Stephan Lessenich: Ponovno izumljanje socialnega (Aljaž Zupančič)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

thl ponovno izumljanje socialnega

Neoliberalizem navadno povezujemo s t. i. vitko državo, torej z državo, ki z varčevalnimi ukrepi vse bolj krči izdatke na področju javne porabe. Politika »zategovanja pasu« med drugim zadane tudi socialno državo, do mere, da socialno najšibkejši dobivajo tako nizko podporo, da le-ta ne zadostuje več niti za osnovne življenjske potrebe. Ogorčeni smo navajeni reči, da neoliberalizem razkraja socialno državo.

 

 

 

 

Vendar, vse skupaj ni tako enostavno. Slovensko sociološko društvo je tokrat organiziralo pogovor o knjigi, ki prevprašuje takšne in podobne spontane predstave. Gre za delo enega vodilnih nemških sociologov, Stephana Lessenicha (rojenega 1965), z naslovom Ponovno izumljanje socialnega: Socialna država v prožnem kapitalizmu iz leta 2008, ki je bilo lani prevedeno tudi v slovenski jezik ter je izšlo pri Založbi Krtina. O njem sta z Gorazdom Kovačičem spregovorila sociologa Primož Krašovec in Srečo Dragoš (slednji je za slovenski prevod prispeval tudi spremno besedo).


Knjiga se ukvarja z zgodovinskimi metamorfozami socialne države, posebno pozornost pa posveča analizi njene sodobne oblike. Lessenich je pri tem kritičen do prej omenjene spontane predstave, da smo v »prožnem« kapitalizmu priča enostavni razgradnji socialne države, krčenju sredstev zanjo, ker država pač »zateguje pas«. Po Lessenichu v resnici ni tako, da bi imeli zgolj manj socialne države, pač pa njegov osrednji argument cilja na to, da se je spremenilo njeno bistvo kot tako, da ne gre za preprosto kvantitativno, pač pa za temeljno kvalitativno spremembo.


Bistvena sprememba je naslednja: če je bila »klasična« socialna država v osnovi »paternalistična«, če je posameznika obvarovala pred tržnimi ekscesi in ga vzela pod svoje okrilje, pa »nova« socialna država, obratno, posameznika spodbuja, da sprejme odgovornost za svoje težave in čim prej najde pot nazaj na trg delovne sile. V stanju »neosocialnosti« socialna država prejemnika socialne pomoči torej več ne »tolaži«, pač pa ga skuša »aktivirati«, spodbujati k raziskovanju potencialov njegovega »človeškega kapitala«. Neoliberalni teoretiki takšno obliko socialne države pozdravljajo, saj naj bi le-ta posameznike osvobodila od pokroviteljstva stare socialne države in ga zamenjala z etiko, ki veleva, da zase poskrbimo sami.


A ker je po novem odgovornost na vsakemu posamezniku posebej, mora prejemnik socialne podpore ves čas dokazovati, da se zares trudi v pravi smeri, da pospešeno išče svojo dodano vrednost, ki bi jo lahko kapitaliziral – in nehal biti v breme državi. V nasprotju z uradno neoliberalno doktrino, so govorci poudarili, da se prav v omenjeni »aktivacijski« politiki skriva še veliko obsežnejši nadzor in še veliko večje moralno teroriziranje, saj je sprejetje neoliberalne ideologije osebne odgovornosti konec koncev pogoj prejemanja socialne pomoči.


Statistični podatki sicer res lahko pokažejo, da je ta pomoč manjša kot včasih, a zmanjšanje sredstev za socialno državo na splošno ni tolikšno, da bi lahko govorili o odmiranju ali razkrajanju socialne države (kar navadno počne »tradicionalna« levica). Sredstev je še vedno precej, vendar so ta v prvi vrsti namenjena institucionalni infrastrukturi, ki poganja novo aktivacijsko paradigmo. Manjši denarni prejemek (v Sloveniji trenutno znaša 288€ mesečno) je pri tem treba, vse prej kot v luči krčenja sredstev, razumeti v kontekstu nove paradigme – višina mora biti dovolj nizka, toliko, da posameznika »motivira« (oz. bolje, prisili), da si čim prej utre pot do nove zaposlitve.


Če bi šlo le za enostavno krčenje sredstev, to še ne bi bilo tako hudo. Stanje je v resnici veliko hujše – socialna država se je preobrazila v ekonomiji složen kontrapunkt, ki uspe vzrok socialne stiske interpretirati kot njeno rešitev, kar pomeni, da kapitalistični trg sploh ne nastopa več kot nekaj, kar bi bilo na kakršenkoli način problematično. 

 

Avtor poročila: Aljaž Zupančič

Deli
 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.