10. december – 18. januar, Trubarjeva hiša literature

V skupnem projektu z naslovom »Most z zelenim čajem in njegove dimenzije«, se nam predstavljata pesnica in poznavalka haiku poezije Alenka Zorman ter umetnica in slikarka Polona Kitak.

V torek, 4. decembra, je v Trubarjevi hiši literature v okviru Tedna italijanske kulture v organizaciji Mestne knjižnice Ljubljana potekalo predavanje o italijanskem striparju Sergiu Bonelliju. Predavala je Pia Nikolič, ki sicer vodi cikel Vzeto s police (o stripih, ki si jih je mogoče sposoditi v ljubljanski knjižnici), tokrat pa je šlo za stripe, ki jih bolj najdemo po trafikah. Pri nas je popularna njegova založba Sergio Bonelli Editore, ki jo je sicer ustanovil njegov oče Gian Luigi Bonelli. Slednji je leta 1948 ustvaril Texa Willerja, ki še danes izhaja v 150000 izvodih mesečno in je najbolj prodajan strip v Italiji (drugi najbolj prodajani pa je Dylan Dog z 120000 izvodi mesečno).

Založba je ustanovljena leta 1940, leta 1948 začne poleg Texa izhajati tudi strip Occhio cupo, ki pa se ni obdržal, ker je bil buržujski junak, ironično pa računajo ravno z njim na večji uspeh. Še en razlog za uspeh Texa je verjetno to, da je izhajal v malem formatu, ki je bil cenejši in primeren za v žep delavske halje, in se po založbi imenuje Bonnelliana. Sergio debitira leta 1957 z epizodo Verdugo Ranch, od leta 1961 pa do svoje smrti ustvarja Zagorja. Kasneje od očeta prevzame Texa in leta 1990 ustvari serijo River Bill ter od očeta prevzame tudi založbo. Vsi stripi založbe so sicer zelo uspešni pri moški populaciji, ženske pa se težko identificirajo z njimi zaradi čudnega dojemanja ženskih likov. Karakterji so tako uspešni zato, ker nastanejo v času vzpona superjunakov v ZDA in jih v tem prostoru dejansko zasenčijo, to je tudi eden izmed razlogov, da so dobro sprejeti v Jugoslaviji, ki vse ameriško precej zavrača.

V ponedeljek, 3. decembra, je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor o kratkoproznem prvencu Menažerija Eve Markun, ki je leta 2017 izšel pri JSKD v zbirki Prvenke, v kateri izhajajo prvenci zmagovalk in zmagovalcev literarnega natečaja Urška. Knjiga je dobila tudi nagrado novo mesto short in nagrado za prvenec slovenskega knjižnega sejma. Pogovor je vodila Jedrt Jež Furlan, ubrana dvojica pa je poleg literature spregovorila tudi o čebelarstvu in okoljevarstvu.

Janez Pipan je eden izmed najvidnejših slovenskih gledaliških režiserjev, bil je predsednik Nacionalnega sveta za kulturo in dolgoletni ravnatelj ljubljanske Drame, pri svojem ustvarjalnem delu pa je pogosto sodeloval z mnogimi znanimi igralskimi imeni. Z njim se je v četrtek, 29. novembra 2018, v Trubarjevi hiši literature pogovarjala novinarka Ksenija Horvat.

V torek, 27. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor o znanstveni fantastiki v Sloveniji, Ivan Šokić in Aljoša Toplak pa sta hkrati predstavila tudi svoj portal Znanstvena fantastika (http://www.znanstvena-fantastika.si/). Znanstveno fantastiko se opredeljuje kot raziskovanje možnega napredka v tehnologiji in znanosti in preučevanje vpliva na družbo in posameznika, zato se pogosto dogaja v prihodnosti. Zdi se, da znanstveni fantastiki pri nas ni ravno omogočeno, da bi se uveljavila v literarnih krogih, saj bralci avtorjem ne pripisujejo sposobnosti, da bi jih lahko prepričali v enaki meri kot tuji. To se dogaja tudi zato, ker so pri nas prevedena le največja in najuspešnejša dela, zato so slovenski avtorji v primerjavi z njimi nepreverjeni – ne ve se, ali se bo vlaganje sredstev vanje povrnilo ali ne. Zato večinoma izdajajo v samozaložbi.

V ponedeljek, 19. novembra, na prvi sneženi dan, je v Trubarjevi hiši literature potekal pogovor o zbirki kratkih zgodb Plašč. Sproščen dogodek sta ustvarili avtorica knjige Tina Vrščaj in njena prijateljica, zvesta bralka in oblikovalka naslovnice, Katja Ložar, ki za celostno podobo knjige skrbi tudi na družbenih omrežjih (https://www.facebook.com/plasc.zgodbe in https://www.instagram.com/plasc.zgodbe). Plašč je junija letos izšel pri Cankarjevi založbi, vsebuje pa deset zgodb. Naslov je Vrščaj izbrala zaradi metafore skrivališča, pregrinjala, saj plašč ne predstavlja samo obleke, ampak tudi vloge, ki jih igramo v družbi, pregrado med dvema osebama. Zato imajo tudi junaki v zgodbah probleme, kako priti eden do drugega. Izstopajoča in kričeča roza naslovnica je bila izbrana z namenom, da bi čim manj spominjala na Gogolja, čeprav je Vrščaj zelo pri srcu, prav tako pa se jima je barva zdela primerna tako za erotiko, ženstvenost, mesenost in razgaljanje. Anekdoto o naslovnici je iz publike delil tudi urednik knjige Andrej Blatnik. Lep detajl naslovnice sta tudi gumb in gumbnica (en na sprednji in en na zadnji strani), ki nikoli ne prideta skupaj in namigujeta na željo po povečanju subtilnosti bralcev do drugega.

Filmsko-literarni dogodek se je v četrtek, 15. 11. 2018 ob 21:00 začel s projekcijo kratkega eksperimentalnega in dokumentarnega filma mlade slovenske fotografinje Katarine Jazbec, ki trenutno živi in ustvarja v Rotterdamu. Film, ki nosi naslov Prepustna srca je del avtoričinega večletnega raziskovalnega projekta Bralni cikel in temeljijo na principu participativnega procesa - ta se osredotoča na vprašanja s področja etike, identitete, svobode in socialne neenakosti. Serija filmskih del temelji na raziskovanju skozi skupno dejanje branja in interpretacij leposlovne literature znotraj različnih družbenih skupnosti. Za zapahi belgijskega zapora se je Katarina v filmu Prepustna srca z zaporniki prepustila moči in čaru literature. Kaj za zapornike pomeni branje, kaj jim predstavlja včasih neverjeten, fantastičen in domišljijski svet literature? Kakšen je fiktivni in realni svet zunaj v očeh tistih znotraj? Ali literatura lahko dvigne in ponese nad fizične in psihološke ječe?

V četrtek, 15. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekalo novo predavanje iz cikla Zadnja plat, v katerem Pia Nikolič predstavlja kvalitetne in pomembne stripovske klasike, ki si jih je mogoče izposoditi v Mestni knjižnici Ljubljana. Tokrat je bilo govora o kultnem Mausu Arta Spiegelmana. Starša Arta Spiegelmana sta bila poljska Juda Władysław in Andzia Spiegelman, v Ameriko pa je družina emigrirala, ko je imel šele tri leta, leta 1951. Bil je nekakšen čudežni otrok, saj je že pri petnajstih letih delal kot ilustrator za časopis. V začetku sedemdesetih let je izdal desetstranski strip Mister Infinity, takrat je bila ameriška underground scena zelo plodna in objavljalo se je ogromno stripov. Arta je močno zaznamoval mamin samomor leta 1968, zato je tri leta kasneje ustvaril strip Prisoner on the Hell Planet, v katerem se poskuša soočiti z njeno smrtjo. Njegov oče ni nikoli bral stripov, ker pa je na začetku Prisonerja videl ženino fotografijo iz otroštva, mu je dal priložnost in ravno zaradi tega se je odločil, da mu pove svojo celotno zgodbo, ki jo je Art uporabil za Mausa. Leta 1972 tako že najdemo t. i. »protoMausa«, gre za tristranski strip, v katerem nastopajo miši v koncentracijskem taborišču. Ker je bil to v Ameriki čas boja za pravice temnopoltih, jih je najprej hotel prikazati kot miši, ki bi jih lovile KKK mačke, a si je premislil in uporabil zgodbo, ki mu jo je ves čas pripovedoval oče. V nekem intervjuju je dejal, da je s tem »našel svoj glas«, je pa potem trajalo še štirinajst let, da je Maus, kakršnega poznamo danes, v celoti izšel. Ne glede na težke življenjske preizkušnje Art ni izgubil smisla za humor, izdal je parodični strip Ace Hole, v katerem spremljamo pritlikavega detektiva. Med tem je spoznal tudi svojo ženo, skupaj sta tiskala precej neuspešen strip Breakdowns, dokler nista začela urejati legendarne underground revije Raw (1980–1991), v katerem so objavljali tako uveljavljeni stripovski avtorji kot tudi neuveljavljeni avantgardni avtorji. Prvo poglavje Mausa izda ravno v reviji Raw, kjer izidejo tudi vsa naslednja z izjemo zadnjega, ki je bilo izdano šele v knjigi.

V torek, 13. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekala tiskovna konferenca KUD Sodobnost International, ki je bila posvečena predvsem knjigam za otroke in mladostnike. Najprej je bila na vrsti slikanica Urice z dojenčkom Nine Kokelj, ki jo je ilustrirala Bojana Dimitrevski. Knjiga nagovarja punčke, ki se rade igrajo mame, je povedala avtorica, nastala pa je po druženju z njeno nečakinjo, s katero sta se po cele ure igrali z dojenčkom. Ko je se poslovila od otroštva, ji je podarila tega dojenčka, kar zanjo pomeni ključ do njenega zgodnjega otroštva in zato neprecenljiv zaklad. Ilustratorka je poleg celostranskih slik narisala tudi veliko vinjet, saj so stavki zelo bogati in je vsak zgodba zase, zato je to izkoristila tudi pri podobi vseh teh pestih uric. Na koncu slikanice pa je seveda malo sladke otožnosti, ko deklica odraste. Druga slikanica, Kaj zraste iz zobka? Emanuele Malačič Kladnik, vsebuje tri zgodbice, ilustrirala pa jih je Tinka Leskovšek. Avtorica je povedala, da je bila najprej samo naslovna zgodba, ki je nastala po resničnem dogodku iz vrtca, ko je njen sošolec izpadli zob posadil v zemljo, da bo iz njega nekaj zraslo. Druga zgodba govori o namišljenem psu, navdih zanjo pa je dobila pri hčeri, ki ima namišljeno mačko, ker prave v bloku ne more imeti. Tretja pa je bolj žalostna in tematizira smrt dedka, ki pride po deklico vsak dan v vrtec, in raziskuje, kako se s tem spopada otrok.

Dragan Velikić, eden od najpomembnejših sodobnih srbskih piscev, je slovenskim bralcem poznan zlasti po romanih Bonavia in Rusko okno, letos pa smo dobili tudi svež prevod njegove najnovejše knjige z naslovom Preiskovalec, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Na literarnem večeru, ki se je odvil v torek, 13. novembra 2018 sta se z Velikićem pogovarjala urednik Aljoša Harlamov in prevajalka Đurđa Strsoglavec.