KPK ali Kako preprečiti korupcijo?

Uporabniška ocena: / 1
SkromnoOdlično 

korumcijaNa prvem v seriji predavanj, ki jih v okviru Mestne knjižnice Ljubljana organizira Komisija za preprečevanje korupcije, je višji nadzornik za omejevanje korupcije na Uradu KPK Slovenije, Gregor Pirjevec, skušal predstaviti nekatere osnovne podatke o delovanju urada, ki je v zadnjem času v Sloveniji povzročil brezštevilne debate ter takšne in drugačne odzive.

 

In čeprav je urad, v takšni obliki kot ga poznamo, dejaven že točno deset let, se zdi da smo nanj postali pozorni šele v zadnjem letu ali dveh, ko smo, vsaj na tem področju, prečili pomembno obdobje. Upam si celo trditi, da pred tem marsikdo sploh ni vedel, da kaj takšnega kot je KPK sploh obstaja, nenazadnje ne gre niti za ustaljeno prakso v vseh državah. In bodimo pozorni na besedo, ki programsko opredeljuje komisijo: gre za Komisijo za PREPREČEVANJE korupcije, torej za organ, katerega glavna naloga je preventiva, kakor sta potrdila tudi prisotna Gregor Pirjevec in predsednik komisije Boris Štefanec.

 

Naj naredim na videz nenavaden izlet na področje slovenskega literarnega prostora za katerega je značilno (skrajno poenostavljeno) čaščenje mrtvih pesnikov, pasiven junak, za vsebino knjig pa največkrat dogajanje, vezano na (pol)preteklo zgodovino. Mogoče je prav zazrtost v preteklost v nepremagljivi navezi s pasivnim junakom tista, ki meša štrene. Nihče ne ve kaj se dogaja tukaj in zdaj, zato pa smo toliko bolj poučeni o tem kar se je dogajalo nekoč, saj nam je to, vsake toliko, sposoben razkriti kakšen manj pasiven junak, nakar se seveda vsi po vrsti kričavo zvrnejo in zvrnemo iz omar.

 

A problem ni zgolj junakova pasivnost, pravzaprav ga prikladno krasi tudi kanček nepoučenosti in neskončna želja, da bi prav to prikril. Ena najpogostejših akcij KPK je namreč prav preusmeritev prijav, saj »ovaduhi« pogosto sploh ne vedo za kakšen tip prekrška gre v primeru, ki ga posredujejo, še več: včasih ne vedo niti če sploh gre za prekršek. Za nameček se kdaj pa kdaj (a priznati je treba, da redko) pojavijo celo zlonamerne prijave. Odlično, junak se je povrh vsega znašel celo na usodnem razpotju dobrega in zlega, ter se odločil za slednje.

 

Naš junak prav tako ni velik privrženec preventive, ljubše mu je, da se zadeve zrušijo do konca, ker ima potem kaj za povedati. Predstavljanje delovanja KPK v vrtcih (kar se prakticira) je gotovo dobro izhodišče, ki pa, vsaj upam da je tako, temelji predvsem na učenju Mihca, da ni prav, če Lukcu odstopi sendvič zato, da bo za njegovo modrico kriv Gregec in ne toliko na kakšnih pravnih podukih. Nekaterih junakov tovrsten pristop seveda ne gane, njihov nahrbtnik bo vselej poln sendvičev, tako ali drugače, spet drugi junaki pa se bodo najbrž ob ponavljajočem dogodku od srca nasmejali ali pa z njim ne bodo želeli imeti opravka, dokler ne bodo Gregcu sledili še Žan, Metka, Dejan in Maja. Ampak to še ni najhujše! Zares predaleč bo zadeva šla, ko ne bo nikomur od prisotnih več jasno koliko je sendvičev, čigavi so in kje so, ter s katerim sendvičem si trenutno tešijo lakoto.

 

A naj bom do junaka še nekoliko prizanesljiv. Pred seboj ima razširjen državni aparat, ki se ga ni naučil uporabljat, vendar pa je tudi dostopnost do navodil za uporabo nekoliko omejena. Omeniti velja, da se je tudi na dogodku v THL nabralo razmeroma majhno število ljudi, ki pa je bilo, vsaj sodeč po vprašanjih, o delovanju KPK več ali manj poučeno, saj so izrazili zanimanje predvsem za nekatere podrobnosti.

 

Tovrstne serije dogodkov so nedvomno korak v pravo smer, hkrati pa ne morejo biti odločilne. Za začetek nikakor ne dosežejo dovoljšne ciljne publike, pa tudi če bi jo, pozitiven učinek ne more biti zagotovljen. Nenazadnje poučenost sama ni dovolj. Nekatera sporna dejanja bodo ostala spregledana pa naj gre za razloge osebne narave, morebitnega strahu pred posledicami (KPK sicer seveda ščiti prijavitelje – z izjemo zlonamernih) ali pa celo (ne)posredne vpletenosti v zadevo. A vzemimo, da sporno početje vendarle prijavimo. So naši sumi sploh upravičeni? Imamo dovolj dokaznega gradiva? Tudi sama definicija koruptivnega dejanja je na nekaterih mestih nekoliko ohlapna, s tem pa podvržena subjektivni presoji ali celo naključju. Zgodi se celo, da ga zagrešimo v dobri veri in pomotoma – takšen primer so na primer predraga državniška darila; zveni nedolžno mar ne?

 

Bržkone je prav trk med legalnim in legitimnim tisti, ki dela področje korupcije skrajno zapleteno. Četudi se na tem področju KPK trudi narediti kakšen korak naprej, pa delovanje urada vendarle ostaja omejeno. Že res, da gre za samostojen organ, ki pa kljub vsemu ostaja odvisen od medsebojnih sporazumov. Naj omenim vsaj Državni zbor, ki še ni sprejel tako imenovanega kodeksa poslanske etike; izostanek pooblastil, ki jih imajo recimo organi pregona ali pa nenazadnje predsednika države, ki mora imenovati predsednika komisije.

 

Ta manko želi KPK nadoknaditi z ozaveščanjem in javnim dostopom do nekaterih podatkov. Čeprav o tekočih procesih seveda ne smejo govoriti, pa kot svoje glavno orožje razumejo medije in državljane, ki bi naj bili seznanjeni z informacijami o koruptivnih dejanjih. Prav ta misel je tista, ki je vodila recimo do spletne storitve Supervizor, ki vsem uporabnikom interneta omogoča vpogled v izdatke javnih institucij, ki se nanašajo na blago in storitve.

 

Hm, ali nismo spet na točki, ko se moramo vrniti k našemu junaku? Kakšna je realna moč nekega organa, ki sicer lahko posreduje takšne in drugačne informacije širokemu krogu ljudi, ima celo možnost preverjanja bančnih transakcij, vendar le malo pooblastil, ki bi segale dlje kakor do (oh, pretiravam, pa vendar) obrekovanja? Ali nismo priča nekakšnemu junaku v verigah? Pa vendar: če junaka strgamo iz verig se te hitro začnejo zapletati v zanko. Kdo bi pravzaprav moral v takšnem primeru prevzeti odgovornost za kateri proces in kje bi se začele pristojnosti med seboj prekrivati?

 

Na koncu tako pridemo do zaključka, ki ga je tekom večera večkrat poudaril Vladimir Gajšek: ljudi je potrebno osveščati glede tega kaj je prav in kaj ni, ter da bi naj bila tudi to funkcija KPK. Ko o tem, pa naj zveni še tako patetično, razmišljam iz srca, nimam izbire in se moram strinjati. Po drugi strani pa se ne morem otresti razumniškega pristopa, ki si ne bi zaslužil tega pridevnika, če ne bi ocenil, da je tudi morala subjektivna in stvar medsebojnih dogovorov.

 

Aljaž Krivec

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.