Revija nič. Urban Pirc in Toni Mlakar. Kulturno društvo grable in Klub Škofjeloških študentov. September 2018, druga številka.
Revija nič je svojevrsten fenomen v slovenskem revijalnem prostoru, saj gre za izdelek, ki se skladno s svojim naslovom, ne ozira na nikogar in na nič – izide, ko pač izide, cene nima, ima pa več humorja in satire od vseh drugih revij skupaj. Več kot očitno gre za entuziastični projekt dveh načitanih zanesenjakov z dobrim smislom za humor. Prva številka je sicer izšla leta 2016, druga pa lansko leto, a zaradi dolgega premora je vsebina lahko primerno (do)zorela. Že njena naslovnica je ironična, saj je čez razgaljeno oprsje nalepljena črna nalepka »Brez cenzure«, edini očitek pa je, da se premalo sklada z notranjostjo, v kolikor je to sploh mogoče trditi – ker se tudi notranjost ne sklada z notranjostjo, a o tem kasneje. Po drugi strani pa je to verjetno prva revija, pri kateri se splača poglobiti v kolofon. Poleg naklade in ISSN številke izvemo tudi, kakšen je bil vloženi trud: »še predstavljaš si ne«, prav tako samoironična je tudi predstavitev prisotnosti na družabnih medijih: »Twitter: imamo, ampak nismo še nič objavili in verjetno nikoli ne bomo.« Treba je dodati, da je pomembna dodatna vrednost revije sicer ravno njeno vzporedno življenje na Facebooku, kjer se redno objavljajo vsebine v podobnem duhu, kot jih najdemo v reviji; v zadnjem času lahko zasledimo rezultate Raziskave o smejalnih navadah uporabnikov revije in fotografijo kupa vej.