Prepustna srca – filmsko literarni dogodek (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

PermeatingHearts-installationshot-1sFilmsko-literarni dogodek se je v četrtek, 15. 11. 2018 ob 21:00 začel s projekcijo kratkega eksperimentalnega in dokumentarnega filma mlade slovenske fotografinje Katarine Jazbec, ki trenutno živi in ustvarja v Rotterdamu. Film, ki nosi naslov Prepustna srca je del avtoričinega večletnega raziskovalnega projekta Bralni cikel in temeljijo na principu participativnega procesa - ta se osredotoča na vprašanja s področja etike, identitete, svobode in socialne neenakosti. Serija filmskih del temelji na raziskovanju skozi skupno dejanje branja in interpretacij leposlovne literature znotraj različnih družbenih skupnosti. Za zapahi belgijskega zapora se je Katarina v filmu Prepustna srca z zaporniki prepustila moči in čaru literature. Kaj za zapornike pomeni branje, kaj jim predstavlja včasih neverjeten, fantastičen in domišljijski svet literature? Kakšen je fiktivni in realni svet zunaj v očeh tistih znotraj? Ali literatura lahko dvigne in ponese nad fizične in psihološke ječe?

Vse to so vprašanja, ki jih avtorica odpira skozi pristen in domišljen filmski jezik, skozi kadre, ki odkrivaj ravno dovolj in ne preveč. Kot gledalec se nikoli zares ne soočimo s fizično podobo sodelujočih zapornikov, vendar te spoznavamo skozi njihovo branje, interpretacijo, razumevanje in povezovanje z njihovo lastno izkušnjo sveta. Maske, ki zakrivajo njihove obraze, pa pravzaprav odkrivajo delček tistega, kar bi drugače ostalo skrito. Pri izboru kratkih zgodb, kot nam je kasneje v pogovoru povedala Katarina, je izbrala dela tako slovenskih kot tudi tujih avtorjev, ki so pri bralcih razprostrli paleto mnenjskih in čustvenih odzivov.

Po projekciji filma je sledil pogovor, na katerega je Katarina povabila pisatelja Zorana Kneževića in pisateljico Cvetko Bevc. Med drugim so zaporniki brali dve zgodbi iz Kneževićeve zbirke kratke proze Dvoživke umirajo dvakrat, ki sta bili prevedeni iz slovenščine v nizozemščino za potrebe projekta. Katarina se je na začetku pogovora ustavila pri čustvu, ki jo je vzpodbudilo, da je za projekt Bralni cikel izbrala prav zapornike. To čustvo je čustvo jeze. Kot pove, je bila navdih za film t.i. uničevalna jeza. Zastavila si je izhodiščno vprašanje: Kaj bi se zgodilo z družbo, če bi ta začela sočustvovati z zločinci? Poistovetenje oz. sočustvovanje s stigmatiziranimi skupinami oz. posamezniki na nek način v fikcijskem svetu ustvarja literatura, ki, kot pove Katarina, včasih od bralca želi prav to, da v sicer antiherojskemu liku prepozna pozitivne lastnosti oz. da lahko človeka vidimo onkraj njegovih napak.

Močan občutek in besedno slikanje jeze je Katarina začutila ob prebiranju že omenjene zbirke Dvoživke umirajo dvakrat Zorana Kneževića. Ena izmed zgodb, ki se po mnenju avtorice, na zgoščen način loti prav občutka jeze, je zgodba Zakaj sovražim vlak. Iz kje je prišla zgodba in na kakšen način se je Knežević spopadal s pisanjem o jezi, je v nadaljevanju zanimalo Katarino. Pisatelj pove, da zgodba izhaja iz njegovega odraščanja, ki ni bilo najlažje spričo avtoritativne vzgoje očeta. Prav zato se je takšni vzgoji začel upirati z rock glasbo. Knežević je mnenja, da otrok mora biti jezen in mora izražati to čustvo. Občutke, ki jih je imel v otroštvu je pisatelj skušal ubesediti v svoji zgodbi, pove pa tudi, da ni imel v mislih forme kratke zgodbe, vendar prej formo pesmi v prozi, ki bi spominjala na rock komad, ki bi utelešal krik utesnjene otroške duše. Naveže se tudi na sam film, v katerem se mu je zdelo fascinantno prav tako, kako lahko vsak v eni zgodbi vidi drugačne stvari, drugačna čustva.

Druga Kneževićeva zgodba Enačaj je med zaporniki belgijskega zapora povzročila mešane občutke in jih je razdvojila. Zgodba namreč govori o istospolno usmerjenemu moškemu. Prav ta razdvojenost se zdi ena izmed bolj fantastičnih stvari, ki jih ponuja literatura. Občutek razdvojenosti pri Kneževiću izhaja, kot pove, iz njegove osebne življenjske zgodbe, ki jo je zaznamovala priseljenost. Zgodba temelji na dogodkih, ki so se odvili v kraju kjer je odraščal. Tam je okolje bilo podvrženo tradicionalizmu, ki ni sprejemalo drugačnosti. Zaporniki so ob branju zgodbe zavzeli tako konzervativno, kot tudi bolj svobodomiselno stališče.

Cvetka Bevc slovenska pisateljica in pesnica, je med drugim tudi mentorica v projektu Vključujemo in aktiviramo!, ki ga koordinira Javna agencija za knjigo, finančno pa ga podpirata Evropski socialni sklad in Republika Slovenija. Namenjen je delu z ranljivimi skupinami in vključuje zapornike, ljudi z motnjami v duševnem zdravju in ljudi, ki so se znašli v primežu odvisnosti. Pisatelji in pisateljice v sklopu tega projekta potujejo po celi Sloveniji in obiskujejo različne institucije in zavode. Projekt poteka v smeri branja in pisanja z ozirom na prebrano literaturo. Gre predvsem za vzpodbudo branja med ljudmi v skupnostih. Rezultati enoletnega dela so ob zaključku zbrani v zbornik, ki vključuje tako likovna kot literarna dela, ter z zaključno predstavitvijo, kjer udeleženci predstavijo svoje ustvarjanje. Kot pove Cvetka Bevc, so srečanja prežeta s čustvi in tudi, če se v kakšni izmed skupin sprva upirajo pisanju, jih na koncu vseeno potegne. S pomočjo literature in pisanja zaporniki spoznavajo razsežnosti literature, ki so jim in so jim bile morda do sedaj neznane.

Med poslušalci in gledalci filmskega večera s pogovorom, je sedela tudi ena izmed udeleženk delavnice, ki jo je vodila Cvetka Bevc. Ob tej priložnosti jo je pisateljica pozvala, naj pove kaj v svoji izkušnji. Kot pove gospa Nevenka, je zanjo delavnica branja in pisanja v času, ki ga je preživela v zaporu predstavljala rešitev, ki ji je povrnila vero v življenje. Sprva je začela pisati dnevniške zapiske in s tem se je začela spominjati svojega otroštva in s tem tudi jeze, za katero je dejala, da lahko človeka popolnoma ohromi, nenazadnje tudi ubije. Pisanje ji je pomenilo neke vrste soočanje in razčiščevanje s svojo preteklostjo in jezo. Gospa Nevenka bo med drugim v prihodnjih dneh izdala svojo drugo pesniško zbirko.

Tudi gospa Ada, poslušalka in gledalka, je povedala nekaj o svoji izkušnji v zaporu, za katero pravi, da ji ni težko govoriti in da je to nekaj, kar prinese življenje. Preden prideš v zapor, kot pove, ne veš kaj pričakovati. Delavnice, samo spodbujanje so nekaj, kar človeku v zaporu omogoči, da ne otopiš in razbremeni strukturirano rutinsko življenje. Poleg branja in pisanja, se je Ada v zaporu ukvarjala tudi s slikanjem. Ada med drugim pove, da je med zapornicami v njeni izkušnji po večini vladala apatija, kjer je potrebna še močnejša vzpodbuda po dejavnostih, kot sta branje ali pisanje. Projekt Vključujemo in aktivirajmo! je ravno zato intenzivno in kontinuirano potekal dvakrat na teden leto in pol. Metod vzbodbujanja k branju, kot pove Cvetka Bevc, je ogromno in včasih nekatere uspejo, včasih tudi ne. Negovanje veščin pisanja, pa je nekaj kar bi morali vzpodbujati tudi izven specifičnih skupnosti, saj je zaton prakticiranja pisanja nekaj, kar zaobjema širšo družbo.

Zapor tudi na ravni branja in pisanja predstavlja določene ovire. Cvetka Bevc v nadaljevanju pove, da se je moralo v zaporih za potrebe delavnic pripraviti primeren študijski prostor in knjižnico, ki ponuja možnost odmika. Tudi bivanje med drugimi zapornicami, ne ponuja mirnega in tihega okolja, v katerem se bi človek lahko potopil v branje. Vendar, kot še pove, lahko tudi v prostoru, kjer se vseskozi kaj dogaja, literatura predstavlja vrata v svet, v katerega se lahko odmakneš. Ozaveščanje tega, da je lahko beseda predstavlja moč in svobodo, v prostoru kjer je slednja omejena, je eden izmed ciljev projekta Vključujemo in aktivirajmo!.
Čeprav v zaporu pogovori o pisanju, o literaturi ne potekajo nič drugače kot zunaj njega, pa ima Cvetka Bevc močan etični moment, ki ga kot mentor ne smeš prekršiti. Solidarnost, tovarištvo in zaupanje so vrednote, ki so zelo močne in trdne in ne obstajajo same na sebi. Odnos zapornikov do mentorjev je zato največkrat spoštljiv in neproblematičen. Kot ugotavlja Katarina Jazbec, je v času, ki ga je preživela v belgijskem zaporu med zaporniki občutila veliko upanja in vere v življenje. To dinamiko je zaznala predvsem v interakciji med zaporniki, ki so drug drugemu osmišljali prebrane zgodbe in tudi njihove osebne izkušnje.

Pogovoru je sledilo nekaj vprašanj in pohval s strani publike, večer pa se je zaključil z neformalnim druženjem in kozarčkom vina. Filmski večer s projekcijo filma Prepustna srca režiserke in fotografinje Katarine Jazbec je skozi prebiranje literarnih zgodb in njenih interpretacij ponudil vpogled v razmišljanje in dojemanje sveta ljudi, ki jih bodo lastna dejanja in posledično bivanje v zaporu za vedno zaznamovala. Kljub temu pa so to ljudje, ki hrepenijo po odkrivanju novih svetov in spoznavanju njihovih neskončnih razsežnosti, le nekdo jim mora nakazati pot.

 

Avtorica poročila: Kaja Blazinšek

Dogodek: 15. november 2018

Deli
 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.