V nedeljo 19. maja so v prostorih Trubarjeve hiše literature ponovno zaživele besede mladih dramatikov, ki so svoja besedila snovali na rezidenčni delavnici 49. Tedna slovenske drame v Kranju. Pod mentorskim vodstvom Kim Komljanec, so se urila štiri mlada peresa: Kristina Mihelj in Nina Kuclar Stiković, ki sta se s svojima besedilom predstavili v prvem večeru in Mojca Podlesek in Iztok Jereb. Besedili slednjih smo lahko slišali v nedeljo. Tudi tokrat so bralne uprizoritve nastale v organizaciji KUD Krik in Trubarjeve hiše literature, s pomočjo študentk in študentov AGRFT-ja.

V ponedeljek 13. maja se je v prostorih Trubarjeve hiše literature odvil prvi izmed dveh zaključnih večerov Rezidenčne delavnice dramskega pisanja, ki je potekal v sklopu 49. Tedna slovenske drame. V organizaciji KUD Krik sta se v prvem večeru z bralnimi uprizoritvami besedil predstavili Kristina Mihelj in Nina Kuclar Stiković. Delavnica je, kot je v uvodu večera povedala mentorica Kim Komljanec, letos prvič potekala v obliki rezidenčnega bivanja v Kranju, ki je sami delavnici pridodal dodatno dimenzijo. Ideje in besedilo se tako ne razvijajo samo v odmerjenem času delavnic, temveč tudi zunaj delavniškega časa oz. časa pisanja. Bralne uprizoritve, ki so se in se še bodo zvrstile lahko razumemo kot zaključno fazo delavnice in so namenjene predvsem avtorjem samim, kot prvo soočenje z besedilom skozi interpretacijo režiserja in igralca. Poleg tega bralne uprizoritve predstavljajo prvi stik avtorjevega besedila s publiko. Kot je povedala Kim Komljanec so predstavljena besedila v prvi in zato še občutljivi razvojni fazi, vendar so se že premaknila iz vprašanja kaj prikazati v kako prikazati učinek v formi dramskega besedila, ki v svoji strukturi prenese marsikaj in še več.

Delavnica kreativnega pisanja je zasnovana tako, da se skozi srečanja spozna zakonitosti pisanja kratke zgodbe in literarnega novinarstva. Na tak način želimo nagovoriti čim širši krog ljudi, ki imajo željo po spoznavanju različnih zvrsti pisanja. Delavnica poteka tako, da se praktični del podkrepljuje tudi z razlagami in analizo prebranega in zapisanega. Udeleženci bodo dobili v pregled tudi nekaj teoretičnega gradiva, ki jim lahko pomaga pri kreativni praksi. Obravnavali bomo zapis kratke  zgodbe in literarno novinarstvo.

Srečanja bodo primarno osnovana na praktičnem delu, torej oblikovanju lastnih zapisov, ki bodo na naslednjem srečanju tudi obravnavani in analizirani v skupini. Vsi udeleženci bodo imeli dostop do tekstov vseh v skupini, tako da bo lahko potekala skupinska obravnava.

Na delavnico bo sprejetih največ 12 udeležencev, ki jih bo na podlagi prejetih besedil izbral organizator. Če želite sodelovati, pošljite svoj tekst (zaključeno celoto ali odlomek kratke zgodbe), ki ne sme biti daljši od treh strani, na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. . Rok za oddajo besedila je 24. 5. 2019.

Delavnica bo potekala v Trubarjevi hiši literature (Sritarjeva ulica 7): 4.6., 11.6., 14.6., 18.6., 19.6., 21.6. in 26.6., med 16:00 in 19:00. Delavnica je brezplačna. 

V torek, 30. aprila, je v Trubarjevi hiši literature potekalo novo predavanje iz cikla Mesto bere v sodelovanju z Zavodom za uveljavljanje vizualne kulture Vizo. Rok Govednik je spregovoril o senegalskem avtorju Ousmanu Sembèneju, najprej o njegovih romanih, potem pa še o njegovih filmih, zaslovel je namreč na obeh področjih. Po njegovem najbolj znanem romanu Božje paličice sicer ni filmske adaptacije, smo si pa pogledali nekaterem odlomke iz njegovih drugih filmov. Sembène (1923 – 2007) je bil zelo vedoželjen avtor, v Sovjetski zvezi je v šestdesetih študiral film, njegova želja pa je bila, da bi film prišel do čim večjega števila ljudi – nepismenost je v Afriki takrat izredno visoka, zato je njegova želja, da bi film postal jezik, ki ga bodo ljudje razumeli, zelo praktična. V Sovjetski zvezi se spozna s komunizmom, je pristaš tega, da bi morali ljudje dobiti moč.

Kate in Jol Temple sta precej nepoznana avstralska avtorja, ki pišeta knjige za otroke, vendar pa vse kaže, da ju bo slikanica Prostor na skali izstrelila med zvezde. Knjiga je bila namreč nominirana za literarno nagrado Indie Book Award 2019, ki jo podeljujejo avstralski neodvisni knjigarnarji, dobiva pa tudi ogromno prevodov v tuje jezike (med drugim v nemščino, madžarščino, ruščino, turščino in japonščino), čeprav je v originalu izšla šele pred dobrim letom. Na prvi pogled gre za čisto običajno slikanico, a nas, ko pridemo do zadnje strani, knjiga preseneti, saj sporoči: »Še nazaj preberi zgodbo, da se druga plat razkrije.« Knjigo se torej bere najprej od začetka do konca, potem pa še od konca proti začetku.

V torek, 9. aprila, je v Trubarjevi hiši literature potekalo predzadnje letošnje srečanje cikla Literarno novinarstvo, ki ga vodi Leonora Flis. Njen tokratni gost je bil Andrej Stopar, sicer komparativist in odgovorni urednik Prvega programa Radia Slovenija, v letih od 2005 do 2013 je bil redni dopisnik RTV Slovenija iz Ruske federacije in Skupnosti neodvisnih držav, je avtor knjige Pax Putina (Goga, 2014). Zato je bil tudi pogovor posvečen ruskemu literarnemu novinarstvu.

V četrtek, 4. aprila, je v Trubarjevi hiši literature potekalo predavanje Marka Marinčiča, ki poučuje na Oddelku za Klasično filologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, dogodek pa je organiziralo Kulturno umetniško društvo KDO?. Predavanje se je ukvarjalo s subjektom in identiteto v rimski književnosti, in sicer je ponudilo nekaj odgovorov na vprašanje, kaj ima oseba, ki v knjigi nastopa v podobi avtorja, z resničnim avtorjem.

Sedmim dramskim besedilom, ki so nastajala na delavnicah 3. Festivala dramske pisave Vzkrik pod mentorstvom Simone Semenič, Milana Markovića Matthisa in Erica Deana Scotta, je skupno, da izrazito rezonirajo z duhom (današnjega) časa. Avtorji in avtorice so skozi dramske in postdramske tekste, osebne izpovedi ali fiktivne svetove, stimulativne zvočne in vizualne asociacije, razvijali kritičen dialog s sodobnimi družbenimi normami in lastnim položajem znotraj njih. Vprašanje aktivnosti (in ne nazadnje moči) posameznika v današnjem svetu je kot rdeča nit zaznamovalo novonastale dramske tekste.

V četrtek, 4. aprila, so se v Trubarjevi hiši literature srečali trije pesniki, Varja Balžalorsky Antić, Sergej Harlamov in Muanis Sinanović. Pogovarjali so se o svojih poetikah, pri čemer je vsak izmed njih v dveh delih prebral nekaj svoje poezije in kolegoma zastavil nekaj vprašanj. Vsi so brali tako iz že objavljenih zbirk, kot tudi iz čisto novega materiala, zato pogovor res ne bi mogel biti bolj aktualen.

Revija nič. Urban Pirc in Toni Mlakar. Kulturno društvo grable in Klub Škofjeloških študentov. September 2018, druga številka.

Revija nič je svojevrsten fenomen v slovenskem revijalnem prostoru, saj gre za izdelek, ki se skladno s svojim naslovom, ne ozira na nikogar in na nič – izide, ko pač izide, cene nima, ima pa več humorja in satire od vseh drugih revij skupaj. Več kot očitno gre za entuziastični projekt dveh načitanih zanesenjakov z dobrim smislom za humor. Prva številka je sicer izšla leta 2016, druga pa lansko leto, a zaradi dolgega premora je vsebina lahko primerno (do)zorela. Že njena naslovnica je ironična, saj je čez razgaljeno oprsje nalepljena črna nalepka »Brez cenzure«, edini očitek pa je, da se premalo sklada z notranjostjo, v kolikor je to sploh mogoče trditi – ker se tudi notranjost ne sklada z notranjostjo, a o tem kasneje. Po drugi strani pa je to verjetno prva revija, pri kateri se splača poglobiti v kolofon. Poleg naklade in ISSN številke izvemo tudi, kakšen je bil vloženi trud: »še predstavljaš si ne«, prav tako samoironična je tudi predstavitev prisotnosti na družabnih medijih: »Twitter: imamo, ampak nismo še nič objavili in verjetno nikoli ne bomo.« Treba je dodati, da je pomembna dodatna vrednost revije sicer ravno njeno vzporedno življenje na Facebooku, kjer se redno objavljajo vsebine v podobnem duhu, kot jih najdemo v reviji; v zadnjem času lahko zasledimo rezultate Raziskave o smejalnih navadah uporabnikov revije in fotografijo kupa vej.