Dragan Velikić, eden od najpomembnejših sodobnih srbskih piscev, je slovenskim bralcem poznan zlasti po romanih Bonavia in Rusko okno, letos pa smo dobili tudi svež prevod njegove najnovejše knjige z naslovom Preiskovalec, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Na literarnem večeru, ki se je odvil v torek, 13. novembra 2018 sta se z Velikićem pogovarjala urednik Aljoša Harlamov in prevajalka Đurđa Strsoglavec.

V ponedeljek, 12. novembra natanko nekaj minut čez osmo zvečer, so se prostori Trubarjeve hiše literature potopili v svet ljudskih pripovedk, ki so jih ustvarjalci avtorskega projekta imenovanega Rojenice Sojenica, obudili s prepletanjem pripovedovanja, glasbe, zvokov in petja. Na obisk so prišle Rojenice, imenovane tudi Sojenice, ki so poznane v širši evropski mitologiji in ljudski zapuščini. Z njimi pa so prišle tudi usode junakov, katere so ukrojile že ob njihovem rojstvu. Rojenice so namreč vile, ki ob rojstvu otroka določijo njegovo prihodnost. Takšne vile poznamo in jih srečujemo tudi v bolj znanih pravljicah, kot je Trnuljčica, ki sta jo zapisala brata Grimm. Ustvarjalci so v homogeno celoto, ki so jo narekovale Rojenice utelešene z drobnimi scenografskimi detajli, postavitvijo luči in z avtorskimi glasbenimi vložki, prepletali zgodbe iz Italije, Korzike, Finske in iz zbirke Tisoč in ena noč. Pripovedovalski dvojec Bajaté, ki ga sestavljata pripovedovalki Maša Budič in Nina Milavec, so z živo glasbo in petjem spremljali glasbeniki Rebeka in Danijel Bogataj, Miha Friedrich ter scenograf in dramaturg Nejc Potočan.

Lucio Berlin so kritiki označili za »eno najbolje varovanih ameriških skrivnosti«, z izdajo posthumno izbranih del leta 2015 pa se je pisateljica, ki je bila za časa svojega življenja bolj ali manj spregledana, zavihtela na sam vrh lestvic najbolj prodajanih avtorjev.

Izbor kratke proze, ki je izšel pod naslovom Priročnik za čistilke, zajema triinštirideset zgodb, kar je pravzaprav polovica vsega, kar je pisateljica v svojem življenju napisala. Zaradi avtobiografske podlage zgodbe prejkone učinkujejo kot fragmentarni roman, čeprav se vrstni red v zbirki ne drži nujno strogega kronološkega zaporedja. Navdih za besedila je avtorica večinoma črpala iz svojega razburljivega, a tudi težkega življenja: družina se je zaradi očetove službe selila po rudarskih mestih ameriškega Zahoda in se nato za nekaj časa ustalila v Čilu, kjer je Berlin preživela večino svoje mladosti. Njena poklicna pot je bila skoraj tako pestra – opravljala je različna dela, med drugim je bila čistilka, zdravniška asistentka in voditeljica krožka za kreativno pisanje v kalifornijskih zaporih. Njeno življenje sta močno zaznamovala tudi tri ločitve in alkoholizem. Avtorica svojega avtobiografizma nikakor ne prikriva; drži se prve osebe ednine in uporablja različice svojega imena (na primer Lou ali Carlotta). Četudi je nekaj besedil napisanih v tretji osebi ali z moške perspektive, bralec še vedno prepozna avtoričino lastno življenjsko zgodbo.

Pod zaporedno številko 104. je v zbirki Cankarjeve založbe Moderni klasiki izšla zbirka kratke proze z nenavadno privlačnim naslovom Priročnik za čistilke. Prav tako nenavadno privlačno je ime avtorice Lucia Berlin, katero zveni čudno eksotično. Nenavadno privlačno in čudno eksotično je tudi avtoričino življenje, ki se bolj ali manj očitno vpisuje v njeno kratko prozo. Lucia Berlin je ameriška pisateljica, za katero pred letom 2015 ni vedelo veliko ljudi. Po prvi posthumni izdaji Priročnika za čistilke, je že postala fenomen sodobne ameriške proze, ki je presegel meje ZDA. Berlin pa je pravzaprav pisala celo svoje življenje in je zgodbe objavljala v manjših ameriških literarnih. V času njenega življenja so izšle tudi tri zbirke, vendar ji nič o tega ni prineslo večjega literarnega uspeha. Do sedaj.

Haikuji na Slovenskem nimajo izjemno dolge tradicije, vendar pa so se sploh v zadnjih letih zelo razživeli. Najbolj je zato zaslužen mojster Josip Osti, ki je izdal že konkreten opus haikujev (Majhna pesem, Atrij, Sence kresnic ...), z zbirkama Zima vezilja in Naj bo poleti pa se je pred nekaj leti na to pot podala tudi Svetlana Makarovič. Obenem pa obstaja še veliko manj znanih pesnic in pesnikov, ki se prav tako izražajo skozi to minimalistično japonsko pesniško obliko sedemnajstih zlogov. Ena izmed njih je tudi Manja Žugman, sicer profesorica slovenščine, ki svojo poezijo redno objavlja v literarnih revijah, do zdaj pa je izdala že nekaj zbirk ugank in pesniških zbirk. Njena najnovejša Naj te ujame je zbirka haikujev, v ličnem malem formatu pa jih dopolnjujejo še čudovite slike Albine Kragelj. Glede na to, da je na koncu prostor za kar dve spremni besedi (pod prvo se podpisuje Smiljan Trobiš, pod drugo Marjan Pungartnik) in biografija avtorice, je škoda, da ni vključena tudi predstavitev odlične in večkrat nagrajene slikarke, ki knjigo povzdigne na višjo raven. Leta 2015 je razstavila slike iz serije Abstraktna poezija, kar priča o njenem občutku za povezovanje obeh umetnosti, vidi pa se tudi na vključenih slikah (gre za fotografije njenih slik, ne ilustracije). Gre za posebno energijo, ki je osvobojena okvirjev, poteze čopiča in napisane besede pa se mehko zlijejo v eno. Močne ekspresivne barve so nanešene na debelo in v plasteh, zato izstopijo iz podlage in ustvarjajo prav poseben občutek plastičnosti in živosti.

V ponedeljek, 29. oktobra, je v Trubarjevi hiši literature potekala predstavitev najnovejšega prevodnega izida Kulturno-umetniškega društva Polica Dubova, psihološkega trilerja V temo. Z avtorico, češko pisateljico Bohumilo Adamovo, ki piše pod psevdonimom Anna Bolavá, sta se pogovarjali Alenka Jovanovski in Tatjana Jamnik. Za boljšo predstavo o knjigi je bil najprej prebran daljši odlomek, v katerem smo spoznali protagonistko Ano Bártakovo, prevajalko in nabiralko zelišč, ki nekega dne na desnici odkrije nepojasnjeno rano, ki se začne širiti.

V sredo, 10. oktobra, se je v okviru ljubljanskega festivala stripa Tinta v Trubarjevi hiši odvil pogovor z znanimi stripovskimi navdušenci, ki ga je vodila Pia Nikolič. Pogovarjala se je s tremi ljubitelji stripov, ki se sicer z njimi ne ukvarjajo profesionalno, vendar jih navdihujejo pri njihovem delu in ustvarjanju. Tinta je v pogovoru gostila pisateljico, publicistko in kritičarko Mašo Ogrizek, pisatelja, režiserja in scenarista Nejca Gazvodo, ter pisatelja, scenarista, publicista, prevajalca in grafičnega oblikovalca Žiga Valetiča. Maša Ogrizek in Žiga Valetič sta se med drugim posvetila tudi pisanju stripovskih scenarijev.

V torek, 9. oktobra, je v Trubarjevi hiši literature v okviru festivala stripa Tinta, ki v središče postavlja raznolikost in širino sodobne stripovske ustvarjalnosti, potekal pogovor s striparko Kajo Avberšek. V fokusu je bila njena prva samostojna knjiga, Mile ♥ disko (Forum, 2018). Ob pogovoru, ki ga je vodila Pia Nikolič, si je bilo moč ogledati tudi razstavo avtoričinih skic, stripov in likovnih del.

V sklopu projekta Kako si? v organizaciji Društva študentov psihologije Slovenije, ki se je letos vrtel okoli tematike spola in spolnosti, se je v četrtek, 11. oktobra, v popolnoma zapolnjenih prostorih Trubarjeve hiše literature, odvil filmski večer. Na ogled so postavili film režiserja Toma Hooperja Dansko dekle iz leta 2016.

V sredo, 10. oktobra 2018, se je v Trubarjevi hiši literature v okviru festivala stripa Tinta hudomušno pisala risanka v živo. Dogodek je vodil Rok Kušlan, strip pa je risal Ciril Horjak – dr. Horowitz. Nostalgično sta se spomnila časa, ko je na podoben način živela legendarna radijska oddaja Risanka na Radiu Študent. Dr. Horowitz je risal stripe po predlogih klicateljev, ki jih je Rok Kušlan spodbujal preko radijskih frekvenc, tokrat pa je obiskovalce spodbadal k sodelovanju pri nastajanju stripovske pravljice in sproti interpretiral besedilo v živo. Tako sta na preizkušnjo postavila domiselnost publike in v prijetnem, uigranem tandemu poskrbela za obilico smeha. Slučaj je nanesel, da se je vse to dogajalo ravno na svetovni dan duševnega zdravja.