Kaj bomo rešili danes?

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

kulturna politikaV Trubarjevi hiši literaturi se je v sredo 29. oktobra 2014 začela serija okroglih miz, ki jih organizirata uredništvi revij Pogledi in Razpotja. Namen serije je, da bi ustvarili prostor v katerem bi lahko stekla beseda o (domači) kulturni politiki, ki je po mnenju organizatorjev potrebna temeljitih sprememb. Prva, lahko bi rekli tudi otvoritvena, okrogla miza si je za cilj zadala pokazati s prstom na tiste točke v kulturni politiki iz katerih lahko sploh razvijemo nekoliko bolj specifično naravnane debate, ki bi se naj zvrstile v naslednjih mesecih.

 

Sodeč po uvodnih besedah urednika Razpotij Mihe Kosovela, ki je že na začetku izpostavil nekaj široko zastavljenih izhodišč, ki bi naj spodbudila debato, je bil cilj organizatorjev da se v problematiko zagrize splošno, morebiti celo pri sami definiciji pojma kulturne politike. K temu občutku je pripomoglo tudi suvereno moderiranje sodelavca Pogledov Matica Kocijančiča, ki je besedo hitro predal Andreju Srakarju, predsedniku društva Asociacija, ta pa je izpostavil nekatere politične in ekonomske vidike obravnavane tematike, ter dodal, da gre za področje, ki trpi za pomanjkanjem resnih raziskav (denimo o vplivu enotne cene knjige na založništvo).

 

Tovrsten uvod je bil zelo dobrodošel, saj se zdi da gre za pojem o katerem ima vsak lastno predstavo, in mirne duše lahko priznam, da tudi sam nisem bil popolnoma prepričan o čem bo tekla beseda. Ko je bila tako debata na nek način zamejena, je postopno prešla v konkretnejše problemske sklope. Zdi se, da so k temu težili tudi organizatorji, saj se je Kocijančič na mnenja iz publike vselej odzval z protivprašanji, ki bi naj prinesla konkretizacijo nekega problema in možne rešitve.
Vendar pa se zdi, da je sama struktura debate, ki se je nastala razkrila eno poglavitnih težav, ko govorimo o kulturi. Kako sploh razumemo kulturo? V javnem dialogu se ta pojem največkrat pojavi kot tako samoumeven, da v resnici sploh ne vemo kaj je (na slednje je nekaj prisotnih tudi opozorilo). Včasih izhajamo iz latinskega glagola colere (torej »gojiti«), včasih jo enačimo z umetnostjo ali pa celo bontonom, spet drugič pa jo skušamo razložiti kot sistem komunikacije in simbolov. Dogovor glede definicije pojma kultura pa je v okviru takšnih debat lahko bistvenega pomena, saj je nujno vedeti, če teče beseda denimo zgolj o umetniških ustvarjalcih (in katerih), ali pa govorimo tudi o športnih prireditvah ali nenazadnje obiranju stare mariborske trte.

 

Povedano naj bo vsekakor v premislek, saj se bi lahko izostanek le-tega v prihodnosti izkazal za usodnega, saj bi najbrž prinesel občutek, da prisotni govorijo o popolnoma različnih stvareh, kar bi se ob prenosu iz teorije v prakso izkazalo za posebej zagatno. A tovrsten premislek morebiti zaenkrat ni bil tako nujen, saj sem imel občutek, da vsaj iz tega vidika med prisotnimi ni prihajalo do večjih trkov, četudi so se problematike lotevali iz različnih zornih kotov. Pogovor je tako tekel denimo o samozaposlenih v kulturi, problemu alternative in mainstreama, odnosu, ki ga ima do kulture slovenski politični vrh, zankah pri vrednotenju umetniških izdelkov pa tudi o tako imenovanem generacijskem vprašanju.

 

Prav slednje je bilo tisto, ki je na nek način prevevalo celotno debato, težko se je bilo namreč otresti občutka, da se govori (vsaj posredno) predvsem o mladih. Da je prav ta skupina verjetno med najbolj ogroženimi je gotovo res, na nek način bi lahko rekli, da je to logična posledica – če se izrazim nekoliko brezčutno: dlje kot si na »trgu«, več možnosti je, da se je nekje in nekoč pojavila priložnost tudi zate. Po drugi strani pa je pojem generacije, za katerega se zdi, da postaja eden osrednjih pojmov v dialogih na področju kulture, tisti, ki v isti sapi združuje in razdružuje. Prvo počne s tem, ko manjše skupine ljudi postavlja pod skupni imenovalec, drugo pa s tem, ko ustvarja nove in nove generacije.

 

Ne gre zanikati, da gre za dva bistvena procesa, ki ju je potrebno upoštevati, ko se pogovarjamo o kulturni politiki, vendar pa nisem prepričan, če je prav pojem generacije vstopna točka in jedro, ki ga iščemo. Po eni strani se gotovo moramo zavedati občutka skupnosti, ki nam ga prinaša samo dejstvo, da se ukvarjamo s kulturo, vendar pa ne moremo mimo dejstva, da gre za nadvse heterogeno skupino v kateri ima vsa posameznik lastno ozadje in svojo zgodbo – lahko bi rekli tudi, da z izjemo »kulturniške« pripada še najrazličnejšim skupinam, ki se ne ujemajo s tistimi od drugih kulturnikov. Šele skozi to prizmo lahko kot eno od določil razumemo tudi starost, ki pa nikakor ne sameva, saj gre še nabor različnih funkcij v kulturi (ustvarjalci, poustvarjalci, kulturni novinarji, nenazadnje tudi »birokrati« in kulturni menedžerji), različna premoženjska, izobrazbena in poklicna ozadja, ter seveda umeščenost v različne kulturne sektorje, ki predstavljajo, kot sem že prikazal, zelo široko paleto interesov.

 

Tovrstna razpršenost se je do neke mere zrcalila v debati, saj je vsak od prisotnih izhajal iz svoje osebne pozicije, najsigre za prepričanje, predmet raziskovanja ali lastno situacijo, ki naj bo kakršnakoli že. In četudi je seveda vsako mnenje o tako zapostavljeni tematiki lahko zgolj dobrodošlo je prišlo do nekaterih trkov, ki bi lahko v prihodnosti morebiti predstavljale večji problem. Tako je prišlo denimo do vprašanja kakšen (če sploh) dialog naj poteka med ministrstvom za kulturo in državljani, pri čemer so nekateri od prisotnih trdili, da se to mora odločati samo, spet drugi pa, da so predlogi državljanov pravzaprav nujni. Ali pa vprašanje »elit in krogov«, njihove funkcije in odnosa, ki bi ga naj kulturniki gojili do le teh. Medtem ko so namreč nekateri od prisotnih bili mnenja, da gre za strukture proti katerim bi se bilo potrebno boriti, so spet drugi zagovarjali tezo, da gre za držo, ki je zaradi bivanjskega vprašanja in slabih pogojev, včasih preprosto neuresničljiva.
Na tem mestu nikakor ne gre spregledati vprašanja, ki ga je zastavil sodelavec Radia Študent Jernej Kaluža: o kom je, ko govorimo o krogih in elitah sploh govora? Po eni strani se ponovno srečamo s kulturniško »samoumevnostjo« in verjetno govorimo o »tradicionalnih« kulturnih ustanovah kakor so denimo Cankarjev dom, Opera in balet ali pa Slovensko narodno gledališče, pa tudi o večjih založniških hišah, galerijah in še čem; po drugi pa bi se bilo vendarle dobro vprašati, če je temu res tako. Našteti so denimo največkrat financirani iz istega vira kot gibanja ali društva na alternativni sceni, večkrat pa celo sodelujejo in tako je o popolni neodvisnosti ali celo antagonizmih največkrat težko govoriti. Kaj je torej tisto kar bi lahko izpostavili kot osrednjo ločnico? Definicije ustaljenih in neustaljenih praks, potrjevanja oziroma rušenja nekih obstoječih struktur so namreč v različnih diskurzih (in teh je v takšnih ali drugačnih debatah, ki se dotikajo kulturne politike veliko) zelo raznolike in raztegljive.

 

Tovrstnih trkov je veliko, in prav ti so verjetno tisti, ki si bodo prislužili bolj poglobljeno debato na naslednjih okroglih mizah, kar se bo verjetno zgodilo tudi z nekaterimi konkretnejšimi predlogi, ki so se zvrstili tekom večera. Najsigre za prestrukturiranje statusa samozaposlenih v kulturi, spremembo v pogojih razpisov, ki jih ponujajo denimo občine ali ministrstvo za kulturo ali pa seznam določil kulturne politike, ki bi jih naj sprejeli za to odgovorni organi.

 

Čeprav se je debata iz tega vidika vsake toliko časa znašla v poziciji »mi« in »oni«, pa je vendarle tako, da gre v obeh primerih za spremenljivke, ki ob vsakem konkretnem primeru pridobijo novega nosilca. Še najbolje bi bilo verjetno vredno premisliti o tem kako nekateri pogoji in zakoni na področju kulture ustvarjajo le še večjo razliko med tistimi, ki so v slabem položaju proti tistim, ki se s to težavo ne spopadajo, pa najsigre za prepoznavnost (in posledično poznavanje dela posameznika, kar je verjetno v interesu velikega deleža kulturnikov), možnost odločanja ali pa nenazadnje finančni položaj.

 

In naj zaključim pri eni osrednjih točk dogodka – javnem interesu. Če smo se obiskovalci in govorci morali malodane zediniti, da gre za umetno skonstruiran pojem, ki bi ga bilo potrebno temeljito premisliti, naj vendarle izrazim upanje, da ga bo mogoče vzpostaviti na novo, bolje. V imenu koga se je na dogodku namreč sploh govorilo in koga se je naslavljalo? Verjetno bi tudi površno razvrščanje državljanov v skupine, ki bi določale njihov odnos do kulture in kulturne politike, rodilo množico mnenj, ki jih nikakor ne bi mogli združiti v zadovoljiv javni interes, saj bi ta bržkone nihal vse od popolne ignorance in nezainteresiranosti pa do obsesivne predanosti kulturi.

 

Tako bi dodana vrednost serije dogodkov gotovo bila mnenja iz denimo ministrstva za kulturo ali pa državljanov iz drugih sektorjev. Upamo, da ti predstavljajo skupine, ki jim je področje kulturne politike vsaj nekoliko znano in želijo pozitivne spremembe na tem področju. Če pa se le izkaže, da smo popolnoma sami, bo verjetno smiselno premisliti o tem, da bi se v okviru okroglih miz začel začelo posegati po praktičnih rešitvah. Predlagam, karikiram in pretiravam: sestaviti predlog novega zakonika, zbirati podpise za kakšen referendum ali pa v skrajni posledici organizirati protest. Vse je bolje kot to, da bi bili primorani vsako podobno debato začeti z besedami »danes ne bomo ničesar spremenili«.

 

 

Aljaž Krivec

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.