Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si: Aljoša Harlamov (Lara Paukovič)

Uporabniška ocena: / 6
SkromnoOdlično 

IMG 9230

Aljoša Harlamov, gost zadnje edicije Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si s Tino Košir Mazi (4. februarja v Trubarjevi hiši literature) je gotovo eden najprepoznavnejših bralcev pri nas. Ne samo da Aljoša bere službeno, kot kritik (nagrajen s Stritarjevo nagrado), kolumnist, kresnikov žirant, urednik in mentor mladim piscem; v kolikor mu čas dopušča, po knjigah posega tudi ljubiteljsko. Samo predlani je denimo prebral čez 170 knjig, kar pomeni, da povprečno prebere knjigo na dva dni. Kako mu uspeva? Skoraj vedno prebira več stvari hkrati, je povedal, poleg tega pa bere praktično povsod – na vlaku, med sprehajanjem psa in podobno. Tudi nove tehnologije močno pripomorejo k možnostim branja, kadar s seboj ni mogoče vzeti knjige, si tekst namreč lahko naložimo na telefon ali tablico in ga mimogrede preberemo, ko imamo nekaj minut prostega časa (seveda če smo hitrostni bralci tako kot Aljoša, ki za branje povprečno dolgega romana potrebuje dan ali dva). Branje več tekstov hkrati pa ne pomeni, da katerega od njih ne prebere do konca – četudi se knjiga izkaže za slabo, jo nekako prebavi (to še posebno velja ob branju nekaterih romanov, skozi katere se mora prebiti kot kresnikov žirant). Priznava sicer, da obstajajo tudi – čeprav redka – dela, ki jih je odložil pred koncem, med njimi pa se je, zanimivo, znašla tudi klasika Don Kihot, ki, to je treba priznati, ni za vsak bralski okus.

 

Kot človeka s takšno zakladnico naslovov, ki jih lahko priporoča v branje, ga pogosto prosijo za nasvete in sestavljanje bralnih seznamov, zato je na govorjenje o knjigah, ki so se ga dotaknile, že navajen. Vedno se potrudi, da je seznam svež in uravnotežen, za tokratni dogodek pa je izbral knjige, ki imajo zanj določeno sentimentalno vrednost. To so Zadnja skušnjava Nikosa Kazantzakisa, Videc Alaina Robbe-Grileta, Ej! Katje Plut in Brez zidu Nataše Kramberger.

 

Zadnja skušnjava je zgodovinski roman, ki prikazuje Jezusovo življenje z njegove lastne perspektive. Pripovedovanje znanih zgodb na nov način, kar se dogaja tudi v tem romanu, je Aljošo vedno fasciniralo, dodal pa je tudi, da kultne figure prevečkrat idealiziramo in da nam knjige, kot je Kazantzakisova, omogočijo, da nanje pogledamo še z drugega zornega kota. Za Kazantzakisa so sicer mnogi trdili, da je bolj filozof kot pisatelj, zaradi rušenja religioznega mita pa njegova knjiga ponekod še danes velja za kontroverzno. Kaj je v literaturi tabu, je ob tem zanimalo Tino Košir Mazi; Zadnja skušnjava je sicer izšla leta 1955 in od takrat smo se mnogih tabujev znebili, še vedno pa nekateri ostajajo – tudi v slovenski literaturi. Aljoša je ob tem izpostavil obvezno čtivo za maturo in razna tekmovanja, ob katerih se pogosto izkaže, da nekateri starši literaturo še vedno dojemajo kot nevarno, kar je posledica nerazumevanja. Največji tabu za te starše je še vedno spolnost – mladino idealizirajo do te mere, da so prepričani, da do »kvarnih« vsebin ne bodo prišli, če jih nekdo ne sooči z njimi, zato je treba izven njihovega dosega seveda umakniti vso literaturo, ki bi to lahko povzročila. Sicer ni nujno, da »občutljive otroke« vznemirja le spolnost, temveč so vprašljive tudi druge knjige, denimo takšne z eksplicitnim nasiljem – v ZDA, je omenil Aljoša, je zato ponekod že mogoče, da si učenci s seznama obveznega branja izberejo le tiste knjige, ki jih ne razburjajo.

 

Videc Alaina Robbe-Grilleta je gosta navdušil, ker je, kot je dejal sam, »tako lynchevski« – zgodba je ves čas dvoumna, tako da bralec nima pojma, kaj se pravzaprav dogaja; suspenz, ki ga Robbe-Grillet drži, se mu zdi fantastičen, poleg tega pa je to delo zanj odlična sinteza dobre zgodbe in sloga. Blizu mu je tudi nesentimentalnost, značilna za novi roman, kamor spada Robbe-Grillet – sentimentalnosti ne mara, kar bi lahko bila težava, ko mora vrednotiti knjige z ljubezensko vsebino, vendar se takrat potrudi, da njegov subjektivni okus ne vpliva na končno oceno dela.
Vpliv novega romana je sicer pri nas najbolj viden pri Šeligu in njegovem Triptihu Agate Schwartzkobler, je povedal Aljoša, ni pa ta vpliv na splošno tako izrazit. Glavna modernistična dela so namreč nastajala na prelomu stoletja, slovenski modernizem pa se je začel šele po drugi svetovni vojni (prvi modernistični roman je Smoletov Črni dnevi in beli dan) – to je ogromna časovna razdalja, v vmesnem času pa se je zvrstilo ogromno smeri, ki so vplivale na slovenski modernizem, in novi roman je le ena izmed njih.

 

Ej! Katje Plut, edina pesniška zbirka na Aljošinem seznamu, je v slovenski poeziji pomenila prelom, bila pa je tudi knjiga, zaradi katere je Aljoša prenehal pisati poezijo – ugotovil je, da nikoli ne bo znal pisati na tako svež in urban način, lahko bi le ponavljal nek jezik, česar pa si ni želel. Izpostavil je problem sodobne slovenske poezije, ki pogosto ne pomeni nič – pesnik potuje v nek kraj in opisuje, kaj se mu je tam dogajalo; to ga ne pritegne, Katjo Plut pa posebej ceni zaradi tega, ker zna pisati drugače in bralca »zadeti« z le enim verzom. Poezijo sicer najraje bere pred spanjem, zanjo pa si vzame čas. Razen če je pesniška zbirka slaba, v tem primeru jo lahko prebere v enem kosu, a to, je poudaril, nima prave poante.

 

Pisanje Nataše Kramberger, avtorice zadnje izbrane knjige, Brez zidu, časopisne pripovedi o Berlinu in drugih krajih, je Aljoši tako pri srcu, da »bi jo bral tudi, če bi pisala potopis po Mercatorju«. Brez zidu je zbirka prispevkov, ki jih je pisala za Večer, zbirka pa je tudi posledica njene izgube vere v časopisje, je dejal Aljoša – vprašanje, kaj se z napisanim zgodi, ko enkrat izide v časopisu, in avtorici se je zazdelo, da bi bila škoda, če svojih časopisnih prispevkov ne bi pretopila v drug medij. Njena besedila so polliterarna, kar Slovencem manjka. Človek tudi prek literature dobi občutek za narod, in kraj, kjer živiš, vpliva nate, to pa lažje vsrkaš skozi literaturo kot skozi nacionalno zgodovino.

 

Za konec je Aljoša povedal, da se po morebitnih popravkih doktorske disertacije, ki jo je ravnokar oddal, veseli časa, ko bo končno lahko odšel v knjižnico in si izbral naslove, ki jih ne bo obdeloval profesionalno – rad bi si vzel vsaj teden dni za branje kakšne kriminalke, znanstvene fantastike ali stripa. Zelo verjetno se bo ta teden sicer skrčil na dva ali tri dni, pred vrati je namreč obdobje, ko bo morala kresnikova žirija začeti intenzivno prebirati romane z letnico 2015. A nič zato, tudi dva dneva bosta za Aljošo dovolj, da prebere vsaj en tekst za dušo.

 

Avtorica poročila: Lara Paukovič

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.