Pred hišo mojih staršev je bila živa meja. Vedno sta jo obrezovala sama, vendar tokrat je prišla situacija, da je to delo čakalo name. Namreč šla sta na dopust za en mesec in mi že prej povedala, da je potrebno obrezati živo mejo. Jaz se s tem nisem niti najmanj obremenjeval, ker sem bil prepričan, da je to lahko in enostavno. Tako sem jim obljubil, da bom živo mejo obrezal in da ne rabita skrbeti.
Tako sem se en dan odločil, ko sem imel nekaj časa, da bom šel na hitro obrezat živo mejo, nisem pa pričakoval, da obrezovanje žive meje ni tako lahko. Bil sem presenečen, ker nisem znal obrezati žive meje ravno. Na koncu sem videl, da sem obrezal vse postrani. Ko sem to opazil, sem se obremenjeval, kako bom to rešil. Sigurno starši ne bi bili veseli, če bi videli, kako sem obrezal živo mejo. Ko sem hotel popraviti linijo, sem naredil še slabše. Očitno nisem človek za žive meje. Ravno takrat pa je mimo prišel prijatelj in videl, da mi obrezovanje žive meje ne gre. Tako mi je priskočil na pomoč. V pol ure je bilo vse rešeno. Kako enostavno je to bilo zanj, meni pa je živa meja povzročala toliko težav.
Sedaj vem, da obrezovanje žive meje ni tako lahko. Sedaj bom bolj spoštoval delo staršev, ker sem vedno mislil, da je obrezovanje žive meje čisto enostavno. Očitno ni, saj zame ne.
Ljudje smo si različni, meni enostavno obrezovanje žive meje ne gre. Sem pa spreten kje drugje. Tako bom za takšna dela vedno prosil nekoga, da naredi namesto mene. Seveda pa sem bil presenečen, kako mi ni uspelo. Kajti izgledalo je čisto enostavno. Na koncu pa je živa meja bila obrezana čisto narobe. Sedaj je ravna in komaj čakam, da pridejo starši domov, da me ne čaka obrezovanje žive meje.