Ondřej Buddeus / Igra vlog: osebna zgodovina kritištva na Češkem v 21. stoletju (Umetnost kritike 2020 / kritiški simpozij)

Uporabniška ocena: / 0
SkromnoOdlično 

ondrejbuddeusČe želimo pri spoznavanju neke teme dognati nova dejstva ter se izogniti špekuliranju, potrebujemo urejene podatke in pravilno postavljena vprašanja, ki jih lahko prevedemo v naš algoritem iskanja. Takšen pristop ima prednost pred ugibanjem, empatijo in izkušnjami. V tem se skriva razlika med hard in soft knowledge (trdim in mehkim znanjem). Če pa se moram zamisliti nad kritiko v literaturi, mi ne preostane nič drugega, kot da jo obravnavam skozi mehko znanje. V koncih, o katerih je govora – to je Češka in češka književnost leta 2020 – jasnih podatkov o kritiki ne meri nobena študija ali poglobljena literarnosociološka sonda, zato se na dobro kvantificirane podatke ne da opreti. Ker želim nadaljevati vsaj nekoliko metodično, bom poskusil črpati iz osebnih izkušenj ter se sklicevati na kontekst, v okviru katerega sem le-te pridobil.

Avtor sledečega premisleka je heteroseksualni moški z večinsko etnično pripadnostjo eni izmed manjših držav srednje Evrope, ki je vse do leta 1989 spadala v t. i. vzhodni blok. To ga v določenih pogledih popolnoma opredeljuje – opredeljuje njegova zanimanja, kolektivno zgodovinsko in kulturno izkušnjo ter njegovo domišljijo. Prihaja iz države, kjer je bila literatura večino druge polovice 20. stoletja razcepljena na dve podobi – t. i. uradno podobo, v kateri je imela večina publikacij in kritik, ki so se nanje nanašale, skupni prostor v vladajoči socialistični ideologiji sovjetskega tipa in je bila v tej perspektivi nosilka ideološke funkcije – pomagala je graditi okvir vrednot javnega (kulturnega) socialističnega življenja, ali pa ga vsaj ni ogrožala, ni bila subverzivna. Druga tendenca, t. i. underground oziroma neuradna literatura, se za te okvirje ni zmenila, pomemben del njene ustvarjalne motivacije je bila pogosto tako neposredna kot posredna negacija ideologije, ki je vladala javni sferi. Ideologija je torej svoj pečat pustila tudi na njej.

Neuradna literatura, ki je po letu 1989 zelo hitro ustvarila nov kanon (temu primerno je bil prvi češki predsednik po letu 1989 prav prej prepovedani pesnik in dramatik – V. Havel), vključno s kritiškim kanonom, je v sebi nosila paradoks, ki se je kmalu pojavil v kulturi postkomunistične demokracije in je pomemben dejavnik na češkem literarnem polju vse do danes. Ker sta se literatura in kritika z letom 1989 po štiridesetih letih znebili pritiska ideologije v javnem prostoru ter s tem tudi obveze, da bi se javno izražali kot afirmacijska kulturna sila (ali pa bili obsojeni na založniški underground ter izgnanstvo), sta lahko končno opustili zanimanje za javno sfero in dobili priložnost pobegniti na zasebne univerze ter popolnoma opustiti ambicijo, da bi še naprej bili kulturni dejavnik izven svoje niše. Postopoma so se kritiki in pisatelji (z izjemo posameznih avtorjev, bestsellerjev) umaknili iz javnega prostora. To je eden izmed razlogov, zakaj je dandanes dojemanje pisateljic in pisateljev kot t. i. »vesti naroda« brezpredmetno, zakaj v avtorski skupnosti skorajda ne obstaja ambicija po vlogi pisatelja kot javnega intelektualca in zakaj ni več poudarka na zmožnosti literature, da kritično poimenuje tendence in spremembe v družbi skozi fiktivne in poetične vzporednice. Oziroma: ne na zmožnosti, temveč na umanjkanju poudarka na tovrstni javni in kulturni odgovornosti. S tem sta izginili dve pomembni vlogi v kritiki: vloga kritika kot javnega intelektualca ter vloga generacijske kritičarke oziroma kritika, ki po letu 2000 ne obstajata več. Zgoraj omenjeno velja predvsem za generacijo, rojeno na prelomu 70. in 80. let, in je točno na meji med OK boomerji (op. prev. baby boomerji) in milenijci, med katere spadam tudi sam. Vendar pa to ni pogojeno s pomanjkanjem izrazitega kritiškega glasu, temveč z vsesplošno marginalizacijo kulturne sfere kot nekakšnega avtističnega sorojenca popularne kulture.

Literatura in kritika, ki sta se v kulturni dinamiki devetdesetih deloma sami potisnili v kot, praviloma že dalj časa, sicer z nekaj izjemami, ne privlačita več izjemnih mislecev, saj jima manjka kulturni prestiž zahtevnega medija preddigitalne dobe in dobe kulturnega upora. Prav tako bi bilo potrebno omeniti, da (za razliko od ostalih umetniških disciplin) literatura nikoli ni bila sposobna zagovarjati lastnih institucij, načrtovati lastnega izobraževalnega potenciala ali si zagotoviti svoboščin umetniške akademije. Nekako se pričakuje, da zna pisati in brati vsakdo in da književnost sama sčasoma začne izvirati iz posameznika – medtem ko se od kritike pričakuje, da izvira iz akademskega okolja. Študij književnosti je na Češkem analitična disciplina, zasenčena s slavno strukturalistično preteklostjo – na humanističnih univerzah učnih ur kreativnega pisanja ne najdemo, seminarje literarne kritike pa zgolj redko. Obstoj edine literarne akademije se je pred par leti zaključil s katastrofo, medtem ko je izmed stotine študentov s področja kritike in pisanja ostalo aktivnih največ deset piscev.

Če se rodite v orwellovskem letu 1984, zaključite osnovno šolo v devetdesetih letih 20. stoletja in srednjo ter visoko šolo v naslednjem desetletju, potem ste v dobri meri stopili v stik z literarno vedo. Pri pouku književnosti v osnovni in srednji šoli se v naših koncih v kronološkem zaporedju predeluje lokalni kanon in v določeni meri tudi tuja literatura, pri čemer se največ pozornosti posveča obdobju med drugo polovico 19. in 20. stoletja, ko je kritika v književnosti močno zastopana. Za čas, ko se oblikujejo bralne kompetence, je značilno, da se literarni kanon skozi književno vzgojo poučuje historično in ne sinhrono, pa tudi, da se najmočneje nanaša na obdobje ustvarjanja narodne identitete (v Češki republiki t. i. preporod in obdobje prve republike od razpada Avstro-Ogrske do druge svetovne vojne). Pouk književnosti se danes, na pragu 21. stoletja, v odprtem evropskem prostoru še vedno nanaša na kulturne okvire narodnostne celovitosti iz 19. stoletja. V šoli otrokom in odraslim književnost predstavljamo ne kot nekaj, kar na različne načine odraža sedanjost, ampak kot dokument zgodovinske fikcije, estetik, čustev itd. Srednješolci so preobremenjeni s preteklostjo. Če je to veljalo v devetdesetih in v prvem desetletju 21. stoletja, se po mojem mnenju ta trend ne spreminja niti v sedanjosti – kot da bi bilo kritično mišljenje o sodobni književnosti rezervirano za starejše, ki se nahajajo v bolj produktivnih letih. Kritika se ne odvija nikjer drugje kot v okviru kulturnega novinarstva za odrasle, medtem ko je za otroke in mladostnike prisotna zgolj kot priporočena primarna literatura, kot kanon.

Zanimanje za fikcijske svetove, jezikovne igre, bogate formulacije ipd. predvsem v poeziji in prozi me je nepresenetljivo privedlo k študiju filologije (v mojem primeru prevajalstva in skandinavistike). V skladu s konvencijami moj prvi impulz ni bilo analitično zanimanje ali naklonjenost kritični presoji, ampak psihološko prijetnejša in intelektualno preprostejša želja po tem, da bi si dovolil, da name vplivajo estetski konstrukti ter naklonjenost fikcijskim potepanjem in resonanca s podobo lirike. Kritično poznavanje književnosti, ki ga s študijem filologije treniramo, v bistvu ne izpolnjuje pričakovanj, s katerimi človek študij začne, in se le-tem pogosto celo zoperstavi. Preprosta in iskreno čustvena doživetja v književnosti, ki so ga pripeljala k študiju, začne problematizirati kot neprijetna. V tem bi se lahko skrival eden izmed razlogov, zakaj literarna kritika po svoji naravi ostaja zgolj specifična niša v kulturnem prostoru – književnost (pa naj imamo v mislih komercialni roman ali pa digitalni eksperiment v nekreativnem pisanju) želi v osnovi oblikovati – potrditi, nasprotovati ali drugače razširjati – naša osebna doživetja in razumevanja, ne nastaja pa, da bi se bralno doživetje kritično presojalo. Vsako besedilo ima svojega popolnega bralca, nobeno pa nima popolnega kritika. V tem se skriva paradoks kritike: kritični presoji se – bolj kot fikcija – izpostavlja kritika sama.

Če pogledamo osnovno komunikacijsko shemo avtor – delo – bralec, se kritika ne nahaja na isti črti. Nahaja se na drugi osi – je sekundarna (tudi za bralce) in ustvarja metaraven literarne komunikacije. To ji pri popularnosti ne pomaga. Pa ji pomaga pri prestižnosti? Odvisno. Da, če je umetniška disciplina, na katero se kritika nanaša, visoko na prehranjevalni verigi. Potem je tudi kritika smatrana za visokokalorično prehrano za kulturni organizem družbe. Pri nas dandanes to velja za serijsko produkcijo kakovostne televizije, filmski kritiki, ki jo interpretirajo in vrednotijo, pa so upravičeno popularni kulturniki. Podoben status je imela književnost od (narodne in jezikovne) romantike pa vse do trenutka, ko so začeli ideološki in razvedrilni sferi dominirati drugi mediji, predvsem avdiovizualni. Primer postsocialistične državice, iz katere prihajam, nam o tem pove še eno zanimivo reč: prestižnost literature in s tem tudi njenih sorodnih pojavov, kot je kritika, se obdrži dalj časa v primeru, da ideologija, ki se bori proti svobodi govora, nadzira avdiovizualne medije – med drugim tudi zaradi manjšega nadzora nad širjenjem tiskane besede. Nisem prepričan, če to velja tudi za postinternetno dobo, vendar lahko kljub temu trdim, da je zato imela na Češkoslovaškem knjiga dalj časa vlogo simboličnega/kultnega objekta in da je pozneje postala blago na knjižnem trgu kot v drugih državah zahodne Evrope.

Poraja se torej vprašanje, če se lahko takšna situacija ponovi. Bo književnost, in z njo kritika, spet prostor, ki mu ne vladajo tržni in ideološki pritiski, temveč bo predstavljala kultivacijsko silo za kritično maso ljudi v družbi? Čeprav to zveni čudovito, si sam tega ne bi želel. To bi namreč pomenilo, da se prevladujoči razvedrilno-informacijski medij sedanjosti, internet, spremeni – da postane nesvoboden ali nefunkcionalen prostor, morda celo oboje, torej da se v njem odražajo politični (novi totalitarizem) ali pa ideološko-ekonomični neuspehi (popolna marketinška kolonizacija virtualnega prostora). Ne pričakujem mirne in dosledne vrnitve slow culture oziroma nekakšne »žametne revolucije knjige« ali nenadnega povečanja njenega vpliva na refleksijo sedanjosti in družbeno domišljijo. Seveda ne vem, kaj bo čez deset let in kako se bo spremenila globalna atmosfera ter kakšna bo tehnološka prekuženost, vendar v bližnji prihodnosti takšnega premika ne vidim.

Če se kot študentka ali študent v magistrskem delu lotite monografičnega dela nekega pisatelja ali konkretnega literarnega obdobja, se kritika naenkrat spremeni iz arhivskega gradiva v dragocen dokument o danem obdobju. V lastni magistrski nalogi in sledeči doktorski disertaciji sem se ukvarjal z norveškim pesnikom Janom Erikom Voldom ter njegovim eksperimentalnim opusom iz 60. let prejšnjega stoletja, k čemur je bil dokumentarni doprinos sodobne kritike ogromen: skozi neposreden prenos iz preteklosti sem lahko spremljal ne le konservativne reakcije na literarni eksperiment, ampak tudi edinstveno formulirano nesoglasje jezikov, v katerih sta govorili dve različni generaciji, ter njune izkušnje, vizije, estetiko in pojmovanje sveta. Bistveni povod za spremembo je bilo dejstvo, da si je literarna skupina, h kateri je spadal Vold, ustvarila svoj lastni medij – literarno revijo Profil – in s kritičnim mišljenjem ter novim besednim zakladom postopoma začela spreminjati kriterije tega, kar se smatra za izjemne literarne dosežke. Revija je v roku petih let svoj vpliv prenesla z obrobja v center. Kritika je bila zanje orodje pojmovne definicije lastne »nove« estetike in hkrati orodje njene širitve. Avtorji v ustvarjalnem krogu revije Profil so svoja razmišljanja manifestirali dvostopenjsko – skozi ustvarjanje in kritiko.

Ekskurz v globine norveške literature načenjam namenoma, saj gre za ponavljajoči vzorec: diskurz, ki prinaša literarno in estetsko inovacijo, ustvari lastni kanal in posodablja parametre literarnosti ter kritike na podlagi lastnega okusa. To je pogost pojav pri večini kolektivnih literarnih projektov, ki imajo podobo t. i. young literature magazines (revij z »mlado literaturo«, op.ur.) – vodijo jih ljudje stari med 20 in 35 let, ustvarjajo v specifičnem žanru ali celo v parametrih, ki so za celotno lokalno literarno sceno novi. Nekaj takega je bilo tudi z revijo sodobne poezije Psí víno, v uredništvu katere sem sam začel delati še pred koncem študija in jo med leti 2011 in 2014 celo vodil (član uredništva sem bil devet let, vse od leta 2008). Vnaprej povem, da ne bom ocenjeval, če je šlo za uspešen projekt ali ne, saj si te pravice ne lastim. Vseeno pa bi želel izpostaviti vzporednice in z njimi potrditi prej omenjeni vzorec.

Ko je leta 2011 redakcijo zapustil dotedanji urednik, ki me je vanjo tudi sprejel, in je ta vloga padla name, se je kmalu in po naravni poti ustvaril nov krog urednikov – za razliko od nekdanjega uredništva, s(m)o imeli v tej vsi univerzitetno in filološko izobrazbo s prevajalskimi kompetencami za številne evropske jezike, vse od balkanskih pa do srednjeevropskih, in za vse t. i. velike jezike, vse do skandinavskih. Z roko v roki s sociološko spremembo znotraj uredništva se je kmalu spremenil tudi fokus delovanja revije: v njej so se začeli pojavljati prevodi in intervjuji, ne le z domačimi, ampak tudi s tujimi avtoricami in avtorji, prevajali pa so se tudi aktualni kritiški eseji – s tem se je revija spojila z akterji iste generacije po celi stari celini. Želja po mreženju je bila velika in prihajala je z vseh strani. Dokaj kmalu se je revija spojila z mednarodnim češko-angleškim festivalom Prague Microfestival (direktorica festivala Olga Pek je bila članica uredništva in je leta 2016 postala tudi prva urednica omenjene revije). Ne preseneča, da je kritika, objavljena v reviji, postala nosilka podobne funkcije, kot jo je v 60. letih imela v norveški reviji Profil: nasprotovala je estetiki, ki so jo uredniki dojemali kot prevladujočo (intimna figurativna lirika), in oznanjala drugačno estetiko, prinašala in predstavljala je tematike, ki so po mnenju urednikov manjkale v češki poeziji (družbenokritična poezija, narativna poezija, nekreativno pisanje, konceptualna literatura in digitalni eksperimenti), ter jih kritično uvajala v literarni prostor; iskala je nove talente in oznanjala svoj lastni kanon. Poleg le-te kritike in v skladu s sestavo uredništva se je občasno pojavljala tudi kritika prevodov poezije, ki je bila na področju literarne kritike prej popolnoma zanemarjena. Presenetljivo ni niti, da so imeli največje zanimanje za kritiko prav uredniki sami in so zato sami ustvarili velik del kritiške rubrike.

Uredništva revij z »mlado literaturo« večinoma sestavljajo ljudje, ki nimajo zgolj uredniških ambicij. Tukaj prihaja do organske združitve vlog. Tudi v Psí víno je večina članov zapolnila več vlog: urednik/-ca, prevajalec/-ka, kritik oz. kritičarka in tudi avtor/-ica. Trditev, da ni šlo zgolj za enkratno avanturo z literarnim ustvarjanjem, bi na primeru te revije lahko podprlo dejstvo, da so bili avtorji in avtorice, ki so bili primarni uredniki, tri leta zapored prejemniki najbolj znane češke literarne nagrade za avtorje do 30. leta (nagrada Jiříja Ortena) in da še danes objavljajo. To je v zgodovini literarne nagrade, ki obstaja že od leta 1987, absolutni precedens. V primeru, ko se v eni osebi združita vlogi avtorja in kritika, vznikajo zanimive dileme. Kateri izmed diskurzov ima pravzaprav prednost? Je kritika, ki jo piše avtor/-ica dovolj nepristranska, torej dovolj empatična do dela nekoga drugega, ali služi zgolj kot izvršba lastnih ustvarjalnih principov? Je avtor sploh lahko kritik? – Zgodovina nas pogosto uči, da se kritiki na področju prostega ustvarjanja niso odlikovali. Je sploh prav, da bi avtorji pisali kritiko?

Preden poskusim odgovoriti na to, je pomembno razumeti, v kakšnem kontekstu so ta vprašanja sploh relevantna. Rekel bi, da je njihova pomembnost izrazitejša predvsem v okolju, kjer se vloge literarne produkcije združujejo – torej pri manjših revijah, pa naj bodo te tiskane ali elektronske, ki se nahajajo na organskem obrobju knjižnega trga. Po drugi strani pa pomembnost teh vprašanj v središču, ki je naklonjeno predvsem prozi in non-fiction žanrom, upada. Drugi dve večji literarni periodiki na naših tleh, reviji A2 in Host, že dalj časa vodijo kritiki, tretjo največjo pa vodi pesnik. Čim manjša je naklada revije, tem bolj se vloge v njej mešajo. Na Češkem imam v mislih predvsem 14 tiskanih in sedem elektronskih publikacij, medtem ko se s kulturnimi prilogami v mainstream tisku, ki v zadnjem času izginjajo in pri katerih plačana pozicija kritika ne obstaja, ne nameravam ukvarjati.

Kako bomo odgovorili na zgoraj postavljena vprašanja, je odvisno predvsem od tega, kako ozko oziroma široko je naše razumevanje kritike in kako fleksibilna oziroma rigidna je le-ta v naših očeh. Če kategorij pisatelj in kritik ne dojemamo togo, ugotovimo, da je avtorsko posredovanje pri drugih avtorjih v različnih literarnih zvrsteh (proza, poezija, drama, otroška književnost itd.) precej pogosto. Pogosto to počnejo tudi z namenom širjenja lastne estetske vizije oziroma osebnega kanona. Seveda isto počne tudi kritik, ki se literarno ne udejstvuje. Če bomo iskali stične točke med pravično kritiko izpod peresa pisateljev in to, ki je ne pišejo pisatelji, le-teh najdemo kar nekaj: gre za poskus natančnega opisovanja in interpretacije, za posredovanje dela in njegovo kratko razlago; v primeru, da je kritika pozitivna, vznikne semiotično partnerstvo med ustvarjalcem originala in bralci kritiškega odziva; če je po drugi strani kritika negativna, lahko govorimo o poziciji izobraženega nasprotnika. Seznam se s tem še zdaleč ne zaključi. Nekateri morda vidijo, da v primeru avtorskih kritik nasprotovanje pogosto preraste v sovražnost. To se lahko zgodi tudi s kritikom, ki ni pisatelj, dogaja pa se vsem, ki iz kritičnega mišljenja prestopijo v afekt. Čeprav vem, da afektirana komunikacija spada v literarno delovanje in da smo se z njo srečali že vsi, je vseeno ne mislim prišteti med kategorije vredne pozornosti, in se zato z njo ne bom ukvarjal. Skratka – če kritike ne povezujemo samo z ekskluzivno vlogo kritika, identiteta avtorja oz. avtorice ni pomembna, temveč je pomembno, ali ustreza merilom svojega žanra. Kritika po mojih izkušnjah ni biografska: če je v barthesovskem smislu avtor mrtev, naj bo prosim mrtev tudi kritik. Naj torej živi (kritika in njen/-a) bralec/-ka! Zadnja vloga, ki sem jo v literarnem svetu odigral in se razlikuje od predhodnih – avtorskih, uredniških, kritiških, je bila povezana z nastankom državne literarne agencije Češki literarni center (češ. České literární centrum). Tega sem vodil od njegovega nastanka leta 2017 do leta 2019. Kot pri podobnih državnih literarnih agencijah je bil namen Centra predvsem promocija češke literature v tujini in vzdrževanje programov finančne podpore, ki pomagajo literaturi kot t. i. kulturni reprezentaciji države. Na tem področju se funkcija literarne kritike bistveno razlikuje od tiste v domačem ringu literarnega delovanja. Na tem področju kritika izgubi svoj polemični potencial in postane predvsem orodje trženja v simbolični kulturni izmenjavi med jezikovnimi mejami na mednarodni ravni.

Državne literarne agencije vsako leto objavijo seznam naslovov iz različnih žanrov, ki jih priporočajo in za katere ustvarijo promocijski material. Izbor je vedno omejen na le nekaj naslovov, praviloma nekje do trideset. Izbrati, katera dela to bodo in katera izmed njih bi lahko vzbudila zanimanje založnikov v različnih ciljnih državah, je seveda težko. Kolektiv strokovnjakov, ki vodijo izbor, je pogosto sestavljen iz domačih kritikov ter kritičark in praviloma za to uporablja tri kriterije: kateri izmed naslovov so bili v danem letu deležni močnega kritiškega odziva, kateri so prejeli literarne nagrade in kateri vzbujajo zanimanje prevajalcev v dani državi. Takoj ko je seznam naslovov sestavljen, se začne priprava promocijskih materialov – k temu spadajo tudi kratki citati iz kritik. Že po tehnični strani je nemogoče učinkovito promoviranje knjige, ki ni prejela nikakršnega kritiškega odziva, pa je lahko ta še tako dobra. Izvlečki iz kritik, ki so potrebni za mednarodno promocijo, so paradoksalno ravno ti, ki nimajo nikakršne polemične note – enako kot blurbs, ki jih najdemo na zadnjih platnicah knjig. Originalna, seveda pozitivna kritika je iz tržnih razlogov omejena zgolj na intelektualne good vibes – ti postanejo eno izmed orodij za prodajo licenčnih pravic za knjigo v tujini. Na področju mednarodne reprezentacije je torej naloga kritike bistvenega pomena, že za sam izbor naslovov, ki se podprejo in promovirajo, hkrati pa je zreducirana zgolj na informacijski dekor, njena izrazna vrednost pa je podobna sponzoriranemu priporočilu booktuberja.

Iz napisanega je težko potegniti jasen zaključek s sladkim bistvom, saj gre bolj kot ne za komentar o kritiki v posameznih vlogah skozi literarno delovanje, pa še ta je omejen zgolj na mojo izkušnjo. Položaj kritike je odvisen predvsem od tega, kakšno vlogo ima v družbenem diskurzu literatura sama. Odnos med literaturo in kritiko je hierarhičen, a vendar simbiotičen. Dandanes se obe soočata z vprašanji glede spremembe bralstva, nove ekonomije pozornosti, drugačnega kroženja fikcije in čustev ter novih metafor človeškega mišljenja in komunikacije, ki jih prinaša digitalna doba in s tem dejstvo, da so se pravila nekdanje gutenbergovske galaksije že zdavnaj spremenila. Kaj temu sledi, ostaja predmet razprave.

 

Prispevek je del projekta literarnih prireditev, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije je objavljen v sodelovanju in s finančno podporo Trubarjeve hiše literature.


Prevedla: Anja Simič

Dogodek: 7. mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike - Kaj je kritika?

Deli

Trubarjeva hiša literature
Stritarjeva 7
1000 Ljubljana

Tel.: 01 308 51 30

trubarjeva@literarnahisa.si

rok.dezman@literarnahisa.si

Trubarjeva hiša literature spada v sklop zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.

Ustanoviteljica javnega zavoda je Mestna občina Ljubljana.