Odkar so v javnost lani prišli rezultati raziskave Knjiga in bralci V (natančneje: Bralna kultura in nakupovanje knjig v RS), ki sta jo naročila Javna agencija za knjigo in Ministrstvo za kulturo, je v medijih kar precej govora o bralni kulturi v zatonu in ukrepih, ki bi zopet spodbudili branje, pa tudi kupovanje knjig. Takšna pozornost ni presenetljiva, omenjena raziskava je namreč prva te vrste po letu 1998, v šestnajstih letih pa je naš življenjski slog doletela vrsta sprememb, ki se seveda odražajo tudi na področju branja.

Njihovih – se po naslovu romana sodeč glasi odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, čeprav sem se kot bralka skozi knjigo nenehno spraševala, kdo mi to izvrstno zgodbo pravzaprav pripoveduje. Po njihovih besedah je četrti roman pisateljice Katarine Marinčič, v njem pa se prepletajo različne ravni pripovedovalca, ki dogajanje v romanu razdeli na tri plasti resničnosti: resničnost v kateri se nahajajo glavni junaki, resničnost nakazanega pripovedovalca Pavla, ki njihove zgodbe ustvarja ter resničnost neimenovanega vsevednega pripovedovalca, ki nenehno komentira Pavlove pisateljske postopke.

Lara Paukovič, študentka primerjalne književnosti in anglistike. Kadar ne piše proze, kritik ali člankov, verjetno razmišlja o tem, česa bi se še lahko lotila. Sicer pa uživa tudi v vseh ostalih oblikah umetnosti in pitju kave (pre)večkrat dnevno.

Kaj imata skupnega Panorama, najnovejši roman Dušana Šarotarja, in pesniška zbirka Kako postati človek Aleša Debeljaka? Morda bi rekli, da na prvi pogled ne kaj dosti, a marčevska literarna čajanka je pokazala, da lahko med omenjenima deloma potegnemo številne vzporednice.

V svojem najnovejšem delu s pomenljivim naslovom Kako postati človek se pesnik in esejist Aleš Debeljak na precej nenavaden način vrača v čas svojega otroštva. Okvirni koncept knjige namreč predstavlja petdeset gesel iz Mladega vedeža, otroške enciklopedije, ki je leta 1961 izšla pri Mladinski knjigi (istega leta se je sicer rodil tudi Debeljak), vsaki iztočnici pa ustreza pesem v prozi. Delo se kljub temu izmika oznaki »pesniška zbirka«, saj ima velik pomen tudi njegov vizualni vidik; knjiga je namreč nastala v dialogu z oblikovalko Tanjo Radež. Vsako pesem v prozi tako spremljajo ilustracije in mestoma tudi podobe realnih artefaktov iz Debeljakovega otroštva, ki se pojavljajo v posamezni pesmi: risbe, listine, fotografije, naslovnice knjig, revij ali stripov in podobno.

Že sam naslov novega romana Dušana Šarotarja je medbesedilno nanašanje na razstavo Panorama nemškega umetnika Gerharda Richterja, ki prikazuje mešanico različnih slikarskih tehnik, idej, fotografij, portretov ter pokrajin in s tem sestavi množico različnih načinov izraza, zgodb in občutij. Tudi roman spominja na nekaj takšnega; glavni junak, verjetno avtorjev alter-ego, se odpravi na pot vse do Irske, nato se znajde v Belgiji, Ljubljani in na koncu v Sarajevu, vmes pa trči ob zanimive zgodbe ljudi, ki jih povezuje skupna življenjska pot. Da v bralcu vzbudi vizualno estetsko doživljanje zgodbo dopolnjujejo še fotografije, katerih avtor je Šarotar sam. 

Rinaldo Diricchardi je pripadnik etnične skupnosti Ciganov Sintov ter magister znanosti s področja katoliške teologije na TEOF ter bivši doktorant etnologije in antropologije na FUDŠ Nova Gorica. Do zdaj je napisal 2 monografiji v slovenskem jeziku ter 1 v angleškem ter preko 40 znanstvenih in strokovnih člankov na temo Ciganov/Romov/Sintov/Manušev/Kale/Romaničalov. Je edini znanstvenik s tega področja med Sinti in Romi v Sloveniji, kot tudi prvi akademski sintsko/romski izobraženec, ki je magistriral še v prejšnji državi in režimu.

Gostja že tretjega večera iz serije Poetično v umetnost, kjer se na izviren način raziskujejo povezave med poezijo in drugimi umetnostmi, je bila Ana Baraga, ilustratorka takoimenovanega »novega vala« slovenske ilustracije. V povezavi z njenim lastnim ustvarjanjem sta se z moderatorjem Tomažem Lapajne Deklevo pogovarjala zlasti o ilustraciji, ki predstavlja most med črko in podobo. 

Polfinale urnih zgodb je pospremila pisateljica Gabriela Babnik, s katero je o njenem zadnjem delu Nočne pokrajine (Mladinska knjiga, 2014) spregovorila povezovalka večera, Anja Radaljac. Avtorica romanov in krajših proznih del, ki so brez izjeme povezana z Afriko, usodami ljudi, razpetih med staro celino in južnim kontinentom in fragmentov, poveznih z intimo notranjih hrepenenj obeh ras sredi puščavskih ravnic, je kot izhodišče za pisce izbrala fotografijo. Črno-belo, njeno lastno najdbo, ki je hkrati povezana z zgodbo Lasje (prav tako umeščeno v Nočne pokrajine) in katere del (detajl rok temnopoltega moškega) bi v skladu z željami Babnikove skoraj postal naslovnica omenjene knjižne izdaje.

Mazzinijeva knjiga Samo smeh nas lahko reši ni plod trenutnega ustvarjalnega navdiha, truda za pisanje daljšega proznega besedila, ki bi razsvetlil sodržavljane in smešil slovenceljsko družbo. Ne gre za visoko literaturo, presežek s satirično, resno in utemeljeno moralizirajočo noto, niti mejnik na področju domače književnosti.