Literarno novinarstvo – Mojca Širok in Leonora Flis (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

Mojca ŠirokV torek, 10. novembra, je preko sistema Zoom potekal nov dogodek v ciklu Literarno novinarstvo, ki ga od leta 2018 v Trubarjevi hiši literature pripravlja Leonora Flis. Tokrat je gostila Mojco Širok, publicistko in novinarko RTV Slovenija, ki se je spomnimo kot dolgoletne dopisnice iz Italije in Vatikana, kjer je našla snov za svoje tri dokumentarne knjige (Oblast brez obraza, Zadnji rimski cesar, Papež Frančišek) in za kriminalni roman Pogodba (Mladinska knjiga, 2018), za katerega je prejela nagrado modra ptica. Nič nenavadnega ni, da se literarni novinar preseli v literarne vode, dober primer je Hladnokrvno Trumana Capoteja, je dodala moderatorka. Živimo v svetu, ko novinarje obtožujejo marsičesa, pa se je navezala gostja, zato bi svojemu delu raje rekla reportaža kot pa literarno novinarstvo, prva reakcija na koren »literatura« je namreč fikcija, sama pa misli, da v njenih delih ni nič fiktivnega – pri knjigi Papež Frančišek je zahtevala, da se vključijo opombe in viri za vse preverljive podatke. To je zanjo bistvena razlika med reportažo in literarnih novinarstvom, tu fikcije ni. Je pa ta zadržek do »literarnega« verjetno plod današnjega časa, je sklenila Širok.

Sama je sicer začela na Radiu Študent, kjer je dobila vse, kar je kasneje potrebovala na svoji poklicni poti. Sodelovanje se je začelo čisto po naključju, po sprejemu na avdiciji je tam ostala, v tistem času pa je bil RŠ tudi močno povezan z Mladino, zato je bil to njen naslednji korak. Na Mladino je odnesla nekaj svojih tekstov, že takrat o Italiji. Imela je srečo, ker je celoten diskurz v slovenskem novinarstvu zasedla tema razpada Jugoslavije, ta področja so bila že vsa zasedena, ona pa je znala italijansko in prav takrat je izbruhnila afera Hit, na katero je dala svoj pogled. V njej so videli nekoga, ki zna naslikati neko emocijo, neko podobo.

Nadalje sta se posvetili vprašanju neodvisnosti medijev. Ljudje so danes izgubili zaupanje v novinarje, poti iz tega pa Širok žal ne vidi. V bistvu niso izgubili toliko ugleda, kot pa moč; če je novinar nekdo, ki nima socialne varnosti in ekonomskega zaledja, je takoj talec takih ali drugačnih interesov in izsiljevanja, tudi če noče, v takih okoliščinah je težko delati. Pri svojih začetkih je imela srečo, že pri 28 letih je bila dopisnica iz Rima za RTV, danes pa pozna kolege, ki nimajo upanja za kaj takega. Ko je šla leta 1999 v Rim, je bilo dopisnikov iz Slovenije sedem, ko je leta 2016 odhajala iz Rima, je bila sama, zdaj je tam samo njen naslednik Janko Petrovec. Biti dopisnik v tujini ni samo bogastvo za nek medij, ampak pomeni prinašati izkušnjo z očmi nekoga, ki ima tvoj pogled in vpogled, tvoj kontekst in neko širše znanje, s katerim ti lahko predstavi določene stvari. Tudi to je vprašanje o neodvisnem novinarstvu, še bolj pa o neodvisnih informacijah. Postati moramo bolj aktivni in ugotoviti, kaj si želimo, če se zanašaš na konzumiranje filtriranih spletnih omrežij, si izgubljen, posameznik se mora potruditi, da najde informacijo, je še dodala.

Zelo zgodaj jo je začela zanimati italijanska mafija, zato sta spregovorili tudi o tem, kako se je lotila samega raziskovanja. Nikoli ni bila v nobeni nevarnosti, ni se znašla v okolju, kjer bi lahko bila ogrožena, je pojasnila, to pa zato, ker je nikoli ni privlačil pogled kriminalca na njegovo kriminalno delovanje. Zanimalo jo je to, kakšne posledice pušča mafijsko delovanje na teksturi neke družbe, ko hodiš po teh območjih. S tem se je začela ukvarjati, ko je mafija razstrelila dva močno spoštovana člana družbe v Italiji, to ni bilo samo morilsko dejanje, ampak izjava, sporočilo. Če si nek normalen človek v normalni demokratični družbi, te to pretrese, zato je sploh ne čudi, da je raziskovanju te teme posvetila toliko časa, prispevkov in knjig, vedno bolj pa dvomi, da se bo delovanje mafije kdaj zaključilo, ker jo poganja in ohranja pokvarjen družbeni sistem.

Trenutno deluje kot dopisnica iz Bruslja, od tam ne pričakujejo doživetih reportaž o pandemija je bila zato v nekem oziru celo dobrodošla, ker je dobila priložnosti, da je lahko pripravila bolj čuteče reportaže. Centri moči pa se bodo lahko zdaj na žalost še bolj skrivali pred novinarji kot doslej, nekdo te lažje »izklopi« kot na novinarski konferenci, več je tudi izgovorov za izogibanje intervjujem, novinarji so opeharjeni so za vse dogajanje poleg uradnega dogodka, kjer si izvedel marsikaj, zdaj pa so vse konference spletne. Novinarji so danes prisiljeni v vlogo pismonoš, je pokomentirala, težko bi to imenovala preiskovalno novinarstvo, se pa kot dopisnica RTV-ja zaveda, v kako privilegiranem položaju je, kakšne možnosti ima, za celo morje mlajših kolegov pa jo res skrbi.

Ko je prvič prišla v Vatikan, je bilo raziskovanje za mlado žensko iz nekatoliškega medija precej nemogoče, nekoč je na tiskovnem uradu čisto obupana vprašala, kje naj kaj izve, pa ji je uradnik svetoval, naj pač vpraša koga, ki ga pozna. Najhuje je bilo, ko so udarili prvi škandali in je moral Vatikan udariti nazaj na način, ki ga zelo dobro obvlada. Razmere se danes tam niso čisto nič spremenile, čeprav je vtis o papežu morda drugačen. Za konec sta spregovorili še o njeni prihodnji knjigi, roka za oddajo sicer nima, odmorov za malico pa je tudi manj, se je pošalila, gre pa za drugi del Pogodbe, prizorišče pa bo Ljubljani in v nekaterih drugih slovenskih mestih.

 

Avtorica poročila: Veronika Šoster

Dogodek: 10. november 2020

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.