Filmski večer DŠPK: Pogovoriti se morava o Kevinu/We Need To Talk About Kevin (Veronika Šoster)

Uporabniška ocena: / 2
SkromnoOdlično 

thl pogovoriti se morava o kevinu

Aprilski filmski večer v organizaciji DŠPK je bil posvečen še eni zgodbi o dvojini, in sicer britansko-ameriškem psihološkemu trilerju Pogovoriti se morava o Kevinu iz leta 2011, ki je bil med drugim nominiran za Golden Globe. Po istoimenskem romanu ameriške pisateljice Lionel Shriver ga je režirala Škotinja Lynne Ramsay. V glavnih vlogah blestita Tilda Swinton in Ezra Miller, ki sta Eva in Kevin Katchadourian, mati in sin v uničujočem odnosu z daljnosežnimi posledicami. Eva je namreč pustolovka, prava svetovna popotnica, toda ljubezen do Franklina (John C. Reilly) in nezaželena nosečnost s Kevinom jo prikujeta na dom, zaradi česar postane nezadovoljna, depresivna. Ta njen mračen pogled na svet se odraža skozi celoten film, ko se prepad med njo in sinom poglablja, obenem pa se krha še odnos z njenim možem. Družina se poveča še za enega člana, Eva rodi Celio, do katere je bolj ljubeča in skrbna, kar Kevinu seveda ni prav. Vsi ti konflikti, ki temeljijo na slabo zastavljenih odnosih, se stopnjujejo proti krvavem vrhuncu filma, ko Kevin ubije očeta in sestro, kasneje pa se z morilnim orožjem – lokom in puščicami – odpravi še na svojo srednjo šolo, kjer zakrivi pravi pokol.

 

V pogovoru, ki je sledil filmu, sta sodelovali psihiatrinja in družinska terapevtka dr. Breda Jelen Sobočan ter filmska režiserka Urša Menart. Najprej je Breda Jelen Sobočan povedala nekaj o psihološki podlagi filma, pri čemer je takoj razjasnila, da že trideset let dela v ambulanti, a nikakor ne bi hotela biti sodni izvedenec, saj se mora ta odločiti za diagnozo, v katere sama ne verjame. Zato se je osredotočila na odnos otrok-mati, ki je v svojem bistvu zelo kompleksen. Prva nosečnost je za večino žensk najtežja in samotna, takrat rabi koga, ki ji bo pomagal nositi to težo, in Eva nima dovolj pogojev, da bi lahko postala dobra mama, saj se s Kevinom nikoli ne ločita, njun notranji svet je skupen in poln agresivnosti, lahko bi jima rekli tudi dvojica, ki se ni razdvojila. Urša Menart je na tem mestu poudarila, da so vse te stvari v filmu prikazane zelo precizno in s pomočjo filmskih elementov, kot so maska, barve, zvok, izbira igralcev, kostumografija itd. Evina osamljenost se vidi že v scenariju, ko se iz New Yorka preseli v majhno sosesko, čeprav ve, da tam ne bo zadovoljna. S Kevinom sta si recimo podobna v vizualnem smislu, imata zelo podobno frizuro, kar se najbolj pokaže v kadru, ko Eva v vodo potopi obraz, ta pa se pod vodo spremeni v Kevinovega in spet nazaj v njenega. Njun videz se začne razlikovati šele po tistem, ko gre Kevin v zapor – ko torej pride do njune fizične ločitve. Oče in hčer pa sta recimo vizualno prava outsiderja, in že po tem sklepamo, da se ne bosta mogla vklopiti v zgodbo. To je sicer le pametno izkoriščena filmska maska, a je dober primer tega, kako lahko s preprostimi triki preneseš sporočilo. Tudi izbor igralcev deluje na podoben način; Reilly v svojih ostalih filmih večinoma igra nekoga prijetnega in simpatičnega, potem pa je v tem filmu vržen v odnos, v katerem mu taka osebnost ne pomaga, ampak je celo škodljiva, saj ne dojame razsežnosti problema.

 

Breda Jelen Sobočan je povedala, da je ta film perfekten za študij objektnih odnosov, že vse od nezaželene nosečnosti naprej. Ženska mora namreč v svojem življenju narediti prostor za otroka, ker ni tako preprosto, saj je potrebnega mnogo odpovedovanja, zato imajo mame v sebi mnogo agresivnega, kakor Eva, ki je svetovna popotnica, potem pa to izgubi. Toda tega ne smejo prenesti v interakcijo z otrokom, kakor se zgodi v filmu – kakor gleda mati svojega otroka, tako se bo videl sam, in Eva Kevina gleda z depresivnimi očmi, po zločinu pa ga vidi kot preganjalca. Glede tega je film zelo pretanjen, saj v njem ni veliko očesnega kontakta, kar naredi odnose zelo hladne, Eva in Kevin skoraj nikoli nista v istem kadru.

 

Pogovor se je najbolj razvil pri vprašanju krivde, ki je bilo odprto naslednje. Terapevtka je zagovarjala tezo, da Eva sočutja ne razvije, zato tudi krivde ne more občutiti. V njenem svetu se dejansko izpolni vse, kar je prej črnogledo pričakovala – že prej je trpela in sedaj trpi naprej. Režiserka pa je izpostavila še drug vidik, in sicer, da se Eva kaznuje, ker pri sinu opazi delčke sebe. Breda Jelen Sobočan je povedano takoj speljala na transgeneracijsko travmo, ki si razvije pri Kevinu, a gotovo izvira že iz prejšnje generacije – tudi Eva z mamo nima pristnega zdravega odnosa, njun hladen pogovor po telefonu se v celotnem filmu zgodi samo enkrat. Take posledice bi se dale popraviti samo tako, da bi nekdo zunanji opazil stisko vpletenega para, sploh oče bi se lahko bolj vključil, Eva pa dejansko nima nobenega odraslega, ki bi jo odrešil. Oče je v filmu dejansko zelo problematična figura, Urša Menart je povedala, da ga je včasih celo dojemala kot bad guya zgodbe.

 

Zgodba se pred nami izrisuje razdrobljeno in retrospektivno, zato je bilo nekaj besed posvečeno tudi temu. Urša je izpostavila, da gre za to, da gledalci skozi Evo gledamo, kako poskuša za nazaj analizirati, kje vse je naredila napako, da nikakor ne gre za objektiven pogled na situacijo, kar je razvidno tudi na vizualni ravni – preteklost je bolj stilizirana, izčiščena, sedanjost pa bolj umazana, objektivnejša. Breda je to označila za emocionalni kontekst preteklosti, saj travma vedno prihaja v prebliskih, zunanje stvari pa so sprožilec zanjo. Urša je tu dodala, da je Evin sprožilec zagotovo rdeča barva. Tu se je pogovor razvejal v ugibanje o vplivu režiserja Daria Argenta in filma Profondo rosso, potem pa še v debato o začetnem prizoru, ko se Eva na svojem potovanju udeleži festivala La tomatina in se predaja paradižnikovi brozgi – ta scena je preroška, namig, da je vse, kar je negativnega v Kevinovem karakterju, že vsajeno v njej. Urša je ta prizor označila za tipičen primer začetka žanrskih filmov, ki rade najavljajo, kaj se bo kasneje zgodilo. Od tu dalje se je govorilo še o mnogih simbolih, ki se pojavijo v filmu, pa tudi o tem, ali dobimo občutek, da gre za film režiserke. To se kaže že v predlogi, in za moškega je taka tema za obdelavo zagotovo zahtevnejša, je poudarila Urša, zanimivo pa je, da je veliko filmov, ki se ukvarja s tem, grozljivk (Rosemary's Baby, The Babadook). Odnos mati-otrok je namreč osnova, ki jo imamo za samoumevno, ko pa se podre, je lahko le še grozljivka – tudi Pogovoriti se morava o Kevinu se zato spogleduje s trilerjem in skoraj grozljivko. Tudi publika se je odzvala s svojimi vprašanji, ki so se nanašala na določene simbole in motive in so odprla še mnogo smeri za razmislek, večer pa se je po dobrih treh urah zaključil s priporočilom, da naj pred spanjem pogledamo kaj lahkotnejšega.

 

Avtorica poročila: Veronika Šoster

Deli
 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.