V torek, 9. aprila, je v Trubarjevi hiši literature potekalo predzadnje letošnje srečanje cikla Literarno novinarstvo, ki ga vodi Leonora Flis. Njen tokratni gost je bil Andrej Stopar, sicer komparativist in odgovorni urednik Prvega programa Radia Slovenija, v letih od 2005 do 2013 je bil redni dopisnik RTV Slovenija iz Ruske federacije in Skupnosti neodvisnih držav, je avtor knjige Pax Putina (Goga, 2014). Zato je bil tudi pogovor posvečen ruskemu literarnemu novinarstvu.

V četrtek, 4. aprila, je v Trubarjevi hiši literature potekalo predavanje Marka Marinčiča, ki poučuje na Oddelku za Klasično filologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, dogodek pa je organiziralo Kulturno umetniško društvo KDO?. Predavanje se je ukvarjalo s subjektom in identiteto v rimski književnosti, in sicer je ponudilo nekaj odgovorov na vprašanje, kaj ima oseba, ki v knjigi nastopa v podobi avtorja, z resničnim avtorjem.

Sedmim dramskim besedilom, ki so nastajala na delavnicah 3. Festivala dramske pisave Vzkrik pod mentorstvom Simone Semenič, Milana Markovića Matthisa in Erica Deana Scotta, je skupno, da izrazito rezonirajo z duhom (današnjega) časa. Avtorji in avtorice so skozi dramske in postdramske tekste, osebne izpovedi ali fiktivne svetove, stimulativne zvočne in vizualne asociacije, razvijali kritičen dialog s sodobnimi družbenimi normami in lastnim položajem znotraj njih. Vprašanje aktivnosti (in ne nazadnje moči) posameznika v današnjem svetu je kot rdeča nit zaznamovalo novonastale dramske tekste.

V četrtek, 4. aprila, so se v Trubarjevi hiši literature srečali trije pesniki, Varja Balžalorsky Antić, Sergej Harlamov in Muanis Sinanović. Pogovarjali so se o svojih poetikah, pri čemer je vsak izmed njih v dveh delih prebral nekaj svoje poezije in kolegoma zastavil nekaj vprašanj. Vsi so brali tako iz že objavljenih zbirk, kot tudi iz čisto novega materiala, zato pogovor res ne bi mogel biti bolj aktualen.

Revija nič. Urban Pirc in Toni Mlakar. Kulturno društvo grable in Klub Škofjeloških študentov. September 2018, druga številka.

Revija nič je svojevrsten fenomen v slovenskem revijalnem prostoru, saj gre za izdelek, ki se skladno s svojim naslovom, ne ozira na nikogar in na nič – izide, ko pač izide, cene nima, ima pa več humorja in satire od vseh drugih revij skupaj. Več kot očitno gre za entuziastični projekt dveh načitanih zanesenjakov z dobrim smislom za humor. Prva številka je sicer izšla leta 2016, druga pa lansko leto, a zaradi dolgega premora je vsebina lahko primerno (do)zorela. Že njena naslovnica je ironična, saj je čez razgaljeno oprsje nalepljena črna nalepka »Brez cenzure«, edini očitek pa je, da se premalo sklada z notranjostjo, v kolikor je to sploh mogoče trditi – ker se tudi notranjost ne sklada z notranjostjo, a o tem kasneje. Po drugi strani pa je to verjetno prva revija, pri kateri se splača poglobiti v kolofon. Poleg naklade in ISSN številke izvemo tudi, kakšen je bil vloženi trud: »še predstavljaš si ne«, prav tako samoironična je tudi predstavitev prisotnosti na družabnih medijih: »Twitter: imamo, ampak nismo še nič objavili in verjetno nikoli ne bomo.« Treba je dodati, da je pomembna dodatna vrednost revije sicer ravno njeno vzporedno življenje na Facebooku, kjer se redno objavljajo vsebine v podobnem duhu, kot jih najdemo v reviji; v zadnjem času lahko zasledimo rezultate Raziskave o smejalnih navadah uporabnikov revije in fotografijo kupa vej.

V torek, 26. marca, je založba KUD Sodobnost International v Trubarjevi hiši literature predstavljala svoje spomladanske knjižne novosti. Najprej je svoj najnovejši roman Poglej skozi okno predstavil Evald Flisar, ki je zaupal, da se mu je skonsktuiral v sanjah, ko mu je nek glas rekel, naj pogleda skozi okno, tam pa je zagledal dečka in potem še pujsa, vse skupaj pa se je dogajalo v hiši njegove tašče, od tu naprej pa se je zgodba nekako sestavila kar sama. Spremno besedo, ki na koncu sicer ni bila uvrščena v knjigo, je pisala Alenka Urh, ki je povedala da gre za petnajstletnega dečka, ki je zaprt v lasten svet in odtujen, a naveže globok prijateljski stik s pujsom, ki pa žal konča na krožniku. Se pa kasneje spoprijatelji s sirskim beguncem, ki mu pomaga, in postane bolj odprt za stike. Gre za iskanje identitete, ki je razpreta med individualno in kolektivno.

V četrtek, 21. marca, je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor o medijski pismenosti, ki sta ga v Evropskem tednu medijske pismenosti organizirala Društvo novinarjev Slovenije in Zavod Časoris. Posebna pozornost pa je bila namenjena knjižici Otroci in mediji: Iskanje resnice v svetu novic, ki jo je napisala urednica in novinarka dr. Sonja Merljak Zdovc. Avtorici so se pridružili štirje sogovorniki, Simon Delakorda iz Inštituta za elektronsko participacijo (INePA), Barbara Kampjut, ravnateljica Osnovne šole Franceta Bevka, Alenka Marovt, novinarka POP TV in avtorica oddaje Dejstva in Tamara Vonta, direktorica direktorata za medije na Ministrstvo za kulturo.

Zaključni večer 3. Festivala dramske pisave Vzkrik je prinesel še zadnji dve iz sklopa bralnih uprizoritev novih dramskih besedil mladih piscev in pisk, ki so obiskovali delavnice pod mentorstvom Simone Semenič, Milana Markovića Matthisa in Erica Deana Scotta. Kot sklepna gesta pa se je festival zaključil s performativno-improvizacijsko predstavo, ki je izhajala iz dramskih prizorov in likov iz vseh sedmih novih dram, ki smo jih imeli priložnost spoznati tekom festivala.

Predstavljajte si: s soncem obsijana precej velika množica, množica, na katero te pogled, ko se ji približuješ, razveseli in zelo pozitivno preseneti. Takšna množica stoji na dvorišču pred Novo pošto in kramlja ter se nato premakne v dvorano, kjer sedem igralcev za mizo in enim zraven za stojalom začne s prvo bralno uprizoritvijo tretjega dneva festivala dramske pisave Vzkrik.

V premiernem večeru 3. Festivala dramske pisave Vzkrik so se v prostorih Nove Pošte zvrstile tri bralne uprizoritve novih dramskih besedil mladih piscev in pisk, ki so obiskovali delavnice pod mentorstvom Simone Semenič, Milana Markovića Matthisa in Erica Deana Scotta.

Vsi trije avtorji so si tokrat zadali izziv, da bodo izstopili iz varnosti svoje do sedaj oblikovane pisave in svojimi dramskimi teksti preizkušali predvsem lastne meje izvirnosti in ustvarjalnosti. Posledično so tako nastali trije stilsko skrajno raznovrstni teksti, kar so podprle tudi njihove bralne uprizoritve.