi potreboval serijo podob. Z daljšimi nizi je namreč mogoče ustvari liričnost, ki jo je težko zajeti v eni sami stripovski risbi. Ob tem je Lunaček omenil še t.i. cartoonist način razmišljanja, pri katerem mora torej cartoonist (ki se mu, kot že rečeno, v slovenščini ne reče zares stripar) iz nekega npr. članka izbrati več konkretnih podob in jih nato združiti v eni sami sliki – to, kar je sam naredil s Škrjančevo pesmijo.


Druga pesem, ki jo je čakala stripovska upodobitev, nosi naslov Žival, v kateri je močno čutiti mediteranski pridih. Lunaček je zato pričel z risanjem sušeče se brisače, ob tem pa se je razgovoril o svoji najljubši tehniki in najljubšem peresu, o svojem risanju stripov nasploh ter o kulturni politiki, ki do takšnega dela ni najbolj prijazna, saj se samo od risanja stripov pri nas ne da preživeti. Vmes se je pred nami počasi izrisovala stripovska ilustracija pesmi z veliko brisačo v ospredju, iz katere je, kot smo skupaj ugotavljali, dehtela svojevrstna mediteranska mehkoba. Ob tej iztočnici je moderator sklenil pokomentirati tudi Lunačkovo bivanje v Barceloni, v kateri je eno leto preživel kot post-doktorski raziskovalec na faksu. Med risanjem še zadnje izmed pesmi po izboru občinstva tega večera (pesmi z naslovom Razmere niso ugodne) je mimogrede pokomentiral katalonsko atmosfero, ki je bolj sproščena od ljubljanske, saj je v Ljubljani po njegovih besedah ves čas potrebno biti na preži. Dodal pa je tudi, da je preveč sonca lahko »slaba zadeva«, saj se boljše dela v slabem vremenu. Sicer se slabo vreme (dež, pomešan s snegom) pojavlja tudi v omenjeni Škrjančevi pesmi, a ga je Lunaček prepoznal kot del nekakšnega srednjeevropskega občutka »ne-iti-ven«. V skladu s tem se je sicer monokromna stripovska podoba pesmi o mrzlem popoldnevu, ki ga pesnik preživi na toplem v dvoje, izkazala za zelo toplo stvaritev.


Preko Lunačkovih risb Škrjančeve poezije smo tako v enem večeru prešli skozi tri ambiente, ki se med seboj presenetljivo dobro povezujejo in dopolnjujejo: od izpraznjenega prazničnega vzdušja do mediteranske topline ter od soli težkih brisač pa vse do udobne in tople postelje. Čeprav razmere za ustvarjanje res niso bile najbolj ugodne (Lunaček je bil namreč precej prehlajen), sta z moderatorjem tekom večera sicer ne najbolj številni publiki omogočila vpogled v temeljne razlike med poezijo in stripom. Poleg razlik je Lunačku več kot uspešno iz pesmi uspelo na papir prenesti glavna vzdušja ter jih, zaradi same narave stripa, z določenih strani tudi na novo osvetliti. Žal tri risbe, ki so nastale tekom prijetnega večera, ne bodo nikjer razstavljene, naslednjič pa lahko prenašanje poetičnega v umetnost spremljate 6. januarja 2016 z lutkarjem Branetom Solcetom.

 

Avtorica poročila: Katarina Kogej

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.