Luke Cassidy / Za devetimi gorami: Pogled na slovensko književnost od daleč (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

lukecassidyLjubil je domovino, da se je razjokal že ob samem imenu njenem; na očitni cesti ji je ponujal svojo srčno kri in trpel je hudo, ker ni bilo tistih dob nikakšne priložnosti za plemenito junaštvo. Pa da bi si vendarle ne mogel očitati brezdelja in mlačnosti, je stikal po skrivališčih za strahopetci, tiholazci in sebičneži, in kogar je zalotil, ga je zgrabil za ovratnik ter ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je stopal med ljudmi z napetimi koraki, visoko čelo ovenčano s svetlimi kodri, so kazali za njim, šepetali: »Glejte ga, to je tisti, to je on!«

Ivan Cankar: Ogledalo (kratka zgodba)

Kot redni obiskovalec Slovenije nisem mogel spregledati posebne vloge, ki jo imata književnost in književna kultura v popularni kulturi. To pravim, ker tudi sam prihajam iz domnevno književne države. Toda Slovenija je drugačna. Danes se Slovenija lahko pohvali, da ima živahno in raznoliko literarno sceno, kljub temu da je slovenska jezikovna skupina majhna. Književnost in kultura veljata za najpomembnejša dejavnika pri ohranjanju nacionalne zavesti in slovenskega jezika, morda tudi zaradi majhnega števila govorcev. Vsekakor je mogoče reči, da ima Slovenija celovito kulturno identiteto in da slovenski jezik govorijo na enotnem območju.

Zdi se, da v Sloveniji vsi poznajo navedke iz Cankarjevih Hlapcev, podoba Cankarjeve matere pa je močno zakoreninjena v popularni kulturi in se uporablja za občasno negodovanje o neenakopravnosti spolov. Naj povem to bolj jasno. Tudi Slovenci, ki niso bralci in niso redno v stiku s književnostjo, vedo kar dosti o slovenski književnosti in podobah, ki so povezane z njo, zato je lahko reči, da je ta v veliki meri skladna s slovensko kulturo na splošno. Zdi se, da je vsak Slovenec med odraščanjem slišal za Prešernovo neuslišano ljubezen do Julije in za tek Cankarjeve matere za vozom, ki simbolizirata obup in neuslišano hrepenenje, ter za Martina Krpana, simbol odpora proti tuji nadvladi, dolgo prevladujočo temo v slovenski zgodovini. In vsak pozna hipsterja iz 16. stoletja, ki je postavil temelje slovenščine kot »knjižnega« jezika, čeprav imajo ljudje še vedno težave pri določanju, katera je »prava« različica slovenščine, glede na to, da ima 32 ... 47 ... 58? dialektov. Kot pisatelj in ljubitelj literature sem resnično osupel nad tem, da ima tako majhna država toliko uveljavljenih in prepoznanih referenc, ki so sestavni del nacionalne pripovedi, odnosa do krivde, užitka, dela in jezika. Vse, kar lahko rečem slovenskim poslušalcem glede tega je: Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!

Na kratko, prepričan sem, da je v Sloveniji književnost močneje kot v katerikoli drugi državi, ki jih poznam, globoko in odločilno povezana z nacionalno identiteto. Pri tem mislim na to, da se vsebina literarnega pisanja v Sloveniji prepleta s pripovednim postopkom ustvarjanja nacije. Na Irskem smo imeli v preteklosti številne slavne literarne ustvarjalce, Joycea, Becketta, Wilda, W. B. Yeatsa itd., danes imamo Sally Rooney, Kevina Barryja, Liso McInerney itd. itd. Toda v najboljšem primeru končajo upodobljeni na neki sliki v pubu – resno se z njimi ukvarjajo le ljudje, ki se »posvečajo« literaturi. To, da se ti karkoli sanja o Joyceovem delu ali da znaš recitirati pesmi Eibhlín Dubh Ní Chonail, ni nekaj, kar bi se pričakovalo od irske identitete.

To zelo posebno povezavo med nacionalno identiteto in književnostjo sem začel razumeti kot eno izmed možnih razlag za mednarodno recepcijo slovenske književnosti. Slovenska književnost je nacionalna književnost, ki je morda preveč nacionalna.

 

»Mednarodna« književnost proti nacionalni književnosti: dvosmerna cesta


Preden se podrobneje posvetim temu vprašanju, bi rad na kratko spregovoril o tem, kaj pomeni govoriti o mednarodni književnosti. Mislim, da ni potrebno dosti, da sprevidimo, da v le kakem ducatu mest na svetu sprejemajo odločitve o tem, kaj predstavlja »raznolikost« mednarodnega založništva. Kot je dobro znano, je to skoncentrirano predvsem na severno poloblo, na bogate zahodnoevropske države in New York, pilotsko kabino severnoameriškega založniškega stroja. In tudi tam odločitve sprejema neverjetno majhno število ljudi; približno 60 % knjig v angleščini izdajo »velike štiri«, in sicer založbe Penguin Random House (Bertelsmann), Hachette (Lagardère), Harper-Collins (News Crop) in Macmillian (Holtzbrinck). Slaba novica je, da se ta koncentracija še veča, ne manjša. Za raznolikost v založništvu ne more biti dobro, da le malo ljudi odloča o tem, kaj se objavi in kaj ne – in to pravim kot nekdo, čigar delo bo izdala založba Penguin Random House, največja zver izmed vseh. Vseeno pa so moji uredniki čudoviti.

Na prvi pogled ne kaže dobro za promocijo književnosti iz majhne države v srednji Evropi, ki jo v svetu le slabo poznajo. Toda obstaja nekaj spodbudnih dejstev, ki jih je vendarle moč najti ob pogledu na prevodno statistiko. Slovenija kar precej presega evropsko povprečje. Od leta 1991 je bilo prevedenih več kot 1500 slovenskih literarnih del, v povprečju približno 70 na leto. V ZDA se vsako leto prevede od 300 do 350 del, od tega je od pet do deset slovenskih.

Toda kaj pomeni govoriti o mednarodni recepciji? Menim, da je to bolj zapleteno od preprostega števila izdanih knjig na trgu, ki ga vse bolj obvladujejo korporacije in je vse bolj monopoliziran, čeprav je število seveda pomembno. Na literarnem trgu, kjer vlada denar, se lahko pritožujemo o veliko rečeh. Toda pošteno moramo priznati, da uredniki delajo v založništvu, ker imajo radi literaturo, ne zaradi drugih razlogov. To je izjemno stresno področje, dela je veliko in je slabo plačano, razen morda tistih na samem vrhu. Ne, uredniki gredo v založništvo le iz enega razloga, ker imajo radi knjige in književnost, ta ljubezen pa je edino, kar jim pomaga, da ne izgorijo. To velja tako v New Yorku kot kjerkoli drugje. Uredniki iščejo kakovost in knjigam z umetniško vrednostjo dajo priložnost, kadarkoli je to mogoče. Zato ni pošteno reči, da v osrednjem založništvu ni več apetita za pravo literaturo, pa čeprav si v skušnjavi, da bi to rekel, ko te vedno znova zavračajo.

To so izjavili tudi pri eni izmed glavnih založb slovenske literature v angleščini Dalkey Archive Press. Ustanovitelj te majhne, a zelo spoštovane literarne založbe je v javnem intervjuju odkrito izjavil, da le majhne neprofitne založbe – kot je njegova – še vedno objavljajo kakovostna dela. Ne morem si pomagati, da sem do te izjave malce skeptičen, čeprav je morda razumljivo, da ima ustanovitelj neodvisne založbe tako mnenje. Toda obenem založbi Dalkey Archive Press ni treba, da je usmerjena na dobiček, saj jo podpira država Illinois.

Drugo plat mednarodne recepcije književnosti lahko poiščemo v kritikah, čeprav je to, tako kot prodaja, varljiv kriterij, ki nam razkrije le delno sliko. Le delno pravim zato, ker je nemogoče izmeriti mnenje vsakega bralca. In ponovno je težko reči, ali bralec, ki občasno prebere knjigo v prevodu, išče vpogled v drugo kulturo.

Raziskava kritik je dala zanimive rezultate, saj se je pokazalo, da je na voljo zelo zelo malo gradiva, kar se tiče kritik slovenskih avtorjev in pesnikov, izdanih v angleščini, francoščini in nemščini, jezikih, v katerih sem lahko raziskoval. Z eno pomembno, če ne malce presenetljivo izjemo – Dragom Jančarjem. Draga Jančarja redno ocenjujejo v Irish Timesu, časopisu, ki je ponosen na svojo literarno prilogo, in občasno v časopisih, kot je The Guardian. Jančarja precej dobro poznajo in spoštujejo tudi v nemško govorečem svetu.

Ob tem pa Jančar v Sloveniji ostaja osebnost, ki ji ves čas oporekajo. Tako je zaradi slovenskega nenehnega, na videz večnega valčka smrti, ki traja že od druge svetovne vojne, razkola med belimi in rdečimi, ki še vedno prevladuje v javnih razpravah v tej državi.

In ob tem se vračam k vprašanju slovenske književnosti kot nacionalne književnosti. Mislim, da svetovna književnost kot taka ne obstaja, obstaja le majhno število vse bolj zaprtih literarnih konglomeratov in majhnih založb, ki se spopadajo z vse težjimi razmerami. To, da se delo iz države s tako majhnim številom govorcev, kot je Slovenija, prebije skozi ves trušč in naredi velik vtis na izjemno tekmovalnem mednarodnem trgu, kjer materni govorci tekmujejo drug proti drugemu kot olimpijski športniki, se zdi izjemno zahteven podvig.

Ne pa nemogoč. Pomislite na Milana Kundero, češkega avtorja, katerega dela so na polici ob Murakamiju in drugih, kar se tiče mednarodnega vpliva, priznanja in bralcev. Lahko bi kdo pripomnil, da razlog za tak uspeh lahko vsaj deloma pripišemo dejstvu, da je Kundera veliko pisal v francoščini in to mu nikakor ni škodovalo. Na to bi lahko odgovoril, da bi večina mlajših slovenskih avtorjev pisala neposredno v angleščini, če bi si tako želela. Ne, da bi morala, ali da to počne.

Toda vzroke iščem globlje. Na Kundero, ki je pisal satirično, je tudi vplivala njegova država, toda posebne okoliščine, v katerih se je znašla Češkoslovaška pod komunizmom in invazijo Sovjetske zveze, je uporabil za to, da je pritegnil širše občinstvo. Tu bi uporabil stari kliše, ki se je uveljavil z razlogom, da je Kundera našel univerzalno v posameznem in izrazil nekaj posebnega v absurdnosti svoje izkušnje na Češkoslovaškem, kar je od takrat odmevalo pri mnogih po svetu. Morda drži tudi, da se je v izgnanstvu v Franciji moral hitro prilagoditi novemu okolju, se naučiti novega jezika, se integrirati in tako naprej. A to le delno razloži njegov uspeh, čeprav ni moglo škoditi, da je imel zanimivo osebno zgodbo in je začel pisati v svetovnem jeziku.

Morda lahko, le da podkrepim svojo tezo, Draga Jančarja obravnavam kot najbližji slovenski približek Milanu Kunderi. Tega resnično ne pravim, ker bi si želel z rdečo cunjo mahati pred obrazom slovenske levice. Preprosto gre za to, da nisem udeležen v slovenskem kulturnem boju, Jančar pa je po vseh predstavljivih standardih pisatelj, ki premore redko spretnost in natančnost, do zob je oborožen s talentom, ki zasije tudi v prevodu. Jančarjevi romani, eseji in kratke zgodbe so bili prevedeni v enaindvajset jezikov, objavljeni so bili v Evropi, Aziji in ZDA. Največ zavzetih Jančarjevih bralcev zunaj Slovenije najdemo v Nemčiji in Avstriji, kjer ga posebej občudujejo, sledijo jim bralci na Češkem in Hrvaškem. Njegove drame so pogosto uprizarjali v tujini in osvojil je kar nekaj nagrad, med njimi evropsko nagrado za kratko prozo (Augsburg, 1994), Herderjevo nagrado za književnost leta 2003 in evropsko nagrado za literaturo leta 2011.

Kljub tem pomembnim priznanjem in mnogim vljudno zapisanim kritikam njegovih del, pa ne moremo reči, da je s svojim vplivom na literaturo, ne glede na to, kako nepopolno mednarodna je ta, dosegel vrtoglave višave Milana Kundere. Vredno se je vprašati, zakaj je tako, saj razlog ni pomanjkanje sposobnosti ali priložnosti. Zadržimo se torej malo dlje pri Jančarju in raziščimo to vprašanje.

Galjot, ki je bil izdan leta 1978, je po mojem mnenju eden izmed najboljših romanov, postavljen v čas srednjega veka. Opisi Otovega potovanja skozi nenavadni svetovljanski kaos srednje Evrope naslikajo orgiastične prizore intrig, ekscesa, preganjanja, kuge, cesarjevega obiska in nesmiselnega seksa med nezvesto ženo in cesarjem, ki v postelji spi z mumificiranim škratom. Na kratko, to je prava norišnica. Toda to je morda na nek način tudi razlog za problematičnost te knjige. Tu so reči, za katere se zdi, da so pobrane naravnost iz Slave vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem tisti del, ki govori o vraževerju. Kot tujemu bralcu mi sploh ni bilo jasno, da je Jančar roman napisal znotraj jugoslovanskega političnega zapora kot znak odpora in kot nekdo, ki je izkusil zatiranje jugoslovanske oblasti. Galjot se poleg tega zanima predvsem za slovensko nacionalno ozemlje, čeprav Slovenija v srednjem veku seveda še ni obstajala, kot tudi ne zamisel o njej. S tem seveda ni nič narobe – le zapomnimo si to.

Kot drug primer Jančarjevega pisanja poglejmo roman To noč sem jo videl, ki je bil izdan leta 2010. Tudi to je zelo dobro napisana knjiga, čeprav po mojem mnenju nikoli ne doseže veličine Galjota. Tu Jančar zabrede na področje, ki je v Sloveniji še danes zelo problematično; kritizira partizane in poudari, da vsi junaki niso bili junaški. Zgodba je oblikovana zelo domiselno in ganljivo, toda tu se Jančar posveča konfliktu, o katerem preostali svet ne ve nič in ga tudi ne zanima, o neprestanem, rdeče-belem kulturnem boju v Sloveniji, grenki vojni izčrpavanja, katere bojišče so spomin, spominske slovesnosti in vsakodnevno sodobno življenje, gre za nerazložljivo trdoživ družbeni konflikt za zunanjega opazovalca, kot sem jaz. Če že kaj, je to veliko preveč, da bi lahko učinkovito pritegnilo bralce, ki jih obravnavani konflikt v temelju ne zadeva, torej kogarkoli, ki ni del dvomilijonskega slovenskega prebivalstva. In to je bistveni del zgodbe, njen učinek je povezan s poznavanjem tega, kako so se v Jugoslaviji upirali partizanom in kako kontroverzno se mnogim še vedno zdi spraševati o moralnosti njihovega ravnanja. Gledano s perspektive nekoga, ki knjigo bere zunaj Slovenije, se spraševanje o moralni čistosti ljudi, ki ubijajo, ne zdi tako veliko razodetje, preprosto zaradi tega, ker o njih nikoli ni bil zgrajen junaški kult. Posledica je, da strel zgreši tarčo, pa čeprav kot tujec poznaš slovensko zgodovino.

Ne želim se posvečati le starim moškim pisateljem, kot sta Drago Jančar in Milan Kundera. Sodobnejšo primerjavo bi lahko naredili med Sally Rooney in Natašo Kramberger. Obe sta mladi, izvrstni pisateljici, ki pišeta v istem času. Potem ko sem prebral veliko literature 20. stoletja in literature, ki daje občutek, kot da bi bila napisana v 20. stoletju, na primer To noč sem jo videl, se mi je branje proze Nataše Kramberger zazdelo kot svež veter, in sicer zaradi njene svetovljanskosti, stilistične spretnosti in pozornosti, ki jo posveča karakterjem. Leta 2010 ni zaman prejela nagrade Evropske unije za literaturo.

Nataša Kramberger popelje bralca z Nizozemske do Meokonga in Maču Pičuja, knjigi posveti večji geografski obseg kot katerikoli drug slovenski avtor ali avtorica, kar sem jih prebral doslej. Toda nekako smo v atmosferi in preokupacijah junakinje zakoreninjeni v nečem, kar daje odločno slovenski občutek. V nečem, kar bi lahko izzvalo samega Cankarja. Naj z drobnim zgledom ponazorim, kaj mislim: »Njen ded je bil grobokop, pred tem pa rubež za teve naročnine. Tistim, ki niso plačali, in onim, ki niso hoteli gledati, je televizorje zapečatil. S selotejpom in voskom.

Njena mama je pisala pogrebne govore. In jih brala, oblečena včasih v črno bluzo, včasih pa v črne čevlje.«

Vse je tam. Pod veščim peresom Kramberger je celo zelo svetovljanska vizija Amsterdama polna te zelo cankarjanske energije, toda v nenavadnem, delikatno melanholičnem duhu 21. stoletja. To absolutno menim le glede atmosfere, ne glede sloga knjige, in tega ne bi hotel omenjati, če ne bi prebral izvirnika. Vseeno ta atmosfera spremlja osrednje like skozi njihove zgodbe.

Primerjati jo s Sally Rooney, ki je najbrž ni treba predstavljati, ni niti zgolj kategorično niti zafrkantsko. Sally Rooney piše izjemno spretno, a tako da se ne oddalji od konvencij. Moč njenega pisanja je v opisovanju značajev, toda to, kar jo loči od drugih in zaradi česar je postala kulturni fenomen, je, da je prišla na mednarodno literarno sceno v točno določenem trenutku, kot milenijska ženska z odlično knjigo v roki. Na kratko, Rooney je uspešno položila svoj prst na pulz sodobne kulture tako, kot tega drugi (starejši, moški) pisatelji niso zmogli, pri tem pa ji je uspelo pisati tako, da njene knjige zadevajo generacije novih bralcev.

Pri tem je Sally Rooney ves čas ohranjala duha kraja, od koder je prišla, obenem pa ji je to prineslo dostop do mednarodnih založniških krogov, ki sem jih opisal zgoraj. Toda če ne bi (spretno) napisala romanov, ki so zajeli »globalni« duh tistega trenutka, ne bi imela takega uspeha, kot ga ima zdaj. Naj bom jasen, ko pravim »globalni«, mislim na zahodne izobražene milenijske liberalce srednjega sloja, toda to ljudje navadno tudi razumejo pod izrazom globalen.

Zdi se, da pisanje Nataše Kramberger nima takih ambicij, ampak vsebuje nekaj precej bolj intimnega in nekako osebnega, toda kljub temu globoko zakoreninjenega v slovenskem vzdušju, ki sem ga skušal opisati v svojem prispevku, medtem ko se pisanje Sally Rooney ne zdi posebno irsko – in kot irski avtor tega nikakor ne mislim negativno. Gre le za razmislek o pojavu.

Kakšna je torej recepcija slovenske literature »v tujini«, »v mednarodnem založniškem svetu« – pa karkoli že naj bi te abstrakcije pomenile? Globoko, oglušujoče je udušena. Vljudno, s spoštovanjem ugledni založniki izberejo ključna dela in jih natančno prevedejo, ta pa ostanejo zaščitena pred surovostjo sodobnega knjižnega trga, ki ga očitno prav malo briga za umetnost – čeprav ta trditev ostaja sporna. Ta dela so potem distribuirana v majhnem številu in prebere jih malo ljudi. Občasno so o njih napisane ocene, predvsem v Irish Timesu in predvsem, če ste Drago Jančar. Če ste Drago Jančar, lahko pričakujete tudi, da vam bodo ploskali Nemci in da boste prejemali evropske literarne nagrade.

Toda poleg tega ne pričakujte kaj dosti.

Kar je resnično uganka. Ne gre za to, da slovenski pisatelji niso spretni; tega ne trdim in nočem trditi in precej cenim avtorje, o katerih razpravljam v tem prispevku. Dejstvo, da slovensko literaturo na veliko prevajajo, kaže, da za to, da ne pride do bralcev in postane priznana, ni krivo pomanjkanje priložnosti. Zdi se, da obstaja vsaj pripravljenost za branje in ukvarjanje s slovenskimi pisatelji. Saj ste vendar ljubljenci ameriških literarnih založnikov.

Toda za to mora obstajati razlog. Ta skoraj zagotovo ni, kar bom predlagal, toda vseeno bom to storil, saj se ne morem znebiti občutka, da se s tem vsaj približam opisu pravega vzroka.

Kaj če je pravi razlog ta, da se slovenska književnost preveč opira na specifično, da bi lahko bila mednarodno uspešna? Kot sem že omenil, podobe, ki jih ponuja slovenska literatura, podrobno opisujejo slovenske razmere – in so v tem močne. Globoko so zavite v del tega, s čimer se razlaga, kaj Slovenci ste: na Cankarjevo mater in občutek krivde mnogi gledajo kot na nekaj neločljivo povezanega s slovensko identiteto, na obsedenost z delom kot na dediščino hlapčevstva. To so koncepti, ki jih mnogi ljudje drugih narodnosti ne prepoznajo.

To je morda del težav, povezanih s priznanjem slovenske literature v tujini. Za to, da ni dobro poznana in sprejeta, ni kriva kakovost, ampak podobe in reference, ki so specifične za Slovence in nimajo dosti smisla izven slovenskega konteksta. Prav tako kot Cankarjevi pogledi na krivdo, hlapčevstvo in kmečko življenje prikazujejo živo in specifično podobo slovenske mentalitete, Jančarjevi poskusi drugačnega pogleda na partizane zadenejo v jedro slovenskega kulturnega boja in vojne, ki sem jo omenil zgoraj, namreč med slovenskimi partizani in slovenskimi domobranci (Slowenische Landeswehr). Do tega je, kot jaz to razumem, prišlo zaradi dinamičnega dogajanja med drugo svetovno vojno, ki je bilo pogosto izven nadzora posameznikov, tako da je bilo veliko družin tragično razdeljenih in sta sinove nasilno mobilizirali različni strani. Danes se proces spominjanja nadaljuje – prav tako arbitrarno in še bolj okostenelo, saj ni več dinamičnih razmer dejanske vojne – poleg tega pa je prežet z ustno tradicijo o vojni, ki določa in predestinira mlade generacije, da zavzamejo določeno stran v spopadu, v katerem niso nikoli sodelovali. To velikokrat deluje kot interna šala; če nisi zraven, je ne razumeš. Morda je tako tudi zato, ker se slovenski pisci, čeprav nezavedno, niti ne trudijo biti komercialno uspešni, razlogi za to pa morda tičijo v predstavah, da mora biti umetnik neodvisno preskrbljen, da je komercialno uspešna literatura nujno slabe kakovosti ali da si zaslužijo državno financiranje za svoje delo. Ponovno so vse to le spekulacije in resnica je morda bliže temu, da je slovenska jezikovna skupina tako majhna, da je že zgolj zaradi tega komercialno uspešna literatura izjemno redka. Zaradi tega si avtorji lahko mislijo, da »pišejo le za svoj narod«, na kar sam kot irski avtor, ki piše v angleščini, nisem nikoli pomislil. Zavedam se, da je to naš privilegij, najbrž edini, ki ga je prinesla britanska kolonizacija. Privilegij ni bil poceni in zaradi tega je morda dobro, da imajo Slovenci literaturo, ki je osredotočena nase.

Vedno so me osupljale gore. Te človeka vabijo, da ostane doma. Visoke so in zahtevne in nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi na drugi strani, ali se boš lahko vrnil, ali so ljudje na drugi strani spodobni, kakšni sploh so, ali govorijo in razmišljajo podobno kot ti.

Nisem hotel, da bi bile moje opazke zavezujoče. Gre le za komentar. Rad bi se o tem pogovoril za okroglo mizo in vesel bom, če mi boste nasprotovali in me popravili. Moje poznavanje slovenske književnosti je omejeno na prevedena dela, ki jih nisem akademsko preučeval. Vsekakor pa upam, da sem dal nekaj izhodišč za razmislek.

 

Prispevek je del projekta literarnih prireditev, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije je objavljen v sodelovanju in s finančno podporo Trubarjeve hiše literature.

 

Prevedel: Igor Divjak

Dogodek: 7. mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike - Kaj je kritika?

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.