Literarno novinarstvo – Janko Petrovec in Leonora Flis (poročilo z dogodka)

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

janko1-980x551V torek, 15. decembra, je prek platforme Zoom v živo potekal nov dogodek cikla Literarno novinarstvo, ki ga v Trubarjevi hiši literature že drugo leto vodi Leonora Flis. Tokrat je gostila novinarja, igralca in prevajalca Janka Petrovca. Petrovec je maturiral na United World College of the Adriatic v Devinu, po srednji šoli je odšel v Afriko kot prostovoljec, ko se je vrnil, je na AGRFT doštudiral gledališko igro in kasneje več kot desetletje delal v tržaškem gledališču. Že v srednji šoli je novinarsko sodeloval z raznimi mediji, leta 2008 se je zaposlil na Radiu Slovenija, leta 2016 pa je postal dopisnik iz Rima. Je prejemnik Borštnikove nagrade in dobitnik italijanske novinarske nagrade na temo Sredozemlja, letos pa je pri založbi Goga izdal tudi knjigo Karantena. Rim. Ko je leta 1988 prišel v Devin, je doživel kulturni šok, saj se je med 200 sošolci z vsega sveta kar naenkrat znašel v vrtincu občutij, premislekov, senzacij, ki so mu zapolnili tisti dve leti učenja. V tem turbulentnem obdobju je bil nenehno utrujen, tudi glede načina pouka in vsega, vezanega na jezik, je bilo pa to zelo plodno in ključno obdobje zanj. Če ne bi bilo tega šoka, se mu ne bi odprli horizonti, kot so se mu, je priznal. Maturiral je leta 1990, pred maturo pa mu je oče svetoval, naj še kakšno leto ostane zunaj države, da počaka, kaj se zgodi v Jugoslaviji. Mentor mu je predlagal Kanado, Venezuelo in Afriko, in odločil se je za slednjo, kjer je delal kot prostovoljec v mednarodni šoli, tisto leto je bilo izjemno zanimivo, saj je bilo to zadnje leto apartheida.

Pogovorila sta se tudi o prelomnici med igralstvom in novinarstvom, po 12 letih dela v gledališču se je namreč odločil za novinarstvo. Vedno ga je zanimalo čim bolj široko znanje, hotel je imeti pregled, ne pa se poglabljati v točno določeno ozko stvar. Pri obeh poklicih gre predvsem za interpretacijo, je razložil, saj vzpostavljaš kanal, prek katerega to zgodbo neseš novemu odjemalcu, v tej vlogi »interpreta« se počuti zelo udobno. Usoda perifernih gledališč je, da zelo veliko vadiš in malo igraš, je povedal, kar je nanj delovalo travmatično, saj so velike in pomembne vloge od njega zahtevale življenje, videlo pa jih ni tako veliko ljudi. V tistem času, ko se je počasi sklenil cikel igranja, so mu ponudili službo na RTV Slovenija in ni mu žal, da jo je sprejel in šel s tokom. Nadalje sta se posvetila specifikam novinarske interpretacije, Petrovec je razložil, da je novinar kratkega formata, v 90 sekundah mora povedati, kaj se je zgodilo, hkrati pa mora dogodek umestiti v določen kontekst, saj se pogosto zgodi, da je dogodek osamljen, temu sam pravi interpretacija, ker ga je treba približati kulturnemu prostoru, v katerem se nahajamo. Čeprav gre za kratke prispevke, je v njih veliko empatije, vsebine, včasih pa zgodbe tudi išče, ne samo posreduje – čeprav je tri četrtine njegovega dela posvečenega posredovanju novic ali primerjavi situacij, ki torej že obstajajo. Naš kulturni prostor je prežet z vplivi iz Italije in pomembno se mu zdi, da ob poročanju o nekem aktualnem dogajanju vključi 10 sekund umetnostne ali kulturne zgodovine (nek dogodek se je zgodil recimo pod Davidom), vse to je naloženo v zgodbo in njegovi gledalci to cenijo.

Premaknila sta se tudi k njegovi letošnji knjigi Karantena. Rim ki je napisana v obliki dnevniških zapisov, gre za kroniko epidemije, kakor je odzvanjala v njem. V teh kontemplacijah osmišlja tako svoje življenje kot tudi kolektivno izkušnjo, razvija široke resnice, ki nagovarjajo k razmisleku in analizi. Prav tako lepo izriše topografijo Rima, čeprav je z gibanjem omejen, mesto zaživi v pravem vzdušju, kar je bistveno za novinarsko reportažo, je povedala gostiteljica. Petrovec je pojasnil, da je v prvih dneh marčevske epidemije, ko so iz Slovenije nenehno prihajala vprašanja o situaciji v Italiji, ugotovil, da sam vse skupaj doživlja drugače, zato je začel svoje misli objavljati na Facebooku. Ti zapisi so bili deležni izjemno dobrega sprejema in bralci so ga spodbujali, naj še naprej piše. Potem se je začelo obdobje, ki ni bil več novinar, vznemirjen zaradi nečesa novega, ampak je imel več časa in je moral svoje življenje speljati naprej, takrat so se mu pretekle izkušnje spojile v nove premisleke. Iz začetnih bolj informativnih zapisov so začeli počasi nastajati premisleki, ki jih je odprla ravno epidemija; nekako so zapisi valovali od teh do bolj reportažnih. V določenem trenutku so prišle ponudbe založb in se je odločil za izdajo knjige, kar se mu zdi precej zabavno; ko je namreč odhajal v Rim, so ga vsi kolegi na radiu spraševali, kdaj bo napisal prvo knjigo, ker velja Rim za navdihujoče mesto, in odgovarjal jim je, da mu knjiga ni izziv, a zarečenega kruha se največ poje, je priznal.

Nikoli nisi lastnik resnice, ampak se ji kot novinar vedno samo približuješ, je pojasnil Petrovec, ko sta se z gostiteljico premaknila k temam obdelav zgodb. Njegov obrambni mehanizem pri soočanju s težkimi zgodbami je, da se popolnoma razpre, da pusti, da vse steče skozi njega, njegova strategija je podobna strategiji duhovnika med spovedjo – namesto da bi se v tebi kopičilo, postaneš medij, na ta način stiska v tebi ne bo pustila posledic, je razložil. Čisto druga stvar pa je čustveno barvanje svojih prispevkov, saj moraš najprej neko čustvo odživeti, preden ga lahko pričaraš v prispevku, umakniti se moraš v zgodbo nekoga drugega, ki je izjemno učinkovita ravno takrat, ko je čustvena. Spregovoril je tudi konkretno o več hudih izkušnjah, tudi o plovbi na ladji Aquarius in terorističnem napadu v Nici, in kako se je novinarsko spopadel z njimi. Pri vsem tem pa nikoli ne pozabi, da je v službi pravice ljudi, ki imajo pravico vedeti, da je zavezan novinarskemu poklicu. Letošnje razmere so zanj zahtevne, živi v neki čutni otrplosti, je pojasnil, kar se pa novinarstva tiče, je v veliki meri preklopil na spletne prenose. Kar zadeva faktografijo, ni nobenih težav, do težav pride na ravni podvprašanj, težko je preko spletnih omrežij brati telesno govorico, vse to umanjka, čeprav novinarji delajo naprej kot prej. Beseda je tekla tudi o tem, kako so se spremenile razmere v novinarstvu in kakšna so razmerja med novinarji in mediji, pa tudi o solidarnosti in človečnosti, Petrovec pa je na koncu z ozirom na trenutno situacijo v Sloveniji pozval k dialogu.

 

Avtorica poročila: Veronika Šoster

Dogodek: 15. december 2020

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.