Pesem za liro - zlata medalja za ilustracijo Evridika (Katarina Kogej)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

thl pesem za liro

V ponedeljek, 15. februarja, se je ob 11. uri v prostorih Trubarjeve hiše literature odvijala tiskovna konferenca, namenjena predstavitvi nagrade Združenja ameriških ilustratorjev, ki jo je za svojo ilustracijo Evridike v knjigi Bine Štampe Žmavc, Pesem za liro, prejela slovenska ilustratorka Alenka Sottler. Slednji je udeležbo na dogodku žal preprečila bolezen, so pa zato namesto nje o nagradi ter celotni izkušnji nastajanja dotične knjige, ki jo poleg ilustracij spremlja tudi zgoščenka z deklamacijo pesnitve ob glasbeni spremljavi, spregovorili drugi: pesnica Bina Štampe Žmavc, glasbenik Vasko Atanasovski, prevajalka Nada Grošelj, ki je besedilo tudi prevedla v angleščino, ter urednica in lastnica založbe Pivec Milena Pivec, ki je dogodek tudi povezovala.

 

Na začetku vsega je bila seveda pesem. Urednica je povedala, da ji je bilo že ob prvem branju pesnitve jasno, da ima pred seboj mojstrovino in da se takšne priložnosti pojavijo le redko. Besedo je nato predala pesnici, da bi osvetlila nekaj ozadja nastanka svojega »življenjskega dela,« kot ga je poimenovala urednica. »Življenjsko delo« se zdi med drugim primerna oznaka tudi zato, ker je od prvega zapisa do končne pesnitve minilo kar deset let. Še dlje – pravzaprav kar celo življenje – pa traja pesničino občudovanje in navdušenje nad antičnimi miti, ki so bili navdih za nastanek pesnitve. Ta se namreč naslanja na mit o Orfeju, prvemu pevcu, ki je pravzaprav zelo razvejan in pozna številne različice. V Pesmi za liro se Bina Štampe Žmavc osredotoča samo na tisti del Orfejevega življenja, ki ga ta preživi z Evridiko, od srečnih začetkov do trenutka, ko se iz podzemlja vrne – sam. A v pesnitvi spregovori tudi o nesrečni Orfejevi muzi, Evridiki. Ko je bila pesnitev že napisana, je povedala pesnica, jo je presunila najdba identičnega motiva pri pesnici Louise Glück: da si vsi, v težnji po doseganju večnosti, prizadevamo postati Orfej, nihče pa noče biti več muza. Da pa je to sporočilo vsekakor relevantno in objave vredno, je pesnico prepričal prvi bralec, sin Gaj, zaradi katerega je naposled tudi zbrala pogum ter besedilo poslala Mileni Pivec.


Od tu naprej je sledilo sodelovanje z ilustratorko Alenko Sottler, s katero sta že večkrat sodelovali v preteklosti. Zaradi odsotnosti Alenke Sottler na dogodku je ilustratorkino sporočilo prebrala njena osebna asistentka Sibil Vilfan Gruntar. Ta se je za sodelovanje zahvlila pesnici, urednici ter oblikovalcu knjige Ivianu Kanu Mujezinoviću, v nadaljevanju pa je poudarila, da nagrado razume kot vrhunec svoje kariere, pa tudi kot priznanje slovenski ilustraciji nasploh. Nagrada je pomembna še zlasti zaradi promocije na tujih trgih, saj je bila zaradi tega deležna številnih objav v odmevnih tujih medijih, pohvalila pa je tudi pokritost v domačih.


O samem pomenu nagrade smo nekaj izvedeli še v nadaljevanju, še pred tem pa je beseda pripadla glasbeniku Vasku Atanasovskemu, ki je, kot že rečeno, ustvaril glasbeno spremljavo na zgoščenki, ki spremlja knjigo. Ob tem je dejal, da mu je bilo sodelovanje v veliko čast, ter dodal, da v Sloveniji potrebujemo več tako celovito zastavljenih projektov. Tudi njega je pesnitev navdušila že ob prvem branju: še zlasti ga je pritegnila zvočnost verzov. V kompoziciji se je odločil uporabiti harfo, godala ter klavir, ob tem, ali naj uglasbi tudi samo besedilo, pa je imel pomisleke, zaradi česar se je naposled odločil, naj tekst ostane literarno delo oziroma deklamacija, pri čemer v prvem planu ostane besedilo. Za glasbenika je to zahtevna naloga, je povedal, omejevala ga je tudi časovna stiska, a je bil naposled ob podaljšku s svojim izdelkom zadovoljen.


Urednica Milena Pivec je omenila tudi spremno besedo Jaroslava Skrušnýja, v kateri ta poudarja bogato metaforiko, posrečene neologizme ter dovršeno ritmičnost. Več o tem, kakšen izziv je bil vse to ohraniti v prevodu, je v nadaljevanju povedala prevajalka Nada Grošelj. Sicer je bilo v začetku mišljeno, da bi prevedla le nekaj verzov – »za pokušino« - a je potem preobremenjenosti navkljub pesnitev prevedla še pred odhodom v New York, kjer se je odvijala podelitev nagrade. Tudi za prevajalko to ni bilo prvo sodelovanje s pesnico, ob tem pa je še poudarila, da ji je vezana beseda, ki jo Bina Štampe Žmavc v nasprotju z večino drugih pesnikov še vedno uporablja, zelo ljuba, zaradi česar se je dela lotila z navdušenjem. Pesnitev je oblikovno namreč zelo dovršena in se drži stroge forme baladnega ritma izmenjujočih se jambskih osmercev in sedmercev. Za večji izziv pri prevajanju sta se izkazala prej omenjena besedno bogastvo ter inovativnost, ki sta jo kot prevajalko postavljali v nekoliko nehvaležno pozicijo, a ju je med prevajanjem vsekakor poskušala ohraniti.


Za konec smo videli še nekaj fotografij s same podelitve nagrad v New Yorku ter izvedeli, kaj pravzaprav vse prinaša nagrada Zveze ameriških ilustratorjev. Zmagovita ilustracija Evridike, ki je bila v začetku tudi projecirana na platno, bo najprej del razstave v Muzeju ameriške ilustracije, kasneje pa bo postala del potujoče razstave, Alenka Sottler bo najverjetneje drugo leto članica žirije, ki nagrade podeljuje, 4 najlepše ilustracije iz knjige pa bodo na voljo za nakup tudi kot arhivski posnetki. Ob zaključku predstavitve, ki jo je občinstvo sprejelo z navdušenjem, je vse udeležene Milena Pivec povabila še na uradno predstavitev knjige, ki bo 5. marca v Mariboru v Kazinski dvorani SNG Maribor, kjer bo nastopal tudi sin Bine Štampe Žmavc, baletnik Gaj Žmavc.

 

Avtorica poročila: Katarina Kogej

Deli
 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.