Haikuji na Slovenskem nimajo izjemno dolge tradicije, vendar pa so se sploh v zadnjih letih zelo razživeli. Najbolj je zato zaslužen mojster Josip Osti, ki je izdal že konkreten opus haikujev (Majhna pesem, Atrij, Sence kresnic ...), z zbirkama Zima vezilja in Naj bo poleti pa se je pred nekaj leti na to pot podala tudi Svetlana Makarovič. Obenem pa obstaja še veliko manj znanih pesnic in pesnikov, ki se prav tako izražajo skozi to minimalistično japonsko pesniško obliko sedemnajstih zlogov. Ena izmed njih je tudi Manja Žugman, sicer profesorica slovenščine, ki svojo poezijo redno objavlja v literarnih revijah, do zdaj pa je izdala že nekaj zbirk ugank in pesniških zbirk. Njena najnovejša Naj te ujame je zbirka haikujev, v ličnem malem formatu pa jih dopolnjujejo še čudovite slike Albine Kragelj. Glede na to, da je na koncu prostor za kar dve spremni besedi (pod prvo se podpisuje Smiljan Trobiš, pod drugo Marjan Pungartnik) in biografija avtorice, je škoda, da ni vključena tudi predstavitev odlične in večkrat nagrajene slikarke, ki knjigo povzdigne na višjo raven. Leta 2015 je razstavila slike iz serije Abstraktna poezija, kar priča o njenem občutku za povezovanje obeh umetnosti, vidi pa se tudi na vključenih slikah (gre za fotografije njenih slik, ne ilustracije). Gre za posebno energijo, ki je osvobojena okvirjev, poteze čopiča in napisane besede pa se mehko zlijejo v eno. Močne ekspresivne barve so nanešene na debelo in v plasteh, zato izstopijo iz podlage in ustvarjajo prav poseben občutek plastičnosti in živosti.

V ponedeljek, 29. oktobra, je v Trubarjevi hiši literature potekala predstavitev najnovejšega prevodnega izida Kulturno-umetniškega društva Polica Dubova, psihološkega trilerja V temo. Z avtorico, češko pisateljico Bohumilo Adamovo, ki piše pod psevdonimom Anna Bolavá, sta se pogovarjali Alenka Jovanovski in Tatjana Jamnik. Za boljšo predstavo o knjigi je bil najprej prebran daljši odlomek, v katerem smo spoznali protagonistko Ano Bártakovo, prevajalko in nabiralko zelišč, ki nekega dne na desnici odkrije nepojasnjeno rano, ki se začne širiti.

V sredo, 10. oktobra, se je v okviru ljubljanskega festivala stripa Tinta v Trubarjevi hiši odvil pogovor z znanimi stripovskimi navdušenci, ki ga je vodila Pia Nikolič. Pogovarjala se je s tremi ljubitelji stripov, ki se sicer z njimi ne ukvarjajo profesionalno, vendar jih navdihujejo pri njihovem delu in ustvarjanju. Tinta je v pogovoru gostila pisateljico, publicistko in kritičarko Mašo Ogrizek, pisatelja, režiserja in scenarista Nejca Gazvodo, ter pisatelja, scenarista, publicista, prevajalca in grafičnega oblikovalca Žiga Valetiča. Maša Ogrizek in Žiga Valetič sta se med drugim posvetila tudi pisanju stripovskih scenarijev.

V torek, 9. oktobra, je v Trubarjevi hiši literature v okviru festivala stripa Tinta, ki v središče postavlja raznolikost in širino sodobne stripovske ustvarjalnosti, potekal pogovor s striparko Kajo Avberšek. V fokusu je bila njena prva samostojna knjiga, Mile ♥ disko (Forum, 2018). Ob pogovoru, ki ga je vodila Pia Nikolič, si je bilo moč ogledati tudi razstavo avtoričinih skic, stripov in likovnih del.

V sklopu projekta Kako si? v organizaciji Društva študentov psihologije Slovenije, ki se je letos vrtel okoli tematike spola in spolnosti, se je v četrtek, 11. oktobra, v popolnoma zapolnjenih prostorih Trubarjeve hiše literature, odvil filmski večer. Na ogled so postavili film režiserja Toma Hooperja Dansko dekle iz leta 2016.

V sredo, 10. oktobra 2018, se je v Trubarjevi hiši literature v okviru festivala stripa Tinta hudomušno pisala risanka v živo. Dogodek je vodil Rok Kušlan, strip pa je risal Ciril Horjak – dr. Horowitz. Nostalgično sta se spomnila časa, ko je na podoben način živela legendarna radijska oddaja Risanka na Radiu Študent. Dr. Horowitz je risal stripe po predlogih klicateljev, ki jih je Rok Kušlan spodbujal preko radijskih frekvenc, tokrat pa je obiskovalce spodbadal k sodelovanju pri nastajanju stripovske pravljice in sproti interpretiral besedilo v živo. Tako sta na preizkušnjo postavila domiselnost publike in v prijetnem, uigranem tandemu poskrbela za obilico smeha. Slučaj je nanesel, da se je vse to dogajalo ravno na svetovni dan duševnega zdravja.

Zbirka pesmi Vlada Kreslina se začne zelo koncertno, z nagovorom zbrani publiki: »A lahko prosim nekdo tam zadaj prižge luč?! Da vas vidim, da vas dojamem, da vas začutim, da vas objamem. Dober večer!« S tem razbije občutek nedostopnosti in na široko odpre vrata v lasten intimni svet, kjer ubira strune črne kitare. Knjiga je zasnovana osebno, saj poleg Kreslinovih pesmi vsebuje tudi njegove komentarje, ki razširijo kontekst. Nekateri izmed njih razkrijejo celotno ozadje nastanka pesmi, o pesmi Reka na primer zapiše: »Neke noči leta 2011 sva v samotni hišici nedaleč od reke Mure z Ahmedom Buričem – Buretom odprla še zadnjo steklenico in povedal mi je svojo pesem Reka. V tišini, polni zvezd in ljubega prijateljstva s tihim ozadjem Murinega šumenja, me je tako pretresla, da sem že zjutraj zaigral melodijo, ki je potem sčasoma prerasla v mojo Reko.« Ob pesmi Zibaj me pa nam hudomušno zaupa anekdoto, kako mu je Tone Partljič zaradi utesnjenosti odsvetoval jadranje: »Nekaj let pozneje smo se z družino znašli na jadrnici in ga odlično razpoloženi tudi obiskali na njegovem Iloviku. Nekje med Kornati je nastala ta pesem.« Nekateri komentarji pa so le misli, hipni prebliski, premisleki o tematski plati neke pesmi. Za povrh je v knjigi objavljenih še nekaj rokopisov, ki pričajo o tem, da Kreslin navdih za pesem najde vedno in povsod – nekatere so načečkane na vozovnice, odrezke, samolepilne listke ...

Zbirk posthumno najdenih in dotlej še neobjavljenih pesmi se pogosto lotevam z nekakšnim zadržkom in s pričakovanjem, da me bodo po vsej verjetnosti pustile hladno. K sreči se vsake toliko pojavi zbirka, ki dokaže, da temu ni vedno tako. Ena izmed takih je zbirka pesmi Pabla Nerude Tvojih nog se dotikam v senci, ki sta jo v slovenščino odlično prevedli sestri Veronika in Christi Dintinjana.

Čilenski pesnik Pablo Neruda (z rojstnim imenom Ricardo Eliécer Neftalí Reyes Basoalto), ki je že v času svojega življenja užival pesniško slavo, je pisal pod psevdonimom, ki ga je prevzel po češkem pesniku Janu Nerudi. Leta 1971 je dobil Nobelovo nagrado za literaturo in ostal en izmed najvidnejših pesnikov Latinske Amerike. V zgodnji mladosti se je usodno navezal na Čilensko pokrajino in okolje, v katerem je odraščal, je postalo ogrodje za simbolizem njegovih pesmi. Slovi po tem, da je strastno pisal ljubezensko poezijo, največ pesmi je posvečenih Matildi, njegovi tretji ženi in največji muzi. Zanjo je napisal Cien Sonetos de Amor (Sto ljubezenskih sonetov), ki v slovenščino sicer niso prevedeni. Doslej je največ Nerudove poezije v slovenščino prevajal Jože Udovič.

Gost tokratnega večera iz serije Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si, ki se je odvil 9. novembra 2018, je bil prevajalec in literarni zgodovinar Jakob J. Kenda. Z voditeljico Tino Košir Mazi sta za začetek nekoliko spregovorila o njegovi pohodniški izkušnji na sloviti apalaški poti, na kateri je Kenda preživel štiri mesece, potem pa še o njegovem potopisu z naslovom Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, ki ga je napisal po vrnitvi. K svoji ameriški izkušnji se je v teku pogovora vedno znova vračal, saj Kenda zase pravi, da je »človek literarnih referenc«, in tako je tudi njegova nova knjiga skozi citate in navezave v neprestanem dialogu z njemu ljubimi avtorji in deli, ki jih je prinesel s seboj.

10. september – 8. oktober, Trubarjeva hiša literature

Rišem v svojem prostem času, da sproščam in izražam svoja čustva. Rišem, da se razbremenim vsakodnevnih napetosti. Rišem, da z narisanimi potezami povem vse tisto, česar ne morem povedati z besedami. Za nekatera čustva, razpoloženja in misli ni pravih besed, toda so barve in različne besede, ki jih lahko zelo dobro nadomestijo.

Pri risanju mi je od končnega izdelka pomembnejši proces njegovega nastajanja, vse tisto, kar se med tem dogaja v meni in na papirju.

Kadar rišem, se potopim v svoj notranji svet. Takrat obstajamo samo jaz, papir, svinčnik, barvice, čopiči in moje misli. Družbo mi dela le maček. Taca po mizi, vohlja stvari, ki ležijo na njej, ter na koncu zaspi na nastajajoči sliki z glavo, naslonjeno na mojo roko.

Rastejo ideje, rastejo zgodbe in rastejo moja drevesa. Šelestenje drevesnih krošenj je melodija njihovih zgodb. Čopiči in barvice v pisanih barvah packajo nagrbančeno drevesno skorjo, zlomljene veje, nežno zelene brste in rosne, rumene cvetove, zvezde, sonce in mavrico. Dogodki življenja, polomljena drevesa, radosten smeh sreče, jesensko listje v vetru, mladi poganjki, zamišljenost, skrivnosti in ljudje, ki mi križajo pot. Vse to so moja drevesa s svojimi zgodbami. To je moje življenje.