Literarno novinarstvo – Santiago Martín in Leonora Flis (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

IMG 4607V torek, 21. maja, je v Trubarjevi hiši potekal zadnji pogovor iz letošnjega cikla Literarno novinarstvo, ki ga vodi Leonora Flis. Tokrat je gostila Santiaga Martína, lektorja za španski jezik na Fakulteti za družbene vede, prevajalca in striparja. Skozi dogodke smo se sprehodili po kar nekaj koncih sveta, tokrat sta bili v fokusu Španija in Latinska Amerika.

Martín je že na začetku povedal, da imajo kar velike probleme s samo terminologijo, ker imajo več besed z rahlo različnimi pomeni, a ne pride do nekega konsenza. Precej znana beseda je »kronika«, ki se nanaša predvsem na konkvistadorje, ki so ob prihodu v Latinsko Ameriko zapisovali kronike o tem, kaj novega in neznanega vidijo in občutijo, zato je ta izraz bolj uporabljan pri latinskoameriških tekstih. Sicer pa je v Latinski Ameriki v zadnjih dveh desetletjih naraslo zanimanje za literarno novinarstvo, kar je povezano tudi s Fundacijo Gabriela Garcíe Márqueza za novi latinskoameriški žurnalizem, ki deluje od leta 1994. V Španiji je situacija malo drugačna, že v 19. stoletju je bilo kar nekaj romanopiscev, ki so pisali tudi v časopise, opisovali so različne običaje, tradicije, kulture, čeprav na trenutke patetično in folkloristično, šlo pa je večinoma za prvoosebne opise, kar je pomembna lastnost literarnega žurnalizma. V času Francove diktature so bili slabi časi, saj je vladala cenzura, nekateri so vseeno vedeli, kako pisati mimo nje, se je pa žanr zares začel po Francu. Danes so nekateri, ki delujejo na tem področju, zelo kritični do sistema, je pa med literarnimi žurnalisti tudi veliko znanih, na primer Javier Marias in Antonio Muñoz Molina.

Nadalje sta na kratko spregovorila tudi o knjigi Vojaki Salamine Javierja Cercasa (založba /*cf., 2013), ki pripoveduje o španski državljanski vojni, ob tem pa je Martín komentiral, da je zanje tudi v literarnem žurnalizmu zelo značilno mešanje fikcije in realnosti in povzel citat, ki pravi, da gre za »proces prehajanja iz čudovito realnega v realno čudovito«. Pri pisanju Latinske Amerike je rdeča nit iskanje identitete, saj se nenehno sprašujejo o svojem izvoru, pomembno je pa tudi zato, ker v 60. letih s pisanjem obogatijo španski jezik. Med najpomembnejšimi pisci sta omenila Gabriela Garcío Marqueza, Eleno Poniatowsko in Leilo Guerriero. Marquez je sebe v prvi vrsti pojmoval kot novinarja, v slovenskem prevodu pa lahko beremo njegovo Poročilo o ugrabitvi (Mladinska knjiga, 1998), ki tematizira Kolumbijo v 80. letih, predvsem narkokartele in ugrabitve novinarjev. Gre za pogumno knjigo, ker je eden izmed osrednjih likov Pablo Escobar, zaradi nje je imel kar nekaj težav. Omenila sta tudi čilenskega pisatelja Roberta Bolaña in njegovo ambiciozno knjigo 2666 (Cankarjeva založba, 2013) o umorih v Kolumbiji, ki sicer temelji na dejstvih, a je okrog njih veliko fikcije, znan pa je tudi Mario Vargas Llosa, ki piše romane, a redno piše tudi za španski časopis – pravzaprav je tam rado v šali rečeno, da dobiš, če si bil kolikor toliko uspešen, v starejših letih kolumno, ki ti izboljša pokojnino.

Ker je Martín tudi stripar, sta nekaj spregovorila še o literarnem novinarstvu na tem področju. Na splošno imamo kar nekaj stripovskih romanov na ta način, med najbolj znanimi sta gotovo Maus Arta Spiegelmana in Perzepolis Marjane Satrapi, Martín pa je povedal, da je veliko tematizacije terorističnega napada v Madridu 11. marca 2004, veliko je tudi materiala o večni temi, španski državljanski vojni, pa tudi o tranziciji iz diktature v demokracijo, so pa tu na žalost sami avtorji. Za konec je kot zanimivost omenil še eno specifiko, to so t. i. metapopotniki, ki hočejo raziskovati in razumeti potovanje ne preko zgodovine, ampak skozi lastne oči, med njimi je najbolj znan Alvaro Colomer z delom Guardianes de la memoria, v katerem obišče pet znanih lokacij (Guernica, Černobil, Transilvanija, Lurd in Auschwitz) in zbira pričevanja, tu gre res za integracijo novinarstva, zgodovine in eksplicitnega pripovednega jaza. Konec je minil v znamenju intrigantnega pogovora, ki ga je vzdrževala zelo zainteresirana publika.

 

Avtorica poročila: Veronika Šoster

Dogodek: 21. maj 2019

Deli

 

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.