Vzela sem si prost dan, šla na potep po mestu in si ogledovala izložbe. To je moja velika strast. Danes ni bilo nikogar, ki bi me priganjal, zato sem se pri vsaki izložbi zadržala kolikor časa sem si želela. Če to ni popoln dan. Kar naenkrat je moje oko na drugi strani ceste uzrlo novo trgovino, na daleč se mi je zdelo, da so v izložbi ure. Nisem bila prepričana ali naj se trgovini približam ali ne. Ročne ure so moja druga velika strast, predvsem znamka Montblanc. Skoraj prepričana sem bila, da me bo spet kakšna tako pritegnila, da ne bom mogla spati, dokler jo ne dobim. Šla sem naprej po cesti ampak prisežem, da so se moje noge kar same obrnile proti izložbi.
Takrat sem jo zagledala, najlepšo uro kar sem jih kdaj videla, ostala sem brez besed, še dihati sem pozabila. Bila je Montblanc ročna ura v modro, sivi in beli barvi, čudovita, prekrasna. Popolnoma bi se ujemala z mojo novo obleko. Na ceno nisem upala niti pogledati. Želela sem iti naprej, vendar me telo ni ubogalo. Hočem točno to Montblanc uro. Možgani so delali sto na uro, kje naj dobim dovolj denarja, kako naj pridem do nje.
Čez približno dobre pol ure sem se odtrgala od izložbe in nadaljevala pot. Stopila sem v kavarno in si naročila kavo. Na mizi je ležala ženska revija, zato sem jo malo prelistala, da si zaposlim um. Na strani, kjer sem naključno odprla je bil citat znanega pisatelja Paula Coelha, »Če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile«. To je bil pravi namig, se pravi, da je modro, sivo, bela Montblanc ura že praktično moja. Popila sem kavico in se odpravila dalje. Naenkrat sem pred sabo zagledala kiosk, kjer so prodajali loterijske srečke. Vedela sem, čutila sem, da moram kupiti eno. Odločitev je bila pravilna, dobila sem dovolj denarja za čisto mojo ročno uro Montblanc in še nekaj ga je ostalo. Hvala Paulo Coelho za namig in spodbudo.