V Trubarjevi hiši literature se je v soboto, 16. 5. 2015, odvila četrta delavnica dramskega pisanja - Instant drama, tokrat pod vodstvom mentorja Milana Markovića. Mladi avtorji, ki jih posebej zanima pisanje dramskih besedil, so se še zadnjič dobili v Trubarjevi hiši literature in tako zaključili s ciklom delavnic dramskega pisanja pod okriljem projekta Instant Drama. Mentor se je svoje naloge lotil zelo angažirano, pa tudi nekoliko nekonvencionalno.

V lanskem letu sta pri založbi Aristej izšli slikanica Naj odnesem domov in avtorska priredba »priročnika« nemškega pesnika Hansa Magnusa Enzensbergerja z naslovom Zoprna lirika. Predstavitev obeh knjig je z rahlo zamudo potekala letos, 5. maja v Trubarjevi hiši literature, z avtorico teksta slikanice Tanjo Jelenko in prevajalko iz nemščine Urško P. Černe pa se je pogovarjala Emica Antončič, urednica založbe in hkrati tudi avtorica priredbe Enzensbergerjeve knjige.

V četrtek, 7. maja 2015, smo v Trubarjevi hiši literature prisluhnili literarnemu pogovoru z dijakinjo gimnazije Vič - Majo Munih, ki pri svojih sedemnajstih letih pripada najmlajši pesniški generaciji. Z njo se je pogovarjala Tjaša Zorc Rupnik, odlomke letos izdanega romana Sanje bolijo drugače in pesmi iz prvenca Prebujenje, ki je izšel leta 2013 s podnaslovom Zbirka pesmi petnajstletnice, pa je interpretirala igralka Nina Valič.

Zadnji večer v sklopu dogodkov Trubarjeva hiša duhov, ki se je odvil 12. maja v Trubarjevi hiši literature, je bil posvečen ekspresionizmu. Moderatorja Anja Radaljac in Aljaž Krivec sta izbrane tekste tekom dogodka tudi tokrat domiselno vključevala v neobičajen literarni večer z značajem gledališke predstave.

Na drugi »seansi« o mistični poeziji, ki je potekala 23.4. v okviru cikla dogodkov Trubarjeva hiša duhov, odgovora na zgornje vprašanje sicer nismo dobili, lahko pa smo se srečali z nekaterimi bolj konkretnimi prikazi mistične poezije. Dogodek se je bolj kot klasičen literarni večer namreč odvil v stilu gledališko-multimedijskega performansa, pospremljenega z ekstatičnimi recitacijami – kot navsezadnje mistični literaturi tudi pritiče.

V preteklem letu je knjižne police obogatil slovenski prevod (delo Jureta Potokarja) romana Clara škotske avtorice Janice Galloway. Delo prikazuje razvoj družbenega položaja žensk v 19. stoletju. V središče pripovedi je postavljena Clara, ženska, ki bi danes s svojim nepredstavljivim talentom in trudom zagotovo uspela - ženska, za katero je v 19. stoletju, kot za marsikatero drugo, obveljala moška volja. Clarin mož Robert je predstavljen kot psihotična oseba od trenutka, ko nastopi prvič, a takšen je bil tudi oče, ki je s samoljubnimi nameni Clari odvzel otroštvo – želel jo je preobraziti, ustvariti v ideal, ki si ga je zadal ob samem rojstvu hčere.

Minevanje, melanholija, spomini - spoj treh motivov s katerimi bi lahko na hitro izluščila bistvo novelistične zbirke poimenovane po noveli (in mestu), ki v knjigi, in v razmišljanju pripovedovalca, zavzame največ prostora. Dukla – delo poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, med drugim tudi prejemnika literarne nagrade Vilenica za leto 2008, je letos v prevodu Jane Unuk izšla pri založbi Beletrina, čeprav je od njene prve, poljske izdaje minilo že 18 let (izšla je torej leta 1997). Knjiga nudi širok pregled nad spokojnim dogajanjem v že zgoraj omenjen mestecu, nad spomini pripovedovalca ter številnimi drobnimi (avto)refleksijami, dopolnjenimi z usodami bitij (manjših živali), na katera človek v hitrem in mimobežnem svetu običajno pozabi.

Medtem ko so med Tromostovjem in Rotovžem v torek, 21. aprila, navdušeni bralci izbirali zase nove, znižane književne pridobitve in je bil teden na sploh zaznamovan z literaturo, je v Trubarjevi hiši literature pogovor, ki ga je moderiral Aljoša Harlamov, tekel o finančni plati in posledično delno tudi o političnemu vplivu nanjo.

Letos je v Ljubljani od 17. do 21. aprila potekal že devetnajsti festival sodobne scenske umetnosti Exodos, ki ga organizira istoimenski zavod. Serija dogodkov je bila letos posvečena Afriki, med številnimi performansi pa so se obiskovalci lahko udeležili tudi nekaterih dogodkov v okviru spremljevalnega programa. Eden izmed njih, Zgodbe o Afriki, je na zaključni dan festivala potekal v Trubarjevi hiši literature.

Dandanes si je zaradi hitrega tehnološkega napredka ter vse slabših razmer v družbi težko predstavljati, kako bo življenje izgledalo čez 60 let. A ravno takšen literarni vpogled v prihodnost si je zamislil ruski pisatelj Vladimir Vojnovič, katerega roman Moskva 2042 je letos, kar 29 let po dejanskem nastanku (pisatelj ga je namreč napisal leta 1986), v prevodu Lijane Dejak izšel pri založbi Goga. Vzrokov za prevod zagotovo ne manjka, saj se vsebina romana nanaša na politično sfero Rusije v prihodnosti, ki naj bi zgradila popoln komunistični sistem. Upoštevajoč njeno trenutno vlogo tako v Ukrajini kot v odnosu do drugih evropskih držav ter zmago levičarske stranke Siriza na zadnjih grških parlamentarnih volitvah, je razvidno, da tematika knjige, ki je bolj ali manj refleksija takratnih sovjetskih razmer, znova pridobiva na aktualnosti.