Mesto bere … pripovedi iz Afrike: pogovor o ženskah v afriški literaturi in kulturi – Mariama Bâ in Ama Ata Aidoo (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

IMG 3860

Nekaj dni pred 8. marcem, mednarodnim dnevom žensk – v torek, 5. marca 2019 – smo iz police bralnega seznama Mesto bere ... pripovedi iz Afrike vzeli dve zahodnoafriški avtorici, Mariamo Bâ in Amo Ato Aidoo in organizirali pogovor o ženski perspektivi v njunih literarnih delih in širše, o ženskih ustvarjalkah zahodnoafriškega leposlovja, tako starejše kot mlajše generacije. K pogovoru smo povabili poznavalki afriške književnosti in kulture, komparativistko Aleksandro Gačić in antropologinjo Anušo Pisanec, z gostjama pa se je pogovarjala prevajalka in publicistka Petra Meterc. 

Roman Dolgo dolgo pismo senegalske avtorice Mariame Bâ, ki sodi v prvi val feministične perspektive afriških pisateljic iz časa dekolonizacije zahodnoafriških držav, je v prevodu izšel leta 2004 v zbirki Kaif pri založbi /*cf. V ospredju romana so ženske, ki jih zaznamuje poligamija. Po tem, ko ji je umrl mož, glavna junakinja prijateljici čez lužo opisuje svojo osebno zgodbo in doživljanje odnosov v tradicionalni poligamni družini. Knjiga prikazuje žensko doživljanje neenakosti iz neposredne izkušnje, Bâjeva je namreč izhajala iz premožnejše družine, ki je nasprotovala njenemu nadaljevanju izobraževanja, pri čemer jo je kasneje podprl oče in je zato lahko nadaljevala izobraževanje – in kasneje postala učiteljica.

Kot ena prvih avtoric je ostro nastopila proti afriškim pisateljem, ki so v ospredje postavljali osamosvajanje držav, ženske pa so ostale izven njihovega fokusa in so jim bile dodeljene manj pomembne vloge. Po mnenju Aleksandre Gaćić je bilo pisanje Bâjeve zelo pomembno tudi pri nastajanju neodvisne države, predvsem pri individualizaciji pozicije ne le Afričana, ampak tudi Afričanke. V romanu pomembno vlogo igrajo sorodstvene vezi, družina, družina moža in ženske, ki izvaja pritiske na svoje člane, tako moške kot ženske, se strinjajo sogovornice. Gre za ujetost v strukturno patriarhalnost in strukturno poligamijo, zato so pravzaprav vsi žrtve takšnega tradicionalnega sistema.

Tradicija poligamnih odnosov po mnenju Anuše Pisanec izhaja tako iz islamske kot obenem tudi iz tradicionalne afriške družbe tega področja, zato je težko razlikovati, kateri vpliv je močnejši, ker se močno prepletata in se na neki točki povežeta. Je pa to skupnostni okvir, tradicija, ki ima v teh družbah še vedno pomembno vlogo in je tako na primer tudi ločitev za družino še vedno sramotna. In Mariama Bâ piše prav o nepravičnosti te tradicije.

V zbirki kratkih zgodb Vse šteje Amo Ato Aidoo ganske avtorice, ene pomembnejših avtoric afriške literature, ki je v prevodu izšel pri Cankarjevi založbi leta 2004, je v ospredju motiv materinstva, ki je v ruralnih okoljih Afrike še vedno zapovedan. Ženske so ujete v tradicionalno vlogo, ekonomsko so popolnoma odvisne od moža, medtem ko se v urbanih okoljih ta vloga spreminja, zelo pa je odvisna od položaja ženske, njene izobrazbe in statusa.

Vloga ženske je še vedno tesno povezana z materinstvom tudi v urbanih okoljih, le da tu zaradi dela težko izživi materinsko vlogo, zaradi vojn in odsotnosti moških pogosto prevzema tudi skrb za družino in preživetje. Tragika te pozicije, meni Anuša Pisanec, je v tem, da ženska v nobenem primeru ne more izpolniti svoje vloge oziroma poslanstva, ne materinske, ne karierne in ne ekonomske skrbi za preživetje družine.

Simbolika zaščitniške, a tudi ranljive podobe »Matere Afrike«, ki se je kot močan simbol izrabljala tudi v boju za samostojnost držav v obdobju osamosvajanja iz kolonializma, je še vedno prisotna, obenem pa je tudi simbol afriške plodnosti ter nadaljevanje tradicionalnih vzorcev družin z veliko otroki, patriarhalnih odnosov, rojevanja sinov ali pravil pri dedovanju. Tudi sicer so tematike, ki jih ženske avtorice pogosto obravnavajo, ob omenjenih še preizpraševanje raznolike pozicije Afriške ženske v različnih vlogah, vprašanja identitete, osamosvajanja.

V obdobju osamosvajanja držav so bili v ospredju afriški avtorji in teme boja proti kolonializmu, ženske avtorice so začele objavljati kasneje. Prva ženska avtorica iz ekvatorialne Afrike je bila v angleščino tako prevedena šele lani. Čeprav se vloga žensk v Afriki spreminja, afriška literatura pogosto kaže veliko žensko nezadovoljstvo, tradicionalna družina ne funkcionira več, vloge se spreminjajo in ženske v literaturi se zavedajo neenake ekonomske in družbene pozicije.

Kot razmeroma mlada literatura je literatura Afrike, sicer stara v smislu tradicije pripovedništva, v klasičnem literarnem smislu v kontekstu literatur sveta najmlajša. Na seznam naslovov literature Mesta bere v afriški sezoni je tako uvrščenih najmanj avtoric do sedaj, medtem ko jih je bilo v sezoni azijskih pisav na seznamu precej več. Seveda je dodatno vprašanje vprašanje prevodov, namreč: kaj se prevaja, kdaj se prevaja ter kako se v okviru vseh pisanj kontinenta prevaja ženske avtorice.

Več o projektu Mesto bere.

 

Avtorica poročila: Tatjana Pristolič

Deli
 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.