Antologija tesnobe z Dijano Matković – Jasmin B. Frelih (Lara Paukovič)

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

THL antologija tesnobeV drugem večeru cikla Antologija tesnobe, ki ga pripravlja in vodi Dijana Matković, je Trubarjeva hiša literature gostila pisatelja Jasmina B. Freliha, ki je za za nastajajočo Antologijo tesnobe prispeval esej z naslovom Pritisk. Pritisk govori o bombnem napadu v Bostonu pred dvema letoma (med Bostonskim maratonom sta eksplodirali dve bombi, ki sta ubili tri osebe in poškodovali približno 264 ljudi, napadalca pa sta bila pozneje identificirana kot brata Carnajev, terorista ameriško-čečenskega porekla – mlajši je imel v času napada le 19 let), pa tudi o pisanju kratke zgodbe Pritisk konca (o tem istem dogodku), ki je del Frelihove pravkar izdane zbirke kratkih zgodb Ideoluzije.

 

 

Medtem ko je omenjeni esej in zgodbo navdihnil dejanski dogodek, je v zbirki moč najti tudi teme, ki v času, ko je Frelih ustvarjal zbirko, še niso bile tako pereče, zaostrile pa so se prav v zadnjem obdobju oz. tik pred izidom knjige (ena takih je denimo begunska kriza). Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kako se počuti človek, ki piše o stvareh, ki se čez čas dejansko zgodijo – kako dober opazovalec stvarnosti mora biti? Frelih je dejal, da se ne želi oklicevati za nekakšnega preroka, da pa ima občutek za družbeno dogajanje, ki ga je verjetno pomagalo oblikovati tudi to, da je precej časa preživljal (in ga še vedno preživlja) na internetu. Internet igra pomembno vlogo tudi v omenjenem eseju, avtor namreč zapiše, da je »celotno tragedijo spremljal doma, za računalnikom, skupaj s stotisoči drugih državljanov interneta na spletni skupnosti Reddit.« Kljub temu da gre za strašljiv dogodek, so se državljani interneta nad njim »skorajda navduševali,« in nihče med njimi, nadaljuje Frelih, se ni vprašal, kaj je z njimi pravzaprav narobe, da jih tako zelo privlači bolečina drugih. Človeška radovednost ob nesrečah, terorističnih napadih in podobnih grozljivostih je resnično svojevrsten fenomen – samo spomnite se, kolikokrat ste zaradi nesreče na cesti zapadli v kolono, ljudje pa so izstopali iz svojih vozil, da bi prišli bližje kraju dogodka, našli so se celo taki, ki so obstopili razsuto vozilo in ga brez slabe vesti fotografirali. In če takšno evforijo sprožijo minorni tragični dogodki, kakršna je avtomobilska nesreča, si evforije očividcev ob terorističnem napadu ni težko predstavljati. Za vse tiste, ki jih ni (bilo) na kraju dogodka, pa je pač tu internet, s pomočjo katerega lahko dogajanje spremljajo v živo – ali pa stanje po dogajanju (torej iskanje krivcev oz. osumljencev), ki je velikokrat še bolj zanimivo (če je ta izraz na tem mestu sploh uztrezen). Razumljivo je, da lahko internet človeka posrka vase, zato je Frelih dodal, da se je v zadnjem obdobju od njega nekoliko distanciral. Vseeno pa je situacija, vsakič ko se vrneš v virtualni svet, enaka – internetna skupnost se nikoli ne umiri. In ravno zato je morda naloga pisatelja ali umetnika nasploh ta, da izbere stvar ali dogodek, na katerega je vredno opozoriti, in ga iztrga času (in medijskemu kaosu).


Pa vendar – kako je pisati o terorizmu v prvi osebi? Gotovo tesnobno. K temu je še pripomoglo dejstvo, ki ga Frelih prav tako omeni v eseju, in sicer razkritje množičnega nadzora na ljudi, kar je bilo (po njegovih besedah) za umetnike še posebej škodljivo. To je omajalo vero pisateljev, da bodo oblasti spoštovale njihovo svobodo izražanja, v njih pa vzbudilo tudi skrb, da jih bo kdo enačil s subjektom, o katerem pišejo. Tudi na Freliha so razkritja, za katera je bil v veliki meri odgovoren Edward Snowden, očitno močno vplivala, saj je med pogovorom dejal, da prvoosebno pisanje o takšni temi človeka ubije. Pozneje je sicer dodal, da je pisanje vseeno dober način za procesiranje tovrstnih dogodkov. S tem, ko o stvari piše, se vsaj približno notranje pomiri, pogovor o tekstu, ko je ta končan, pa je seveda dobrodošel, vendar o tematiki sami nima za povedati bistveno več od tega, kar je na papirju. Dijana Matković je nadalje ta napad navezala na teroristični napad v Parizu – mi lahko početje teroristov razumemo le tako, da sklepamo, da so pod silno močnim verskim vplivom, kar v Pritisku konca prevprašuje tudi Frelih. Na voditeljičino trditev je odgovoril, da je to zanj težko razumljivo, saj si svet razlaga po klasičnem »zločin in kazen« vzorcu, je pa to gotovo najlažji način, s pomočjo katerega ljudje osmislijo tovrstne dogodke (kolikor je to sploh mogoče).


V zadnjem delu pogovora sta se voditeljica in gost dotaknila tudi vojne, Matković je namreč dejala, da je bila njena prva misel po terorističnem napadu v Parizu prav ta, da smo v vojni. Frelih je na to odvrnil, da je vojna že dolgo, da se ljudje streljajo in umirajo, a ko se to zgodi blizu nas, je kar naenkrat katastrofa. Ko se greš vojno, ne moreš pričakovati, da bo ena stran ves čas izgubljala, je poudaril. Gre za nov tip vojne, na katerega še nismo navajeni, a tudi v preteklih vojnah so imeli ljudje težave, da so se privadili na nov način bojevanja. To je pač nov svet, ki ga bomo morali sprejeti. Vprašljivo je sicer, kako bo ta negotovost in tesnobnost, s katero je trenutno prežeta družba, vplivala na prihodnje generacije, na kar je opomnila tudi Matković. Čigava je odgovornost, da se stanje izboljša? Po Frelihovih besedah imaš kot posameznik v družbi omejen prostor svojega delovanja. Če bi želel svet spremeniti, bi moral ukazati nekomu, naj ga izboljša. Lahko delaš etično, a ko se pojavi želja po spremembi, moraš poseči v svobodo nekoga drugega in prositi za pomoč. In tu se ustavi, od ljudi namreč ne želi zahtevati stvari, za katere ne bi hotel, da jih kdo od njega, je zaključil.

 

Avtorica poročila: Lara Paukovič

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.