V sklopu projekta Kako si? v organizaciji Društva študentov psihologije Slovenije, ki se je letos vrtel okoli tematike spola in spolnosti, se je v četrtek, 11. oktobra, v popolnoma zapolnjenih prostorih Trubarjeve hiše literature, odvil filmski večer. Na ogled so postavili film režiserja Toma Hooperja Dansko dekle iz leta 2016.

V sredo, 10. oktobra 2018, se je v Trubarjevi hiši literature v okviru festivala stripa Tinta hudomušno pisala risanka v živo. Dogodek je vodil Rok Kušlan, strip pa je risal Ciril Horjak – dr. Horowitz. Nostalgično sta se spomnila časa, ko je na podoben način živela legendarna radijska oddaja Risanka na Radiu Študent. Dr. Horowitz je risal stripe po predlogih klicateljev, ki jih je Rok Kušlan spodbujal preko radijskih frekvenc, tokrat pa je obiskovalce spodbadal k sodelovanju pri nastajanju stripovske pravljice in sproti interpretiral besedilo v živo. Tako sta na preizkušnjo postavila domiselnost publike in v prijetnem, uigranem tandemu poskrbela za obilico smeha. Slučaj je nanesel, da se je vse to dogajalo ravno na svetovni dan duševnega zdravja.

Zbirka pesmi Vlada Kreslina se začne zelo koncertno, z nagovorom zbrani publiki: »A lahko prosim nekdo tam zadaj prižge luč?! Da vas vidim, da vas dojamem, da vas začutim, da vas objamem. Dober večer!« S tem razbije občutek nedostopnosti in na široko odpre vrata v lasten intimni svet, kjer ubira strune črne kitare. Knjiga je zasnovana osebno, saj poleg Kreslinovih pesmi vsebuje tudi njegove komentarje, ki razširijo kontekst. Nekateri izmed njih razkrijejo celotno ozadje nastanka pesmi, o pesmi Reka na primer zapiše: »Neke noči leta 2011 sva v samotni hišici nedaleč od reke Mure z Ahmedom Buričem – Buretom odprla še zadnjo steklenico in povedal mi je svojo pesem Reka. V tišini, polni zvezd in ljubega prijateljstva s tihim ozadjem Murinega šumenja, me je tako pretresla, da sem že zjutraj zaigral melodijo, ki je potem sčasoma prerasla v mojo Reko.« Ob pesmi Zibaj me pa nam hudomušno zaupa anekdoto, kako mu je Tone Partljič zaradi utesnjenosti odsvetoval jadranje: »Nekaj let pozneje smo se z družino znašli na jadrnici in ga odlično razpoloženi tudi obiskali na njegovem Iloviku. Nekje med Kornati je nastala ta pesem.« Nekateri komentarji pa so le misli, hipni prebliski, premisleki o tematski plati neke pesmi. Za povrh je v knjigi objavljenih še nekaj rokopisov, ki pričajo o tem, da Kreslin navdih za pesem najde vedno in povsod – nekatere so načečkane na vozovnice, odrezke, samolepilne listke ...

Zbirk posthumno najdenih in dotlej še neobjavljenih pesmi se pogosto lotevam z nekakšnim zadržkom in s pričakovanjem, da me bodo po vsej verjetnosti pustile hladno. K sreči se vsake toliko pojavi zbirka, ki dokaže, da temu ni vedno tako. Ena izmed takih je zbirka pesmi Pabla Nerude Tvojih nog se dotikam v senci, ki sta jo v slovenščino odlično prevedli sestri Veronika in Christi Dintinjana.

Čilenski pesnik Pablo Neruda (z rojstnim imenom Ricardo Eliécer Neftalí Reyes Basoalto), ki je že v času svojega življenja užival pesniško slavo, je pisal pod psevdonimom, ki ga je prevzel po češkem pesniku Janu Nerudi. Leta 1971 je dobil Nobelovo nagrado za literaturo in ostal en izmed najvidnejših pesnikov Latinske Amerike. V zgodnji mladosti se je usodno navezal na Čilensko pokrajino in okolje, v katerem je odraščal, je postalo ogrodje za simbolizem njegovih pesmi. Slovi po tem, da je strastno pisal ljubezensko poezijo, največ pesmi je posvečenih Matildi, njegovi tretji ženi in največji muzi. Zanjo je napisal Cien Sonetos de Amor (Sto ljubezenskih sonetov), ki v slovenščino sicer niso prevedeni. Doslej je največ Nerudove poezije v slovenščino prevajal Jože Udovič.

Gost tokratnega večera iz serije Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si, ki se je odvil 9. novembra 2018, je bil prevajalec in literarni zgodovinar Jakob J. Kenda. Z voditeljico Tino Košir Mazi sta za začetek nekoliko spregovorila o njegovi pohodniški izkušnji na sloviti apalaški poti, na kateri je Kenda preživel štiri mesece, potem pa še o njegovem potopisu z naslovom Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, ki ga je napisal po vrnitvi. K svoji ameriški izkušnji se je v teku pogovora vedno znova vračal, saj Kenda zase pravi, da je »človek literarnih referenc«, in tako je tudi njegova nova knjiga skozi citate in navezave v neprestanem dialogu z njemu ljubimi avtorji in deli, ki jih je prinesel s seboj.

10. september – 8. oktober, Trubarjeva hiša literature

Rišem v svojem prostem času, da sproščam in izražam svoja čustva. Rišem, da se razbremenim vsakodnevnih napetosti. Rišem, da z narisanimi potezami povem vse tisto, česar ne morem povedati z besedami. Za nekatera čustva, razpoloženja in misli ni pravih besed, toda so barve in različne besede, ki jih lahko zelo dobro nadomestijo.

Pri risanju mi je od končnega izdelka pomembnejši proces njegovega nastajanja, vse tisto, kar se med tem dogaja v meni in na papirju.

Kadar rišem, se potopim v svoj notranji svet. Takrat obstajamo samo jaz, papir, svinčnik, barvice, čopiči in moje misli. Družbo mi dela le maček. Taca po mizi, vohlja stvari, ki ležijo na njej, ter na koncu zaspi na nastajajoči sliki z glavo, naslonjeno na mojo roko.

Rastejo ideje, rastejo zgodbe in rastejo moja drevesa. Šelestenje drevesnih krošenj je melodija njihovih zgodb. Čopiči in barvice v pisanih barvah packajo nagrbančeno drevesno skorjo, zlomljene veje, nežno zelene brste in rosne, rumene cvetove, zvezde, sonce in mavrico. Dogodki življenja, polomljena drevesa, radosten smeh sreče, jesensko listje v vetru, mladi poganjki, zamišljenost, skrivnosti in ljudje, ki mi križajo pot. Vse to so moja drevesa s svojimi zgodbami. To je moje življenje.

V torek, 11. septembra, je v Trubarjevi hiši literature potekala novinarska konferenca, na kateri so bili razglašeni štirje nominiranci za Rožančevo nagrado. Gre za nagrado za najboljšo esejistično zbirko v minulem letu, trenutno jo podeljuje Kulturno društvo Marjan Rožanc. Kdor koli doseže standarde, ki jih je s svojim pisanjem postavil Rožanc, je lahko ponosen nase, v društvu pa tudi opažajo porast kakovostne esejistike – na svoji spletni strani poskušajo delati tudi sprotni izbor zares kvalitetnih del. Predsednik društva, Edvard Kovač, je pozdravil letošnjo bero in opozoril na to, da se kulturni prostor odpira; med nominiranci sta tudi knjiga celovške Mohorjeve družbe in knjiga Urše Zabukovec, ki živi v Kataloniji. Navdušen je nad tem, da je žirija pokazala pogum, saj je nominirala tudi pisatelja mlajše generacije. V žiriji so bili letos poleg predsednice Ifigenije Simonović, ki je predstavila nagrajence, še Marko Golja, Mateja Komel Snoj in Tomo Virk.

V zadnjih letih stripi znova pridobivajo na popularnosti in k ponovnemu vračanju stripovske umetnosti so gotovo prispevali tudi tisti striparji, ki so si svojo prepoznavnost najprej priborili na spletu. Ena izmed teh je Kate Beaton, mlada Kanadčanka, zgodovinarka in antropologinja, ki je svoje stripe najprej objavila na spletni strani www.harkavagrant.com. Tam je pridobila mnoge sledilce in zgradila občinstvo, ki se navdušuje nad zgodovino, umetnostjo in literaturo, predvsem pa nad humorjem.

»Otroke krvi in kosti sem pisala v času, ko sem pri poročilih kar naprej videvala zgodbe o neoboroženih temnopoltih moških, ženskah in otrocih, ki jih je ustrelila policija,« lahko preberemo v avtoričinih opombah. Ravno zaradi te ključne zvezanosti med realnimi dogodki, ki pretresajo sodobno Ameriko, je knjiga že pred izidom dobila veliko pozornosti javnosti. Sicer gre za knjižni prvenec nigerijsko-ameriške avtorice in za prvi del trilogije, poimenovane Zapuščina Oriše. Izid drugega dela (The Children of Virtue and Vengeance) je napovedan za naslednje leto, in res pohvalno je, da lahko prvi del beremo tako hitro po originalnem izidu.

V ponedeljek, 18. junija, je v Trubarjevi hiši literature potekal tretji pogovor iz cikla Pazi na jezik, Nina Gostiša se je pogovarjala z dr. Markom Stabejem, profesorjem na Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti, govora pa je bilo predvsem o temah iz njegove nove knjige kolumn Naj gre za jezik (založba Ocean, 2017).