O ideologiji in nekaterih drugih – s to bolj ali manj povezanih – rečeh

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

ideologijaSredin pogovorni večer s pomenljivim in obetavno ambicioznim naslovom »Misliti prelome, lomiti ideologije«, ki ga je v sodelovanju s Trubarjevo hišo literature organiziralo Slovensko sociološko društvo, je bil zastavljen kot pogovor o najnovejši – istoimenski – knjigi sociologa Gorazda Kovačiča. Ker je diapazon problematik, ki sta se jih avtor dela in njegov živahni sorazpravljalec Miha Andrić v omenjenem pogovoru dotaknila, preprosto preširok, da bi ga v pričujočem sestavku lahko celoviteje razgrnil, bom v nadaljevanju zgolj orisal nekaj poudarkov Kovačičeve tematizacije ideologij(e) in pri tem poskušal vsaj v temeljnih obrisih nakazati nekatere bolj »konkretne« nasledke njegovih premišljevanj.

 

Najprej velja naznačiti Kovačičevo razumevanje osrednjega izraza »ideologija«, saj predstavlja ključno epistemološko izhodišče za njegovo nadaljnjo – zvečine kritično – pretresanje diskurzov, paradigem in koncepcij znotraj liberalne, leve in desne politične ter – tudi – a(nti)politične misli. Kaj torej lomimo, ko lomimo ideologije? Kovačič s svojim razumevanjem koncepta v marsičem prelamlja z eno izmed bržkone najvplivnejših teorij v slovenskem intelektualnem prostoru, in sicer z ritualističnim pojmovanjem, ki ga je v svoji sloviti razpravi »Ideologija in ideološki aparati države« (»Idéologie et appareils idéologiques d'état«, 1970) razvil francoski filozof Louis Althusser.

 

 

Razlog za tovrstno zastavitev gre iskati predvsem v Kovačičevem prvenstvenem zanimanju za »produkte profesionalnih ideologov«, za obravnavo katerih je althusserjanska koncepcija – po kateri ideologija, kot koncizno razlaga Kovačič, »funkcionira kot ritualna praksa in zagrabi subjekt z njegovimi dejanji [...] in ne z njegovim mišljenjem« – nezadostna. Zato se raje nasloni na Debenjakovo in Močnikovo obravnavo ideologije kot mišljenjsko-intelektualne prakse, s pomočjo prodornih izpeljav filozofinje in politične teoretičarke Hanne Arendt v njenem monumentalnem delu Izvori totalitarizma (The Origins of Totalitarianism, 1951) pa še temeljiteje opozori na sistematičnost in logično sklepanje kot temeljni značilnosti ideologije. Arendtova namreč pravi, da ideologije lahko »razložijo vse in vsak pojav z razlago iz ene same premise«, pri čemer predvidevajo, »da nas nobena izkušnja ne nauči ničesar, kajti vse se razume v tem konsistentnem procesu logičnega sklepanja«.

 

 

Ideološko razmišljanje je potemtakem svojevrsten ekstrem logične konsistentnosti, celo nekakšna »tiranija logičnosti«, ki pa se, kot zelo nazorno pojasnjuje H. Arendt, »osamosvaja od realnosti, ki jo zaznavamo s petimi čuti in vztraja pri "resničnejši" realnosti, ki se skriva za vsemi zaznavnimi rečmi, jih obvladuje s svojega skrivnega prostora in zahteva šesti čut, ki nam omogoča, da se je zavemo«. Srčika ideološkega sklepanja je, skratka, premočrtnost, saj v nasprotju z znanstveno prakso ne diskutira iz pluralnosti teoretskih perspektiv. Pluralizem pa tu kajpada ni geslo poljubne vseenosti; po Kovačičevi sodbi ga je namreč potrebno uveljavljati na ravni znanstvenega polja, kar pomeni zavezanost polemičnemu, racionalno usmerjenemu dialogu med raznovrstnimi perspektivami. V uvodni razpravi svoje najnovejše knjige tako ugotavlja: »Šele ko neki intelektualni diskurz zdrži v racionalni polemiki, se s tem (re)integrira v znanstveno polje in obrani svoj status ene od legitimnih teoretskih perspektiv. Če ne zdrži polemike ali jo ignorira, pa sme obveljati za "čisto navadno ideologijo".«

 

 

V okviru dinamičnega dialoga (ali, če hočete, študentsko-profesorskega duela) med Andrićem in Kovačičem je slednji poleg orisa teorije ideologije med drugim priznal svoje racionalistične predpostavke in izpričal svojo zavezanost razsvetljenskemu projektu (»javnemu prakticiranju uma«), obenem pa osvetlil meje strpnosti kot zasebne vrline ter njeno pogosto podvrženost koristoljubju, nakazal problematičnost liberalnih pristopov, ki jo razbira predvsem v njihovem mišljenju razmerij med abstraktnimi ljudmi in njihovi posledični slepoti za razredno neenakost (kot je poudaril v pogovoru, liberalci »nočejo povedati bistvenih stvari o učinkih kapitalizma«), ter opozoril na dva utopična zdrsa sodobne radikalne levice, in sicer na idejo o možnosti takojšnjega komunizma ter na Hardtovo in Negrijevo tezo o mnoštvu oz. multitudi, ki je nekakšna »posodobljena različica Marxovega Proletariata«, kot novem emancipatornem političnem subjektu, pri čemer njun skupni imenovalec prepoznava v tem, »da jima je manjkalo politično teoretske refleksije [...] in sta v politični vnemi skušala preskočiti realne politične zagate s pomočjo utopične retorike in konceptualne zmešnjave«.

 

 

Na tem mestu bi rad zgolj še na kratko predočil Kovačičev kritični pretres ideologije individuacije, tudi zato, ker je ta, kot ugotavlja, pisana na kožo današnji fazi kapitalizma. Za to ideologijo je značilno, da so njeni učinki izrazito depolitizirajoči, saj povzroča izgubo širšega družbeno-zgodovinskega horizonta in zamegljuje nič manj kot to, da polje skupnega delovanja sploh obstaja, v subjektu pa na takšne in drugačne načine utrjuje iluzijo vsemogočne samozadostnosti. Iz tega sledi, pravi Kovačič, »da ljudje družbene krize zaznavajo le kot individualne krize in osebne izzive, ne pa tudi kot strukturne probleme in kolektivne izzive«.

 

 

Preden sklenemo, nemara ni odveč pripomba, da je Kovačičeva kritičnost naravnana protiutopično in, ne nazadnje, protitotalitetno. V tem oziru mu gre predvsem za izognitev nasedanju lažnim upanjem in odpoved »sanjam o hitri in totalni odrešitvi«. To pa seveda še zdaleč ne pomeni, da lahko njegovo zadržanje do utopičnega rezoniranja in revolucionarnega prevratništva razumemo kot pritrjevanje statusu quo in afirmiranje obstoječih družbenih razmerij. Celo nasprotno, po Kovačiču so prav utopije (grška zloženka »u-topos« pomeni »kraj, ki ga ni«) »najboljše zagotovilo elitam, da se ne bo nič zgodilo«, dandanašnja brezalternativnost pa je po njegovem posledica tega, da so »levičarji izgubljali čas s fantaziranjem o totalni revoluciji«. Pri korekcijah obstoječega sistema je potrebno predvsem – s teorijo in izkustvom prizemljeno – osredotočenje na v današnji situaciji dosegljive konkretne cilje (priložnosti za »spodkopavanje družbenih norm in zavračanje družbenih "praks"« so vendar »na vsakem koraku«, kot nas že v svoji prejšnji knjigi spodbudno opominja Kovačič) in vzpostavitev kar se le da kritične distance do iskanja »totalne rešitve za vse družbene probleme naenkrat«.

 

Blaž Cotman

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30 / 031 876 333

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.