Filmsko-literarni dogodek se je v četrtek, 15. 11. 2018 ob 21:00 začel s projekcijo kratkega eksperimentalnega in dokumentarnega filma mlade slovenske fotografinje Katarine Jazbec, ki trenutno živi in ustvarja v Rotterdamu. Film, ki nosi naslov Prepustna srca je del avtoričinega večletnega raziskovalnega projekta Bralni cikel in temeljijo na principu participativnega procesa - ta se osredotoča na vprašanja s področja etike, identitete, svobode in socialne neenakosti. Serija filmskih del temelji na raziskovanju skozi skupno dejanje branja in interpretacij leposlovne literature znotraj različnih družbenih skupnosti. Za zapahi belgijskega zapora se je Katarina v filmu Prepustna srca z zaporniki prepustila moči in čaru literature. Kaj za zapornike pomeni branje, kaj jim predstavlja včasih neverjeten, fantastičen in domišljijski svet literature? Kakšen je fiktivni in realni svet zunaj v očeh tistih znotraj? Ali literatura lahko dvigne in ponese nad fizične in psihološke ječe?

V četrtek, 15. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekalo novo predavanje iz cikla Zadnja plat, v katerem Pia Nikolič predstavlja kvalitetne in pomembne stripovske klasike, ki si jih je mogoče izposoditi v Mestni knjižnici Ljubljana. Tokrat je bilo govora o kultnem Mausu Arta Spiegelmana. Starša Arta Spiegelmana sta bila poljska Juda Władysław in Andzia Spiegelman, v Ameriko pa je družina emigrirala, ko je imel šele tri leta, leta 1951. Bil je nekakšen čudežni otrok, saj je že pri petnajstih letih delal kot ilustrator za časopis. V začetku sedemdesetih let je izdal desetstranski strip Mister Infinity, takrat je bila ameriška underground scena zelo plodna in objavljalo se je ogromno stripov. Arta je močno zaznamoval mamin samomor leta 1968, zato je tri leta kasneje ustvaril strip Prisoner on the Hell Planet, v katerem se poskuša soočiti z njeno smrtjo. Njegov oče ni nikoli bral stripov, ker pa je na začetku Prisonerja videl ženino fotografijo iz otroštva, mu je dal priložnost in ravno zaradi tega se je odločil, da mu pove svojo celotno zgodbo, ki jo je Art uporabil za Mausa. Leta 1972 tako že najdemo t. i. »protoMausa«, gre za tristranski strip, v katerem nastopajo miši v koncentracijskem taborišču. Ker je bil to v Ameriki čas boja za pravice temnopoltih, jih je najprej hotel prikazati kot miši, ki bi jih lovile KKK mačke, a si je premislil in uporabil zgodbo, ki mu jo je ves čas pripovedoval oče. V nekem intervjuju je dejal, da je s tem »našel svoj glas«, je pa potem trajalo še štirinajst let, da je Maus, kakršnega poznamo danes, v celoti izšel. Ne glede na težke življenjske preizkušnje Art ni izgubil smisla za humor, izdal je parodični strip Ace Hole, v katerem spremljamo pritlikavega detektiva. Med tem je spoznal tudi svojo ženo, skupaj sta tiskala precej neuspešen strip Breakdowns, dokler nista začela urejati legendarne underground revije Raw (1980–1991), v katerem so objavljali tako uveljavljeni stripovski avtorji kot tudi neuveljavljeni avantgardni avtorji. Prvo poglavje Mausa izda ravno v reviji Raw, kjer izidejo tudi vsa naslednja z izjemo zadnjega, ki je bilo izdano šele v knjigi.

V torek, 13. novembra, je v Trubarjevi hiši literature potekala tiskovna konferenca KUD Sodobnost International, ki je bila posvečena predvsem knjigam za otroke in mladostnike. Najprej je bila na vrsti slikanica Urice z dojenčkom Nine Kokelj, ki jo je ilustrirala Bojana Dimitrevski. Knjiga nagovarja punčke, ki se rade igrajo mame, je povedala avtorica, nastala pa je po druženju z njeno nečakinjo, s katero sta se po cele ure igrali z dojenčkom. Ko je se poslovila od otroštva, ji je podarila tega dojenčka, kar zanjo pomeni ključ do njenega zgodnjega otroštva in zato neprecenljiv zaklad. Ilustratorka je poleg celostranskih slik narisala tudi veliko vinjet, saj so stavki zelo bogati in je vsak zgodba zase, zato je to izkoristila tudi pri podobi vseh teh pestih uric. Na koncu slikanice pa je seveda malo sladke otožnosti, ko deklica odraste. Druga slikanica, Kaj zraste iz zobka? Emanuele Malačič Kladnik, vsebuje tri zgodbice, ilustrirala pa jih je Tinka Leskovšek. Avtorica je povedala, da je bila najprej samo naslovna zgodba, ki je nastala po resničnem dogodku iz vrtca, ko je njen sošolec izpadli zob posadil v zemljo, da bo iz njega nekaj zraslo. Druga zgodba govori o namišljenem psu, navdih zanjo pa je dobila pri hčeri, ki ima namišljeno mačko, ker prave v bloku ne more imeti. Tretja pa je bolj žalostna in tematizira smrt dedka, ki pride po deklico vsak dan v vrtec, in raziskuje, kako se s tem spopada otrok.

Dragan Velikić, eden od najpomembnejših sodobnih srbskih piscev, je slovenskim bralcem poznan zlasti po romanih Bonavia in Rusko okno, letos pa smo dobili tudi svež prevod njegove najnovejše knjige z naslovom Preiskovalec, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Na literarnem večeru, ki se je odvil v torek, 13. novembra 2018 sta se z Velikićem pogovarjala urednik Aljoša Harlamov in prevajalka Đurđa Strsoglavec.

V ponedeljek, 12. novembra natanko nekaj minut čez osmo zvečer, so se prostori Trubarjeve hiše literature potopili v svet ljudskih pripovedk, ki so jih ustvarjalci avtorskega projekta imenovanega Rojenice Sojenica, obudili s prepletanjem pripovedovanja, glasbe, zvokov in petja. Na obisk so prišle Rojenice, imenovane tudi Sojenice, ki so poznane v širši evropski mitologiji in ljudski zapuščini. Z njimi pa so prišle tudi usode junakov, katere so ukrojile že ob njihovem rojstvu. Rojenice so namreč vile, ki ob rojstvu otroka določijo njegovo prihodnost. Takšne vile poznamo in jih srečujemo tudi v bolj znanih pravljicah, kot je Trnuljčica, ki sta jo zapisala brata Grimm. Ustvarjalci so v homogeno celoto, ki so jo narekovale Rojenice utelešene z drobnimi scenografskimi detajli, postavitvijo luči in z avtorskimi glasbenimi vložki, prepletali zgodbe iz Italije, Korzike, Finske in iz zbirke Tisoč in ena noč. Pripovedovalski dvojec Bajaté, ki ga sestavljata pripovedovalki Maša Budič in Nina Milavec, so z živo glasbo in petjem spremljali glasbeniki Rebeka in Danijel Bogataj, Miha Friedrich ter scenograf in dramaturg Nejc Potočan.

Lucio Berlin so kritiki označili za »eno najbolje varovanih ameriških skrivnosti«, z izdajo posthumno izbranih del leta 2015 pa se je pisateljica, ki je bila za časa svojega življenja bolj ali manj spregledana, zavihtela na sam vrh lestvic najbolj prodajanih avtorjev.

Izbor kratke proze, ki je izšel pod naslovom Priročnik za čistilke, zajema triinštirideset zgodb, kar je pravzaprav polovica vsega, kar je pisateljica v svojem življenju napisala. Zaradi avtobiografske podlage zgodbe prejkone učinkujejo kot fragmentarni roman, čeprav se vrstni red v zbirki ne drži nujno strogega kronološkega zaporedja. Navdih za besedila je avtorica večinoma črpala iz svojega razburljivega, a tudi težkega življenja: družina se je zaradi očetove službe selila po rudarskih mestih ameriškega Zahoda in se nato za nekaj časa ustalila v Čilu, kjer je Berlin preživela večino svoje mladosti. Njena poklicna pot je bila skoraj tako pestra – opravljala je različna dela, med drugim je bila čistilka, zdravniška asistentka in voditeljica krožka za kreativno pisanje v kalifornijskih zaporih. Njeno življenje sta močno zaznamovala tudi tri ločitve in alkoholizem. Avtorica svojega avtobiografizma nikakor ne prikriva; drži se prve osebe ednine in uporablja različice svojega imena (na primer Lou ali Carlotta). Četudi je nekaj besedil napisanih v tretji osebi ali z moške perspektive, bralec še vedno prepozna avtoričino lastno življenjsko zgodbo.

Pod zaporedno številko 104. je v zbirki Cankarjeve založbe Moderni klasiki izšla zbirka kratke proze z nenavadno privlačnim naslovom Priročnik za čistilke. Prav tako nenavadno privlačno je ime avtorice Lucia Berlin, katero zveni čudno eksotično. Nenavadno privlačno in čudno eksotično je tudi avtoričino življenje, ki se bolj ali manj očitno vpisuje v njeno kratko prozo. Lucia Berlin je ameriška pisateljica, za katero pred letom 2015 ni vedelo veliko ljudi. Po prvi posthumni izdaji Priročnika za čistilke, je že postala fenomen sodobne ameriške proze, ki je presegel meje ZDA. Berlin pa je pravzaprav pisala celo svoje življenje in je zgodbe objavljala v manjših ameriških literarnih. V času njenega življenja so izšle tudi tri zbirke, vendar ji nič o tega ni prineslo večjega literarnega uspeha. Do sedaj.

Haikuji na Slovenskem nimajo izjemno dolge tradicije, vendar pa so se sploh v zadnjih letih zelo razživeli. Najbolj je zato zaslužen mojster Josip Osti, ki je izdal že konkreten opus haikujev (Majhna pesem, Atrij, Sence kresnic ...), z zbirkama Zima vezilja in Naj bo poleti pa se je pred nekaj leti na to pot podala tudi Svetlana Makarovič. Obenem pa obstaja še veliko manj znanih pesnic in pesnikov, ki se prav tako izražajo skozi to minimalistično japonsko pesniško obliko sedemnajstih zlogov. Ena izmed njih je tudi Manja Žugman, sicer profesorica slovenščine, ki svojo poezijo redno objavlja v literarnih revijah, do zdaj pa je izdala že nekaj zbirk ugank in pesniških zbirk. Njena najnovejša Naj te ujame je zbirka haikujev, v ličnem malem formatu pa jih dopolnjujejo še čudovite slike Albine Kragelj. Glede na to, da je na koncu prostor za kar dve spremni besedi (pod prvo se podpisuje Smiljan Trobiš, pod drugo Marjan Pungartnik) in biografija avtorice, je škoda, da ni vključena tudi predstavitev odlične in večkrat nagrajene slikarke, ki knjigo povzdigne na višjo raven. Leta 2015 je razstavila slike iz serije Abstraktna poezija, kar priča o njenem občutku za povezovanje obeh umetnosti, vidi pa se tudi na vključenih slikah (gre za fotografije njenih slik, ne ilustracije). Gre za posebno energijo, ki je osvobojena okvirjev, poteze čopiča in napisane besede pa se mehko zlijejo v eno. Močne ekspresivne barve so nanešene na debelo in v plasteh, zato izstopijo iz podlage in ustvarjajo prav poseben občutek plastičnosti in živosti.

V ponedeljek, 29. oktobra, je v Trubarjevi hiši literature potekala predstavitev najnovejšega prevodnega izida Kulturno-umetniškega društva Polica Dubova, psihološkega trilerja V temo. Z avtorico, češko pisateljico Bohumilo Adamovo, ki piše pod psevdonimom Anna Bolavá, sta se pogovarjali Alenka Jovanovski in Tatjana Jamnik. Za boljšo predstavo o knjigi je bil najprej prebran daljši odlomek, v katerem smo spoznali protagonistko Ano Bártakovo, prevajalko in nabiralko zelišč, ki nekega dne na desnici odkrije nepojasnjeno rano, ki se začne širiti.

V sredo, 10. oktobra, se je v okviru ljubljanskega festivala stripa Tinta v Trubarjevi hiši odvil pogovor z znanimi stripovskimi navdušenci, ki ga je vodila Pia Nikolič. Pogovarjala se je s tremi ljubitelji stripov, ki se sicer z njimi ne ukvarjajo profesionalno, vendar jih navdihujejo pri njihovem delu in ustvarjanju. Tinta je v pogovoru gostila pisateljico, publicistko in kritičarko Mašo Ogrizek, pisatelja, režiserja in scenarista Nejca Gazvodo, ter pisatelja, scenarista, publicista, prevajalca in grafičnega oblikovalca Žiga Valetiča. Maša Ogrizek in Žiga Valetič sta se med drugim posvetila tudi pisanju stripovskih scenarijev.