V četrtek, 20. februarja, je v Trubarjevi hiši literature potekala predstavitev nove kriminalke mariborskega pisatelja Avgusta Demšarja Cerkev. Pogovor ob izidu jubilejne 10. Demšarjeve kriminalke je vodil urednik Založbe Pivec Nino Flisar. Cerkev je prvi roman trilogije Vodnjaki, ki se dogaja v fiktivni vasici z istim imenom, v njem pa nastopajo vsi glavni liki iz prejšnjih romanov (Vrenko, Miloš, Nika itd.). Pred predstavitvijo najnovejšega dela pa sta se sogovornika ozrla v preteklost, in sicer v leto 2005, ko je nastal psevdonim oziroma lik Avgusta Demšarja. Demšar prej ni nikoli imel izkušenj z literarnim pisanjem, je pa zelo rad bral. Pisati pa je začel od jeze, ko je prebral zelo slabo kriminalko in njegov prvi roman Olje na balkonu je nastal v slabem mesecu. Ker je o pisanju zelo užival in je takoj dobil idejo za naslednji roman, se je lotil še tega in konec koledarskega leta pričakal z dvema rokopisoma, ki ju je poslal 15 slovenskim založbam. Ker pa so bili takrat drugačni časi za slovensko kriminalko kot danes, je dobil večinoma zavrnitve, saj si niso upali tvegati z žanrskim delom neznanega pisatelja, zato je bil izid prve knjige pri Sanjah nekakšno tipanje tržišča, ko pa je dobil nekaj nominacij za kresnika, ni imel več problema z iskanjem založnikov. Pokomentiral je tudi trenutno stanje slovenske kriminalke, veseli ga namreč, da kriminalke pišejo tudi uveljavljeni nežanrski avtorji in da se je scena precej razburkala, zato so vse kriminalke dobro izposojane in brane, za kar je hvaležen. Vplivov pri sebi nekako ne prepoznava, je pa res z veliko žlico zajemal skandinavske kriminalke, kar se morda kdaj pozna v njegovih knjigah, izogiba pa se konkretnim navezavam.

Annet Schaap, ki je bila na Nizozemskem do nedavnega poznana predvsem kot ilustratorka, je leta 2017 izdala svoj književni prvenec z naslovom Lučka in zanj takoj prejela zavidljivo število nagrad in pohval. Lučka je otroški roman, ki je lani dobil tudi prevod v slovenščino, odlično ga je prevedla Mateja Seliškar Kenda.

Roman pripoveduje zgodbo deklici Lučki, svetilničarjevi hčeri, ki živi z očetom tik ob morju. Dogajanje se začne neke nevihtne noči, ko gre vse po zlu. Luč v svetilniku se predolgo ne prižge, za katastrofo, ki temu sledi, pa mora del odgovornosti prevzeti tudi Lučka, ki je za kazen poslana v Črno hišo, o kateri urbana legenda pravi, da v njej straši: »V Črni hiši, strašni hiši, / povsod pošastni krik se sliši«.

Zgodba, ki nas ponese na pustolovščino, pripoveduje o morju, deklici, pogumu in odraščanju ter se na zanimiv način prepleta z znamenito Andersenovo pravljico Mala morska deklica. Kot to izdajo platnice, se Lučka pravzaprav začne tam, kjer se zgodba o mali morski deklici konča. Ali bolje rečeno tam, kjer bi se lahko končala, če bi imela za malo morsko deklico manj strašen in ne tako pogubni konec. Nenazadnje se roman celo odpre s citatom iz Andersenove pravljice: »'Vseeno hočem!' je rekla mala morska deklica in prebledela kakor smrt. / 'Vendar tudi jaz zahtevam svoje plačilo!' je dejala čarovnica. / 'In to ne skromno.'« ter z Brechtovim citatom iz Opere za tri groše »In trebušasta ladja / s topovi v dveh vrstah / bo odplula za menoj«, ki zaradi razbojniškega pridiha nekoliko omili tesnobno naravo prvega.

V četrtek, 13. februarja, je v Trubarjevi hiši literature potekal nov dogodek iz cikla Literatura in popularna kultura, ki ga vodi Sara Špelec. Tokrat je gostila Janija Kovačiča in skupaj sta se s pomočjo neštete anekdot, šal in bolj ali manj resnih modrosti sprehodila po njegovi umetniški poti in se spraševala, ali je popularno lahko tudi literarno. Kovačič je na začetku s publiko delil neverjetno ugotovitev, da je edini človek, ki je bil prav na vseh koncertih Janija Kovačiča, in večer se je nadaljeval v tej značilni humorni maniri. Priznal je, da je imel sicer kar nekaj zanimivih priložnosti za turneje po tujini, a ni hotel za preveč časa zapuščati družine. Je pa vedno rad koncertiral, spomnil je na slavno zasedo Metelkove in povedal, kako je dobila ime Gala hala; v prostoru, ki je bil takrat nekakšno neugledno in zaprašeno skladišče, je odigral prvi koncert po osvojitvi in zbrane slavnostno pozdravil z: »Dobrodošli v gali hali!«, ime je poželo salve smeha in se je seveda takoj prijelo. Nekaj časa je delal tudi kot producent v Cankarjevem domu, kar je opisal kot precej kaotično, povedal pa je tudi prigodo o lovu na redek inštrument.

V sredo, 29. januarja, je v Trubarjevi hiši literature potekal sedmi dogodek iz cikla Zadnja plat, v katerem Pia Nikolič predstavlja stripe, ki so na voljo za izposojo v Mestni knjižnici Ljubljana. Tokrat je bil v fokusu Jaka Racman in njegov avtor Carl Barks (1901–2000). Je eden izmed redkih, ki je avtorsko izšel iz Disneyjeve korporacije. Disney je namreč uvedel tipski model, ki so ga kasneje povzele mnoge korporacije, začel je s filmom, nadaljeval s stripi in knjigami, vse izvozne produkte, ki se dobro prodajajo, pa so močno zaščitili, pri tem pa zanemarili in zamolčali avtorje, ki so jih ustvarili (t. i. branding). Avtorji pri Disneyju se morajo namreč odpovedati avtorskim pravicam, prav tako ne smejo prodajati svojih originalov, Barks je pri tem svetla izjema, predvsem zato, ker je imel prepoznaven slog in so ga začeli podpirati navdušenci. Med drugim je eden izmed prvih treh striparjev, ki so bili uvrščeni v dvorano slavnih Willa Eisnerja, ta je Barksa celo poimenoval H. C. Andersen stripa.

Ameriški avtor Brendan Wenzel ni samo avtor in ilustrator mnogih slikanic, ampak je tudi predan okoljevarstvenik; v sodelovanju s številnimi organizacijami si prizadeva za ohranitev divjine in ogroženih živalskih vrst po celem svetu, najbolj dejaven je v jugovzhodni Aziji. Strast in poslanstvo pa nista samo del njegovega delovanja, ampak tudi ustvarjanja, saj so njegove slikanice močno zaznamovane s poudarjanjem pomena dialoga, skrbi za okolje in tega, da ne smemo gledati samo sami nase, ampak se moramo znati vživeti tudi v druge. V slovenščini sta trenutno dostopni dve njegovi deli, in čeprav je slikanica Vsi so videli mačko bolj nagrajena in mednarodno prepoznavna, je sploh glede na trenutno dogajanje v Avstraliji in še prej v brazilskem pragozdu bolj aktualna slikanica Živijo, živijo, ki se ukvarja z (ogroženimi) živalskimi vrstami, pa tudi bolj povezana z njegovo strastjo in življenjskim poslanstvom.

Francoska avtorica Céline Claire se z Zavetjem v slovenščini predstavlja prvič, za slikanico pa se je povezala s Qin Leng, ilustratorko kitajskega porekla, ki živi in dela v Kanadi. Skupaj sta ustvarili prikupno zgodbo o sebičnosti in gostoljubnosti, ki po osnovni premisi spominja na nekatere, ki so se nam že precej usidrale v zavest. Gre namreč za zgodbo o živalih, ki se pripravljajo na hude čase (po navadi zima, tokrat nevihta), kopičijo zaloge in se obnašajo nadvse odgovorno, potem pa med hudo uro nekdo, ki se iz znanih ali neznanih razlogov ni pripravil, ostane zunaj, sredi hude ure, in prosi za pomoč, za zavetje. Tu je že slovenska basen Muren in mravlje, ko brezskrbni muren lenari in se zabava, mravlje pa se marljivo pripravljajo na slabše dni. Potem pa sta seveda zelo sorodni še pravljici Mojca Pokrajculja in Rokavička. Je pa med njimi vseeno kar nekaj bistvenih razlik, h katerim se še vrnem.

Čeprav je ameriški ilustrator Jon Agee na sceni že dolgo časa (svojo prvo knjigo je izdal leta 1982) in je tudi razmeroma prepoznaven (hvalil ga je celo slavni Maurice Sendak, avtor kultne Where the Wild Things Are), ga pri nas šele dobro začenjamo spoznavati. Lani je pri založbi Skrivnost izšla njegova knjiga Življenje na Marsu, letos pa se ji je pri založbi Grlica pridružila še fascinantna in provokativno naslovljena Zid sredi knjige. Gre za dve izmed njegovih najnovejših slikanic, in obe delujeta na principu neke domislice, ki jo avtor potem izpelje po svoje. Zid sredi knjige že s svojim naslovom nakazuje, da bo metatekstualen, da bo torej šlo za knjigo, ki se »zaveda« tega, da je knjiga. To v praksi pomeni, da se knjiga sama sproti komentira, kar je za radovedno in nadobudno otroško publiko še posebej zanimivo. Ob branju takih knjig se namreč zdi, da ima avtor neko magično moč, saj z bralcem neposredno komunicira kar izmed strani.

V sredo 27. novembra 2019 je v Trubarjevi hiši literature potekala bralno-improvizirana predstava na podlagi kar šestih nastajajočih besedil mladih uveljavljajočih se avtorjev. Besedila nastajajo v sklopu delavnic društva KUD Krik pod mentostvom Simone Semenič, Mareta Bulca in Ane Duša. Bralno uprizoritev bodo besedila doživela na 4. Festivalu dramske pisave Vzkrik (19. 3. - 22. 3. 2020) v MGL, tokrat pa so jih v življenje pripeljali improvizatorska velemojstra Urša Strehar Benčina in Tomaž Lapajne Dekleva ter glasbenik in glasbeni improvizato Urh Mlakar.

Če je že odnos med dramskim besedilom in njegovo uprizoritvijo pogosto nepredvidljiv in poln možnosti, je odnos med nastajajočim tekstom in improvizacijami, ki so nastale kot vtis prvega branja, lahko še bolj zanimiv in razgiban. Trije improvizatorji so tekste namreč prebrali samo enkrat in tako poskusili ohraniti odprto glavo vsem asociacijam in (lahko tudi napačnim) interpretacijam dram in dramskih odsekov. Posvetili so se izključno vtisom prvega, skoraj naivnega branja. Tako so se skozi improvizacijske impresije pokazali na prvi pogled morda neopazni komični ali tragikomični elementi nastajajočih tekstov. V nekajminutnih prizorih, ki so se začeli in končali in medias res, se je tekst nekje bolj, nekje manj ohranil, a je vedno služil predvsem kot izhodišče in končna opora. Včasih so nas prizori tako zapeljali v humorno doživetje v študentskem stanovanju, drugič pa so nas zapeljali v težko tovarniško vzdušje ali celo v cirkus. Po koncu vsakega prizora pa so zaradi odprte forme interpretacij, ki je vseskozi (tudi direktno) nagovarjala občinstvo, tudi avtorji dram sami dobili priložnost, da pokomentirajo in dopolnijo to prvo interpretacijo teksta.

Najraje bi se udrla v zemljo Varje Hrvatin in Nervozen sem na način, ki ga ni mogoče opisati Gašparja Mariniča sta tako zaživela skozi humorna prizora norčevanja iz malih banalnosti življenja, Ko ženska postane morilka Nike Korenjak nas je s fokusom na enem izmed likov popeljala v nenapisano ozadje zgodbe, Ena kri Tjaše Mislej pa je interpretatorjem nenehno odpirala nove možnosti uporabe različnih improvizacijskih sredstev in izrazov. Komičen začetek s prvimi nekaj dramami je s tekstom Brine Rafaele Klampfer Paloma (since 1873) odprl še dimenzije uprizarjanja težkega življenja delavcev in vzdušja tovarniških strojev izključno preko uporabe telesa in se z direktnim nagovarjanjem poigral še z družbeno kritičnostjo in težo teksta. Pika na i in zaključek kroga, pa je z vračanjem h komičnemu postal še zadnji, cirkuški prizor teksta Biba Nejca Potočana Leta so tekla, mi pa malo manj, ki nas je potopil v tragikomiko absurda današnjega sveta, v katerem posamezne fragmente prizorov povezovali utrinki opičjega cirkusa.

Pri dogodku, kot je bil ta je verjetno najbolj zanimiv ravno odnos med tekstom, ki še nastaja, in subjektivnim vtisom, ki narekuje improvizirane prizore. Improvizacijsko branje teksta nas za razliko od branja ali bralne uprizoritve namreč popelje v trenutne asociacije, ki na neki točki tekst pustijo za sabo in zaživijo svoje življenje – ter morda tako odprejo nove dimenzije nastajajočega besedila, ali pa seveda popolnoma zgrešijo njegovo misel. To je vendar bistvo te forme – impresije, subjektivnost imaginativnega bralca. Tako nastane plastično prikazana beseda, ki se ne pretvarja, da je več, kot jo ta trenutek razumemo.

Zdi se, da dramski tekst, ki v vsaki obliki (drama, bralna uprizoritev in uprizoritev) zaživi drugačno življenje, improvizacija popelje v popolnoma svoje dimenzije. Preko take uprizoritve teksta improvizatorji namreč lahkotno in z inovativnimi pristopi, ki se jih profesionalno gledališče vse preveč otepa, popelje besedila v svet fizisa in imaginacije, dojemanja in nedojemnaja. Predvsem pa gre pri takem pristopu za zavedanje, da je pri branju včasih OK tudi če ne razumeš – in v tekstu najdeš svoj pomen, pa četudi je ta za avtorja popolnoma zgrešen. Tako je improvizacijsko gledališče po svoje popolen način, da tekst zaživi, še preden si sam lahko lasti svoje življenje in še preden je dokončan.

Avtorica poročila: Urša Majcen

Dogodek: 27. november 2019

V želji po čim širšem literarnem ustvarjanju smo se v Mestni knjižnici Ljubljana odločili, da razpišemo literarne natečaje na temo proze, poezije, dramatike in stripa pod skupnim imenom Oddaj na natečaj v MKL. Gre za projekte spodbujanja ustvarjalnega pisanja, risanja in izražanja mladih avtorjev med 15. in 25. letom v slovenskem jeziku.

Razpisi vseh štirih natečajev so odprti od 15. novembra 2019 do 15. marca 2020.

METAFORA – KRATKE ZGODBE

POHAIKUJ – HAIKU POEZIJA IN FOTOGRAFIJA

PREDRAMI SE – DRAMSKO PISANJE

S3P – STRIP

V četrtek, 7. novembra 2019, se je v Trubarjevi hiši literature odvil dogodek z naslovom Literatura in popularna kultura. Voditeljica Sara Špelec se je pogovarjala z Lilo Prap, pisateljico in ilustratorko, prejemnico številnih nagrad, ki ni znana le pri nas, temveč tudi v tujini. O tem priča dejstvo, da je bila na dogodku med občinstvom mlada gostja z Japonske, ki je opisala popularnost avtorice pri njih. Ko je Lila Prap izrazila dvom, če je tam res tako popularna, je gostja z navdušenjem povedala o avtoričinih slikanicah ter različnih igračah, magnetih in ostalih predmetih, ki jih izdelujejo po vzoru slikanic.