Kako gredo skupaj literarura, glasba in poezija? To lahko ugotavljate na seriji dogodkov Literatura v živo: ad hoc risba slika poezijo, ki jih organizira LUD Literatura v soorganizaciji s Trubarjevo hišo literature; prvi je bil v sodelovanju s THL izveden 27. marca. Na vsakem večeru sodelujoči pesniki, ki najprej preberejo svoje tekste, sledi pa glasbena interpretacija, ob kateri gostujoči slikar ali slikarka prelije na papir svojo predstavo o pesmi. Omenjena naloga je na dogodku, ki se je v Trubarjevi hiši literature odvil v petek, 10. aprila 2015, pripadla ilustratorki Alenki Sottler, spremljal jo je Jošt Drašler na kontrabasu, svoje pesmi pa sta v likovno in glasbeno obdelavo ponudila Barbara Jurič in Jure Jakob. 

Andrej Brvar je zagotovo eno najzanimivejših in najpomembnejših imen slovenske literarne scene. Najzanimivejših zato, ker se njegova poezija vztrajno izmika kakršnim koli bolj določnim literarnoteoretskim oznakam; te sicer segajo od reizma, imagizma in ludizma vse do družbenokritične poezije, vseeno pa noben pojem v celoti ne zajame njene kompleksnosti. Da pa je Brvar tudi eden najpomembnejših pesnikov, je postalo jasno zlasti v začetku letošnjega leta, ko je za svoje življenjsko delo prejel tudi Prešernovo nagrado. Na literarnem večeru, ki se je odvil v sredo, 8. aprila v Trubarjevi hiši literature, se je s pesnikom pogovarjala Darka Tancer-Kajnih.

Na tokratnem večeru Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si se je Tina Košir Mazi pogovarjala z Dnevnikovo novinarko Tanjo Lesničar Pučko. Kot je slednja sama povedala, se mora zaradi narave svojega dela »vtakniti prav v vse«, zato ni čudno, da so se na seznamu knjig, ki jo navdušujejo, ob dvema leposlovnima znašla tudi tri teoretska dela.

O pesniku, za katerega se (žal) še vedno zdi, da med bralci živi v senci mojstra španske lirike, Federica Garcíe Lorca in ga tudi prebivalci Iberskega polotoka šele postopoma odkrivajo, je tokrat spregovorila Laura Repovš, raziskovalka Cernudovih verzov, tudi sama pesnica, pa tudi hispanistka in komparativistka. Poleg formalnih podatkov in orisa pesnikovega življenja, smo se 1. aprila v sklopu predavanj kluba L'etažer, sicer ustanovljenega na gimnaziji Vič z željo po literarnem diskurzu in predstavljanju književnega umetniškega področja med dijaki in študenti, posvetili tudi tematološkim vprašanjem znotraj pesnikovega opusa, vpogledu v literarno dogajanje v Španiji in bogastvu izraza neprestanega hrepenenja in vračanja v samoto.

Odkar so v javnost lani prišli rezultati raziskave Knjiga in bralci V (natančneje: Bralna kultura in nakupovanje knjig v RS), ki sta jo naročila Javna agencija za knjigo in Ministrstvo za kulturo, je v medijih kar precej govora o bralni kulturi v zatonu in ukrepih, ki bi zopet spodbudili branje, pa tudi kupovanje knjig. Takšna pozornost ni presenetljiva, omenjena raziskava je namreč prva te vrste po letu 1998, v šestnajstih letih pa je naš življenjski slog doletela vrsta sprememb, ki se seveda odražajo tudi na področju branja.

Njihovih – se po naslovu romana sodeč glasi odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, čeprav sem se kot bralka skozi knjigo nenehno spraševala, kdo mi to izvrstno zgodbo pravzaprav pripoveduje. Po njihovih besedah je četrti roman pisateljice Katarine Marinčič, v njem pa se prepletajo različne ravni pripovedovalca, ki dogajanje v romanu razdeli na tri plasti resničnosti: resničnost v kateri se nahajajo glavni junaki, resničnost nakazanega pripovedovalca Pavla, ki njihove zgodbe ustvarja ter resničnost neimenovanega vsevednega pripovedovalca, ki nenehno komentira Pavlove pisateljske postopke.

Lara Paukovič, študentka primerjalne književnosti in anglistike. Kadar ne piše proze, kritik ali člankov, verjetno razmišlja o tem, česa bi se še lahko lotila. Sicer pa uživa tudi v vseh ostalih oblikah umetnosti in pitju kave (pre)večkrat dnevno.

Kaj imata skupnega Panorama, najnovejši roman Dušana Šarotarja, in pesniška zbirka Kako postati človek Aleša Debeljaka? Morda bi rekli, da na prvi pogled ne kaj dosti, a marčevska literarna čajanka je pokazala, da lahko med omenjenima deloma potegnemo številne vzporednice.

V svojem najnovejšem delu s pomenljivim naslovom Kako postati človek se pesnik in esejist Aleš Debeljak na precej nenavaden način vrača v čas svojega otroštva. Okvirni koncept knjige namreč predstavlja petdeset gesel iz Mladega vedeža, otroške enciklopedije, ki je leta 1961 izšla pri Mladinski knjigi (istega leta se je sicer rodil tudi Debeljak), vsaki iztočnici pa ustreza pesem v prozi. Delo se kljub temu izmika oznaki »pesniška zbirka«, saj ima velik pomen tudi njegov vizualni vidik; knjiga je namreč nastala v dialogu z oblikovalko Tanjo Radež. Vsako pesem v prozi tako spremljajo ilustracije in mestoma tudi podobe realnih artefaktov iz Debeljakovega otroštva, ki se pojavljajo v posamezni pesmi: risbe, listine, fotografije, naslovnice knjig, revij ali stripov in podobno.

Že sam naslov novega romana Dušana Šarotarja je medbesedilno nanašanje na razstavo Panorama nemškega umetnika Gerharda Richterja, ki prikazuje mešanico različnih slikarskih tehnik, idej, fotografij, portretov ter pokrajin in s tem sestavi množico različnih načinov izraza, zgodb in občutij. Tudi roman spominja na nekaj takšnega; glavni junak, verjetno avtorjev alter-ego, se odpravi na pot vse do Irske, nato se znajde v Belgiji, Ljubljani in na koncu v Sarajevu, vmes pa trči ob zanimive zgodbe ljudi, ki jih povezuje skupna življenjska pot. Da v bralcu vzbudi vizualno estetsko doživljanje zgodbo dopolnjujejo še fotografije, katerih avtor je Šarotar sam.